Balet je središče sveta Brine Gerebic, ki ima smele načrte za prihodnost
Ko se človek pogovarja z Brino Gerebic iz Doline pri Lendavi, dobi občutek, da se pogovarja z nekom starejšim, predvsem pa zrelejšim, kot dekle v resnici je.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Brina Gerebic je stara šele 14 let, od začetka tega šolskega leta pa obiskuje Madžarsko akademijo za plesno umetnost (MTE) v Budimpešti. Ob tem na daljavo opravlja še obveznosti 9. razreda na Dvojezični osnovni šoli I v Lendavi.
Balet je središče Brininega sveta že osem let, odkar je prestopila prag Glasbene šole (GŠ) Lendava. »Ne spomnim se čisto natančno, kako sem sploh prišla do baleta oziroma kdo mi ga je pokazal, najverjetneje je to bila mama. Sem pa od nekdaj veliko plesala, najraje res na baletno glasbo, kar potrjujejo številni posnetki, kjer plešem (smeh). Moja najljubša je bila glasba iz Labodjega jezera,« se spominja Brina Gerebic in doda, da se je prelomni trenutek zgodil, ko si je v domači gledališki in koncertni dvorani v Lendavi ogledala baletno predstavo GŠ Lendava z naslovom Pepelka.
Tako so jo ob vstopu v prvi razred osnovne šole vpisali tudi k baletu. »Ko so nas v šoli spraševali, kaj bomo, ko odrastemo, sem zmeraj rekla, da bom balerina, čeprav sprva nisem vedela, da je to dejansko poklic. Vmes sem sicer imela neko obdobje, ko sem želela postati kozmetičarka (smeh), vendar ko sem izvedela, da se lahko z baletom ukvarjaš poklicno, je ta moja želja postala dokončno zacementirana.« V šestem razredu je že začela resneje razmišljati o tem, kje bi nadaljevala šolanje, in želela si je na konservatorij za glasbo in balet v Maribor ali Ljubljano.
Prvo tekmovanje prek spleta
Poleg rednih ur baleta v svojem razredu je obiskovala balet še s starejšimi učenci, saj je njena učiteljica Vanessa Kreslin v njej že zelo zgodaj videla potencial. Tudi to pa mladi balerini, ki je že zgodaj imela jasno vizijo, kaj želi postati, ni bilo dovolj, zato je pri Kreslinovi dodatno obiskovala še individualne ure baleta, veliko ur pa je vadila tudi sama doma. »Pravijo, da moraš imeti talent za nekaj, ampak 80 odstotkov uspeha prinese delo, in res je tako, zato sem veliko delala,« pravi sogovornica.
Pri pridobivanju izkušenj na odru so ji pomagala predvsem tekmovanja, ob teh pa tudi intenzivni poletni treningi, na katerih se mladi plesalci, pravi, veliko naučijo, saj pridejo profesorji od drugod in z drugačnimi znanji. Njeno prvo tekmovanje je potekalo na daljavo, prek spleta, ko je bila stara 10 let, saj je to bil čas epidemije koronavirusa. »To je bila kar zanimiva izkušnja. V tistem času sem imela tudi drugo učiteljico, Tjašo Korenjak, ki je nadomeščala mojo, ki je bila na porodniškem dopustu. Začela me je učiti še malo več različnih stvari, kar je bilo prek zooma kar izziv, saj je pogosto nagajala povezava,« se spominja balerina, ki si je prvo koreografijo za nastop izmislila sama, kar ji je postalo zelo všeč, tako da je kasneje ustvarila še več lastnih koreografij.
Po vrnitvi učiteljice Vanesse Kreslin je šla tudi na prvo tekmovanje v živo, kar ji je omogočilo, da je spoznala več ljudi iz baletnega sveta. Na tekmovanjih je sčasoma spoznala tudi žirante in prav eden od njih ji je prvič omenil akademijo v Budimpešti. »Ko sem malo raziskovala o tej šoli, sem se začela ogrevati za to idejo in se še bolj truditi ter vaditi. Pri mlajših letih se je sicer težko disciplinirati, ampak zase lahko rečem, da mi je to uspelo, kar je zelo pomembno, če želiš biti profesionalni baletnik. To mi je potem postal cilj in zdaj sem tu, kjer sem.«
Tudi več kot štiri ure na dan
Tako se je pri vsega 14 letih znašla v prestolnici sosednje države, kjer je, kot prizna, prvih 14 dni imela manjšo krizo. »Ne zaradi domotožja, ampak predvsem zato, ker sem se znašla med plesalci, ki so bili vsi po vrsti odlični, na istem nivoju kot jaz ali še boljši, zato sem se morala še toliko bolj truditi. Poleg tega so me dali v enega najboljših razredov na šoli, za kar pa sem zdaj vesela, saj če imaš konkurenco, se še bolj trudiš in daš vse od sebe,« razlaga Brina Gerebic, ki v Budimpešti tudi veliko več trenira. Treningi namreč potekajo štiri ure na dan ali celo več, če se plesalci pripravljajo na tekmovanje ali nastop.
Poleg klasičnega baleta trenirajo tudi moderne plese, s katerimi se je srečala že v GŠ Lendava, kjer sta s prijateljico Izo Lebar ustvarili prvo moderno koreografijo in tudi tekmovali v teh plesih, in standardne ter latinskoameriške plese. Poleg naštetega plesalci obiskujejo pilates, sestavljen prav za baletnike, ki pa je zelo zahteven, pove sogovornica. Za baletnike je namreč pomembno, da si ne poškodujejo mišic, ki pri baletu ne delajo, in jih zato morajo okrepiti.
Najprej poklicala učiteljico
Plesno akademijo v Budimpešti obiskujejo učenci iz vsega sveta, posebej veliko je Azijcev, prihajajo pa tudi iz Amerike, Avstralije, Srbije in še od kod. Poleg Brine MTE obiskuje še ena Slovenka, ki je prišla z ljubljanskega konservatorija.
Vstopnica za sprejem na akademijo so bili sprejemni izpiti. Na teh so ocenjevali muzikalnost plesalcev in njihov ritem, koordinacijo v prostoru, ocenili pa so tudi njihovo telesno konstrukcijo, če je ta sploh primerna za balet. Kot opiše Brina Gerebic, je zelo pomembno, kako odprte boke imaš, da se ne poškoduješ, tako da se včasih lahko zgodi, da baleta ne moreš plesati ravno zato, ker je to zaradi telesne konstrukcije prenevarno zate.
Sprejemni izpiti so potekali v več krogih na izpadanje. »Seveda me je bilo strah in hkrati je bilo čakanje, ali me bodo sprejeli, tudi zelo stresno, po drugi strani pa sem se zavedala, da sem se dobro pripravila. V zadnjem krogu so nekaj plesalk žiranti poklicali k mizi in nismo jih čisto dobro razumele, kaj so mislili s tem, ko so rekli, da lahko pridemo. Zunaj so nas čakali starši in nismo jim znale povedati, ali smo sprejete ali ne, zato je ena od mam šla vprašat žirante, ki so potrdili, da smo sprejete na akademijo.«
Prva, ki jo je poklicala in ji sporočila veselo novico, je bila njena učiteljica Vanessa Kreslin. »Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako vesela kot takrat. Bila pa sem tudi ponosna, ker je bil moj trud poplačan.«
Velike sanje
Poleg obiskovanja plesne akademije Brina še končuje 9. razred na DOŠ I Lendava. Dela na daljavo in kljub napornemu urniku, pravi, ji to nekako uspeva, tudi vsi učitelji jo zelo podpirajo in ji pomagajo, na Madžarskem pa obiskuje še ure angleščine in madžarščine. Njeni dnevi so tako zapolnjeni z obveznostmi, včasih ima treninge tudi ob sobotah, zato domov v Dolino odhaja, ko ima le dovolj časa.
Srednjo šolo bo nadaljevala v Budimpešti, in čeprav je učni jezik madžarski, je izziva ni strah, saj ima nekaj znanja. Kam pa jo bo pot zanesla po tem, še ne ve. »Po svetu je veliko dobrih ansamblov. V mojem prvem planu, ki je res sanjski, in skoraj nemogoče je, da bi mi ga uspelo uresničiti, so denimo Mariinsko gledališče v Sankt Peterburgu, Dutch National Ballet na Nizozemskem, tudi v Münchnu in Berlinu sta zelo dobra baleta …« malce sramežljivo pove Brina Gerebic, na kar ji navržem, da je še zelo mlada in da ima še čas razmisliti.
Pa mi odvrne, da je o konkretnem cilju treba razmišljati že zdaj, kljub mladosti, saj je med balerinami, ki so stare 18 let in zaključujejo akademijo, veliko takih, ki še ne vejo, kam bi se prijavile na avdicije. »Zato je dobro imeti neke cilje, da delaš zanje,« je jasna mlada balerina, ki mimogrede obiskuje razred, v katerem so leto ali celo dve starejše plesalke.
Dobra šola za življenje
Kljub mladosti je doslej zbrala že kar nekaj dosežkov in priznanj. Med nastopi, na katere je še posebej ponosna, je omenila tekmovanje Baltek leta 2024, na katerem je postala državna prvakinja, pa lansko tekmovanje, na katerem je plesala najprej skupaj s svojo najboljšo prijateljico Izo Lebar in še solo variacijo.
»Bil je neki res dober dan, ker mi je uspelo vse, kar sem si želela,« se spominja in med ljube ji nastope doda še predstavo Labodje jezero, ki jo je v vlogi Odette kot zadnjo odplesala z Glasbeno šolo Lendava. »Ta nastop je bil kar profesionalen, kot tista v glavni vlogi sem morala biti ves čas na odru in zelo sem ponosna, da sem zmogla tako odplesati vse štiri predstave. Ob tem moram dodati, da zelo pogrešam svoje sošolce iz baletne šole, še posebej pa svojo učiteljico. Ona je tista prva, ki me je vsega naučila, da sem danes tukaj, kjer sem, in je res najboljša učiteljica.«
V prostem času, kolikor ga ima, se predvsem poskuša spočiti, pravi, sicer pa se zelo rada sprehaja po Budimpešti, kar jo tudi sprošča. Pove še, da ima rada japonsko hrano, obiskala je tudi že enega od muzejev, ki jo je navdušil. Po prvih dneh, ki so bili nekoliko stresni, se je na velemesto že navadila in ji je lepo, sploh ko je malo bolje spoznala druga dekleta iz dijaškega doma, prek katerih spoznava tudi različne kulture.
»Zavedam se, da sem stara šele 14 let, a se moram znajti sama in poskrbeti zase. Zdi pa se mi, da je to zame pozitivno, ker bom tako pripravljena tudi za življenje. Vse skupaj zato zdaj jemljem zelo pozitivno. In predvsem sproščeno.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
