Študij pred vrati, mnogi brez strehe nad glavo. Za majhno sobo po 380 evrov
Čakalne vrste za sprejem v študentski dom so dolge, subvencionirano bivanje pa dosega komaj vsakega osmega študenta. Medtem se cene na zasebnem trgu vzpenjajo v nebo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dvaindvajsetletni študent mikrobiologije v Ljubljani je za majhno sobo v deljenem stanovanju mesečno odštel 380 evrov, dobrih 150 od tega na roko, mimo pogodbe in davkov. A denar ni bil njegova največja skrb. Lastnik je brez trkanja vstopal v sobo, preverjal porabo elektrike in vode, ob vsakem obisku pa mu je zagrozil s prekinitvijo najema, če je prijatelj pri njem prespal več kot dve noči.
»Enkrat je kar odprl vrata brez trkanja, samo da je videl, kaj počnem,« se spominja. Po nekaj mesecih je ugotovil, da je lastnik med bivanjem spremenil določilo o obiskih v pogodbi, ki jo je sam podpisal ob vselitvi – v novi različici klavzule o dveh dovoljenih prenočitvah ni bilo več. Ko se je januarja naposled izselil, mu je najemodajalec februarja poslal še dodaten račun in ga prepričeval, da plača tudi za mesec, ko tam sploh ni več živel.
S podobno problematiko se je spopadal v prvem letniku študent iz Pomurja, ki se je prav tako odpravil na študij v Ljubljano in ob začetku študijskega leta še ni dobil sobe v študentskem domu. Da bi se vsak dan vozil več kot 200 kilometrov v eno smer, ni bilo izvedljivo, tudi zato, ker so bile študijske obveznosti razporejene čez ves dan, da o stresu in utrujenosti, ki bi ju taka vožnja prinesla, sploh ne govorimo.
Zato si je bil prisiljen najeti sobo. Dobil jo je v sicer varni soseski za Bežigradom, v starejšem bloku, kjer sta lastnika prvotno enosobno stanovanje pregradila v dve sobi – ena od njiju je merila približno deset kvadratnih metrov in ni imela okna. Za bivanje sta s sostanovalcem skupaj odštela tisoč evrov na mesec, v znesek so bili sicer všteti vsi stroški (voda, elektrika, smeti, internet), a drugega res nista imela.
Ti zgodbi nista osamljena primera. Po ocenah Študentske organizacije Slovenije ima država približno 86.000 študentov, na voljo pa le okoli 10.000 postelj v javnih in zasebnih domovih – ena postelja na slabih devet študentov. Približno dvanajst odstotkov vseh študentov biva v domovih, polovica jih ostaja pri starših, preostala tretjina pa si nastanitev išče na odprtem trgu.
Kdo dobi mesto in kdo čaka
Razmere se med tremi slovenskimi visokošolskimi središči precej razlikujejo, skupno pa jim je eno: povpraševanje že vrsto let presega ponudbo.
Ljubljana ima največ razpisanih ležišč – za študijsko leto 2026/27 jih je 7047. Do avgustovskega roka je prejela skoraj 2800 novih prošenj in več kot 6000 prošenj za podaljšanje bivanja, na prvem objavljenem prednostnem seznamu je pristalo 2148 študentov, medtem ko je 1053 prošenj še v obravnavi. V zavodu Študentski dom Ljubljana ocenjujejo, da bi dolgoročno potrebovali najmanj 700 dodatnih ležišč, kar je približno deset odstotkov trenutnih zmogljivosti. Povprečna subvencionirana stanarina tu znaša 116 evrov mesečno.
Maribor je manjši, a bolj uravnotežen sistem. Domovi razpolagajo z 2520 ležišči v 17 objektih, razporejenih po petih naseljih v bližini fakultet. Letos sta na prednostni seznam uvrščena 902 študenta, prag za uvrstitev pa znaša 440 točk. Do 24. septembra so sprejeli že 552 študentov, preostalih približno 350 naj bi mesto dobilo postopoma do konca zimskega semestra – lani so denimo do konca oktobra vselili več kot 700 študentov, zadnje pa do konca januarja.
V pisarni poudarjajo, da nihče, ki želi bivati v domu, na koncu ne ostane brez ležišča – vprašanje je torej predvsem, koliko časa mora kdo počakati. Zanimivo je tudi, da je bilo v študijskem letu 2025/26 dejansko vseljenih le 56 odstotkov vseh 1432 prijavljenih – preostali niso ostali brez doma zaradi zavrnitve, temveč se skoraj petina povabljenih (19,9 %) na vabilo sploh ni odzvala, ker so si medtem uredili zasebno nastanitev, so se vpisali drugam ali opustili študij. Subvencionirane stanarine tu znašajo od 104 do 279 evrov, povprečno 147 evrov mesečno.
Primorska ima za skoraj 1300 letnih prošenj na voljo le približno 640 ležišč. V tamkajšnji upravi opozarjajo na pojav, ki ga uradna statistika ne zajema: marsikateri študent se zaradi vnaprejšnje prepričanosti, da mesta ne bo dobil, na razpis niti ne prijavi. To pomeni, da je dejanska potreba po ležiščih verjetno še višja, kot kažejo uradni podatki o prijavah.
Denar odloča bolj kot razdalja
O tem, kdo pride na vrsto prej, ne odloča toliko oddaljenost od kraja študija, kot bi marsikdo pričakoval. Po pravilniku o bivanju študentov lahko študent zaradi materialnega položaja družine zbere do 300 točk, medtem ko oddaljenost prinese največ 150 točk – torej dvakrat manj.
Dodatnih 50 točk je mogoče prejeti zaradi slabšega socialnega ali zdravstvenega položaja, kar 100 točk pa ob materinstvu ali očetovstvu – skoraj tretjino maksimuma, ki ga sicer prinaša materialni položaj. V praksi vse to pomeni, da revnejša družina iz bližine univerze pogosto zbere več točk kot povprečna družina iz oddaljene regije. Učni uspeh je bil doslej dodatno merilo pri izenačenju točk, letos pa se med uradnimi kriteriji za sprejem ne pojavlja več.
Izzivi pomurskih študentov
Pomurska regija ima med vsemi slovenskimi regijami najmanj študentov glede na število prebivalcev – le 28 na tisoč, medtem ko jih osrednjeslovenska in goriška regija štejeta 36. Ker Pomurje nima univerze, se mladi domala v celoti odselijo študirat drugam: po zadnjih podrobnejših regijskih podatkih jih je največ odšlo v podravsko regijo, torej v Maribor, sledi osrednjeslovenska, torej Ljubljana, medtem ko jih je v domači regiji ostala le peščica.
Zaradi te oddaljenosti so pri točkovanju sicer upravičeni do dodatnih točk, kar se v Mariboru dejansko pozna: med tistimi, ki tam dobijo mesto v domu, so Pomurci druga najštevilnejša skupina, takoj za savinjsko regijo – njihov delež je v zadnjih petih letih znašal od 23 do 24 odstotkov vseh vseljenih.
V Ljubljani, kot kaže zgodba prekmurskega bruca, pa je slika drugačna: tam se lahko primanjkljaj ležišč in oddaljenost od doma združita v posebej težaven položaj, saj bližnje cenejše alternative preprosto ni. Materialni položaj družine pri tem ostaja odločilnejši dejavnik od oddaljenosti, dodatno pomoč pri kritju stroškov pa lahko prinese dodatek za bivanje ob državni štipendiji, ta trenutno znaša 103,36 evra mesečno, a je vezan na dohodkovni cenzus in v praksi pogosto pokrije le majhen del dejanske najemnine.
Ko mesta v domu ne dobijo pravočasno, Pomurce čaka enako negotovo iskanje na zasebnem trgu kot vse druge študente – z razliko, da so brez lokalnega poznavanja Ljubljane in ustaljene socialne mreže še toliko bolj izpostavljeni dvomljivim ponudbam na spletnih oglasnikih.
Prav v prestolnici, kjer je pritisk na trg največji, se take situacije pojavljajo pogosteje kot drugod: predrage sobe brez pogodbe, stanovanja, ki so v resnici čisto drugačna kot na fotografijah, ali lastniki, ki zahtevajo plačilo vnaprej, še preden je ogled sploh mogoč. Iskanje strehe nad glavo v prestolnici se tako pogosto spremeni v tekmo s časom, v kateri mladi pristanejo pri prvem ponudniku, ki jim odgovori, ne glede na to, kako vprašljivi so pogoji.
Ko subvencija ne dohiti trga
Subvencija za bivanje se je skozi leta spreminjala počasneje, kot bi pričakovali. Namenjena je socialni izenačitvi – da bi tudi tisti brez mesta v domu lažje pokrili stroške najema pri zasebniku. Med študijskima letoma 2017/18 in 2022/23 je šest let zapored obtičala pri 21,50 evra, šele nato je sledil hitrejši dvig: na 27,80 evra v letih 2023–2025, danes pa znaša 41,46 evra v javnih domovih. Pri zasebnikih je bil preskok še bolj izrazit – z 32 na dobrih 103 evre. Kljub temu je rast na zasebnem trgu bistveno hitrejša, zato v praksi vse manj dosega svoj socialni namen – kar nazorno kaže tudi primer študenta, ki je za polovico enosobnega stanovanja brez okna s sostanovalcem mesečno plačeval tisoč evrov, torej desetkrat več, kot bi stala primerljiva soba v domu.
Na spletnih oglasnikih se najdejo še bolj skrajni primeri: deset kvadratnih metrov velik prostor za 290 evrov ali dvajset kvadratnih metrov s pogradom za dva stanovalca za 650 evrov. »To so grozne cene za študente,« je razmere komentiral David Muster iz sindikata Mladi plus in opozoril, da najvišja štipendija pokrije komaj polovico take najemnine. Posledica je, da veliko mladih študentsko delo opravlja zgolj zato, da preživijo, ne da bi si nabirali delovne izkušnje.
Gradnja novih zmogljivosti medtem zamuja. Ministrstvo je postopke za nov študentski dom na ljubljanski Roški, ki naj bi ponudil 380 ležišč, začelo že leta 2020. Mestna občina Ljubljana je spremembe prostorskega akta za to območje sicer že potrdila, a datum gradnje še vedno ni znan, saj čakajo tudi prenos lastništva zemljišča in izdajo dovoljenj. Poleg doma na Roški je v pripravi še dom ob Dunajski cesti s približno 500 posteljami, ki bo umeščen v bližino več ljubljanskih fakultet – skupaj bi oba projekta prinesla okoli 880 novih ležišč, kar bi bila prva novogradnja študentskega doma v prestolnici po domu FDV, zgrajenem leta 2006.
Kaj bi pomagalo
Sogovorniki iz vseh treh visokošolskih središč se strinjajo, da je edina dolgoročna rešitev gradnja novih kapacitet. V Ljubljani govorijo o vsaj 700 dodatnih posteljah, Mladinski svet Slovenije pa na nacionalni ravni ocenjuje potrebo po vsaj 10.000 novih mestih. Dokler se to ne zgodi, iskanje sobe za mnoge študente ostaja vsakoletna negotovost, igra, v kateri o dostojnem bivanju ali nadzorovanem in predragem najemu pogosto odloča bolj sreča kot sistemska podpora – ne glede na to, ali prihajaš iz sosednje vasi ali kot pomurski študentje z drugega konca Slovenije.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
