Jure Kljajić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kot mestni svetnik imam občasno na voljo mikrofon. To zna biti precej nevarna stvar. Nekaj poveš, sliši se po vsej dvorani in za trenutek pomisliš: no, tole sem pa dobro povedal. Mogoče res. Drugi pa so morda le veseli, da si končal.

Ko sem vodil svetniško skupino, sem vedno skušal sodelovati z vsemi političnimi strankami v mestnem svetu. Včasih je šlo zlahka, včasih malce manj. V politiki lahko že s tem, ko se z nekom strinjaš, povzročiš manjšo zmedo v lastnih vrstah. Čakaj, a nismo mi proti njim? Ne vem. Če je predlog nekoga dober, mu res moramo najprej pogledati strankarsko izkaznico? Naj ne bi sedeli tam zato, da naredimo kaj koristnega za ljudi, ki živijo okoli nas in z nami? Za naše sosede. Luknja na cesti te namreč strese ne glede na to, koga si volil.

Seveda je o sodelovanju lažje govoriti kot dejansko sodelovati. Za govornico si lahko zelo povezovalen. Ko pa prideš domov in je sosed znova parkiral malo preveč po svoje, v glavi že sestavljaš govor, zaradi katerega bi ti na seji izključili mikrofon.

Ines Baler

Za reševanje velikih problemov se sicer čutimo neverjetno sposobne. Do druge kave bi vzpostavili mir na Bližnjem vzhodu, pri kosilu rešili Evropo, zvečer pa še Američanom razložili, kaj delajo narobe. Vse nam je kristalno jasno. Čudno le, da nas nihče ne pokliče. Ko pa čez ograjo zraste sosedova veja, potrebujemo geometra, odvetnika ter pregled odnosov med družinama od leta 1987. Ker še zelo dobro vemo, kaj je sosed takrat povedal. V trgovini sicer pozabimo, po kaj smo prišli, a tisti njegov stavek lahko ponovimo do vejice natančno. In če nas kdo vpraša, ali ni že čas, da to pustimo za sabo, mu najprej pojasnimo, da ne pozna cele zgodbe. Potem mu jo povemo. V celoti.

Matej Novak

Sosed je zahtevna oblika mednarodnih odnosov. Pri svetovnih voditeljih lahko ugasneš televizijo. Sosed pa ima balkon obrnjen proti tebi. Pa saj včasih je res naporen. Kositi začne ravno takrat, ko se ti uležeš, in ravno, ko stopiš po pošto, bi ti rad razložil vse, kar je narobe na svetu. Ti pa vse to že veš. Ampak, roko na srce, tudi mi smo najverjetneje v njegovi zgodbi poseben primerek. Naši obiski se samo malo dlje poslavljajo, njegovi razgrajajo. Mi v nedeljo nekaj na hitro zvrtamo, ker je med tednom zmanjkalo časa. On nima za hrup in čas prav nobenega občutka. Zase imamo vedno pripravljeno opravičilo. Dokler gre za kosilnico, je vse skupaj le smešno. Vse bolj žalostno pa je, da se včasih niti skregati več ne utegnemo. Samo hitimo drug mimo drugega. »Kako si?« vprašamo, ne da bi zares ustavili korak. Če je odgovor »dobro«, se vse lepo izide. Ko pa človek začne pripovedovati, da pravzaprav ni najbolje, že nestrpno pogledujemo, kam bi se dalo umakniti. Saj bi poslušali. Samo zdajle res ne utegnemo. »Se moramo enkrat dobiti.«

Matej Novak

Ta enkrat imamo očitno vsi prost. Takrat gremo na kave, vrnemo obiske in pokličemo vse tiste, ki jih že dolgo nismo. S četrtkom ob petih bi bil problem. Enkrat pa lahko. In tako mine mesec, pa leto in več let. Nekomu, s katerim si včasih presedel ure, za rojstni dan pošlješ dve vrstici in sliko torte. On napiše hvala in doda, da se morata res kaj videti. Pa sta spet dogovorjena. Za enkrat. No, včasih pa problem ni v času.

Novice

Kolumna: Ne zamudimo življenja

V telefonu imamo shranjeno številko, pri kateri se večkrat ustavimo, a na koncu vendarle podrsamo naprej. Človeka poznamo že dolgo, morda vse življenje. Nekoč nam ni bilo treba razmišljati, kaj mu bomo rekli. Zdaj ne vemo niti tega, kako začeti. Nekaj se je zgodilo. Eden je nekaj rekel, drugi mu je vrnil in šlo je predaleč. Ali pa so se stvari nabirale dolgo in je nekega dne preprosto počilo. Tega se ne da odpraviti z nasvetom, naj se ljudje malo pogovorijo, pa bo. Vem, da ni vedno tako lahko. Nekatere besede zadenejo v srce in – kako ironično – bližnji nas znajo prizadeti precej bolj kot sosed s svojo kosilnico.

Profimedia

Potem minevajo leta, mi pa še vedno čakamo. Naj pokliče on. Saj ve, kje me najde. Jaz sem svoje že povedal. In res smo povedali. Le da se nismo pogovorili. Sčasoma bi morda poklicali, pa nam je nerodno. Po toliko časa? Kaj naj rečem? Naj se delam, kot da ni bilo nič? Bo sploh dvignil? Tako premlevamo in na koncu odložimo telefon. Danes mogoče ni pravi dan.

Tukaj pa so še tisti, ki imajo radi oba. Tudi njih boli. Pri kosilu nekdo manjka, ob praznikih je treba usklajevati obiske in paziti, koga omenjaš. Radi bi vas imeli za isto mizo, pa že vnaprej vedo, kako težko bo to izpeljati. In počasi nehajo spraševati, čeprav njihove želje niso zbledele. Ta del me boli. Ko ljudje ne iščemo več priložnosti, da bi bili skupaj, ampak način, kako se bomo izognili drug drugemu. Pa se imamo nekje pod vso to jezo še vedno radi. Samo nihče več ne ve, kako se spopasti s tem. Najlažje se je potolažiti, da je še čas. Zdaj ni pravi trenutek, enkrat se bo že uredilo. Tudi sam bi rad verjel, da je tako. Da bomo nekega dne malce manj trmasti, da bo nekdo poklical in pogovor bo stekel. Le da se ljudje medtem staramo. Tudi tisti, na katere smo jezni. In čedalje težje je odmisliti možnost, da bomo predolgo čakali.

Jure Kljajić

Življenje nas ne opozori, da je to zadnji rojstni dan, ko lahko nekoga pokličemo. Čisto običajen dan je. Imamo delo, telefon je nekje pri roki in zdi se nam, da lahko tudi jutri. Potem pa pride dan, ko je prepozno.

V premislek

Ko se krogotok življenja prekine, vidimo našo minljivost. Se kdaj ustavimo?

In takrat bi imeli toliko povedati. Pa niti ne tistega, kar smo leta premlevali. Mogoče bi samo vprašali, kako si. Slišali glas. Poslušali zgodbo, ki smo jo slišali že petnajstkrat in smo pri njej vedno malce zavijali z očmi. Šestnajstič bi jo poslušali do konca. Še kaj bi vprašali, samo da bi trajala dlje. Ob tem me stisne. Ker se bojim, da nam bo nekoč žal za pogovor, ki bi ga lahko imeli danes. Pa ga nimamo, ker še vedno čakamo drug na drugega. Nimam recepta za spravo. Tudi sam ne znam vsega urediti in ne bi rad pametoval ljudem, katerih zgodb ne poznam. En klic ne popravi vsega. Lahko se konča slabo ali pa na drugi strani sploh ni odgovora. Kaj pa če je? Morda je tudi tej osebi dovolj in ji odleže, da si poklical.

Jure Kljajić

Ko sem si v mestnem svetu prizadeval za sodelovanje, nisem pričakoval, da bomo o vsem razmišljali enako, da se bomo vedno strinjali. Se mi pa zdi škoda, da zaradi razlik ne bi naredili tistega, kar bi skupaj lahko. Pri bližnjih je to seveda težje. Bolj boli in več vsega je vmes. Vseeno pa pomislim na vse, kar smo s človekom že doživeli, preden smo prišli do tega, da se ne slišimo več. Mora biti vsega tega zdaj res konec? Ne bi bilo slabo, da bi za začetek svetovne voditelje pustili malo pri miru. Naj se znajdejo sami, vsaj do naslednje kave. Mi imamo veliko bližje nekoga, ki bi ga zelo radi slišali, bodimo iskreni.

In ni nujno, da imamo že pripravljene odgovore na vse. Tudi neroden pogovor o vremenu bi bil po dolgem molku čisto v redu. Potem bi že steklo. »A imaš v soboto čas za kavo?« Sobota je dober dan. V primerjavi z enkrat dejansko pride.