osebni arhiv

Eva Marija Puc je 20-letnica, ki živi v Luksemburgu, ima korenine v Sloveniji, študira pa v Veliki Britaniji. Rodila se je očetu Ljubljančanu in mami Beltinčanki.

Eva Marija, najprej iskrene čestitke ob takšnem dosežku. Kako ste doživeli zmago?
»Ko sem šla na to tekmovanje, sem si rekla, da si želim z vsem srcem zapeti in zaigrati to pesem. In če se dotakne src gledalcev ali vsaj enega gledalca, je to zame že zmaga. In očitno je bila, ker sem zmagala. Prvi teden po tekmovanju sem bila v šoku. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se mentalno prilagodila, saj je bila to kar velika sprememba. Sem mlada, nova umetnica, veliko ljudi me še ne pozna, zato so moja socialna omrežja po nacionalnem izboru čez noč kar eksplodirala. Bila sem zelo presenečena in hkrati vesela. Še zdaj se včasih zbudim ponoči – sicer zdaj veliko manj, ker se je vse že malo umirilo –, ampak prve tri tedne sem se zbujala in si govorila: 'To niso sanje, to se res dogaja'.«

Ste že kdaj sanjali o tem, da bi nastopili na pesmi Evrovizije? Je bila to dolgoletna želja?

»Razlogov, zakaj danes ustvarjam glasbo in zakaj to počnem že od malega, je več, a velika inspiracija mi je bil Alexander Rybak. Leta 2009, pri svojih treh letih, sem na televiziji spremljala zmago tega norveškega violinista in pevca. Enostavno sem se zaljubila vanj in v njegov nastop, v to, da lahko na odru hkrati igraš in poješ. Zato sem nekako 'prisilila' starše, da sem tudi sama začela igrati violino. Spremljanje Evrovizije je pri nas doma že dolgoletna tradicija. Seveda sem sanjala o tem, vendar tudi ko sem se pripravljala na nastop, nisem preveč razmišljala o zmagi. Vedela sem, da obstaja možnost, a nisem želela preveč misliti na to, da me ne bi preveč prizadelo, če se ne bi uresničilo. Bile so sanje, a nisem mogla verjeti, da so se zgodile tako hitro. Res sem vesela in pred ogledalom večkrat vadim ter manifestiram, da se lahko nekaj zgodi.«

osebni arhiv

Kako se pripravljate na milijonsko občinstvo?
»Zdi se mi, da sem se v zadnjem letu ali dveh, odkar živim v Londonu, veliko naučila. Trenutno sem sicer zaradi priprav na Evrovizijo večino časa v Luksemburgu, drugače pa študiram v Londonu, kjer sem lani celo leto nastopala v klubih oziroma pubih. Včasih je bilo tam zelo malo ljudi, včasih več. A naučila sem se, da si vsak človek – ne glede na to, ali je eden ali jih je milijon – zasluži enak nastop. Nastop s srcem in povezavo. To bom vzela s seboj tudi na veliki evrovizijski oder. Vem, da bo veliko kamer, a razmišljati moram o ljudeh, ki me gledajo. Da vsakemu povem zgodbo in ga povabim v svoj svet. To mi tudi pomaga, da me ni tako strah. Tudi na nacionalnem odru sem si rekla: 'Predstavljaj si, da so to tvoji najboljši prijatelji'.«

Se na nastop že pripravljate?
»Vaje za veliki oder se bodo začele marca. Trenutno pa imam veliko drugih priprav – intervjuje, pripravljamo drugo verzijo pesmi, saj je tradicija Evrovizije, da za njihov kanal pripraviš svojo pesem v drugem žanru, ne za oder. Imamo tudi predzabave. Hkrati se pripravljam tudi mentalno in se navajam tudi na to, da je Luksemburg majhen in me ljudje že prepoznajo. To je zame nekaj novega.«

Družabno

Luksemburg bo na Evroviziji zastopala pevka s prekmurskimi koreninami

Kaj si želite, da ljudje začutijo med vašim nastopom na Dunaju?

»Upam, da bodo začutili svojega notranjega otroka. To je sporočilo te pesmi oziroma občutek, ki sem ga imela med njenim pisanjem. Ko jo zapojem, se počutim, kot da sem spet majhna Eva. Evrovizija ni le pesem, ampak tudi oder – in to je bila moja otroška želja, ki sem jo spremljala z velikimi očmi. Zdaj, ko sem del tega, mi to veliko pomeni.
Želim si, da bi se ljudje počutili sprejete. Pesem govori o naravi, a bolj v metaforičnem smislu – da se počutiš varno v svoji koži. Vse, kar trenutno doživljam, mi potrjuje, da je glasba skupnost. Gledalci so še pomembnejši od nastopajočih, saj brez njih ni nikogar, ki bi poslušal. Lepo mi je, ko se lahko povežemo in skupaj uživamo. Ko bodo ljudje slišali mojo glasbo, želim, da začutijo, da so lahko del te matere narave.«

osebni arhiv

Kaj vam osebno pomeni pesem Mother Nature?
»Kot majhna sem se zelo rada igrala zunaj in zbirala majhne žuželke. To je direkten pomen pesmi, metaforični pa je, da ostaneš prizemljen. Da najdeš upanje, ljubezen in mir v sebi ter v svetu okoli sebe. Čeprav sem odraščala v Luksemburgu, sta moja starša iz Slovenije. Nikoli nisem povsem vedela, kaj sem – v Sloveniji Slovenka, v Luksemburgu Luksemburžanka. Vedno sem se spraševala, od kod sem. Z leti pa sem ugotovila, da je nekaj, kar je vsem državam skupnega, narava. Tako v Sloveniji, Londonu kot v Luksemburgu je narava raznolika, in to se mi zdi nekaj zelo lepega.«

Kaj vpliva na vas, ko pišete pesmi?
»Včasih to, kar se mi dogaja, ali pa močna čustva. Ugotovila sem, da lažje pišem, ko sem žalostna, kot ko sem vesela. Tudi ko sem sentimentalna ali nostalgična. Velikokrat v pesmih odgovarjam na vprašanja, ki jih imam, saj mi to daje občutek, da bom našla odgovor. Včasih ga res, včasih me vsaj pomiri. Pisanje pesmi je terapija. Težko bi živela brez tega, moja duša to potrebuje. Če pišem sama, pišem o svojih notranjih vprašanjih, če pa z drugimi, rada slišim njihove perspektive. To mi je zelo zanimivo, saj vidiš, kako različne kulture vplivajo na pogled na svet. Tudi evrovizijsko pesem smo napisali na taboru za pisanje pesmi, kjer sodelujejo ustvarjalci iz vse Evrope. Videla sem, kako ljudje dojemajo različne situacije.«

Družabno

Video: Eva Marija, pevka prekmurskih korenin, v boju za Evrovizijo

Bi si želeli sodelovati s slovenskimi ustvarjalci? Koga poslušate?

»Moja ikona je Vlado Kreslin. Mama je iz Prekmurja, zato sem ga večkrat srečala, živi namreč v isti ulici kot moja babica in dedek. Odrasla sem ob njegovih pesmih, ki so me navdihnile za pisanje. Zelo bi si želela kdaj z njim pisati ali stati na istem odru. Kot majhna sem z njim v Luksemburgu igrala violino in tega se še danes rada spominjam. Pri srcu mi je tudi skupina Joker Out. Navdihujejo me, ker so slovenščino prinesli na mednarodno sceno in pokazali, kako lep je naš jezik.«

Boste v prihodnosti nastopili tudi v Sloveniji? Morda prav v Prekmurju?
»Z veseljem. Decembra sem imela prvi nastop v Ljubljani in bilo je čudovito. Moje sanje so nastopiti na Kongresnem trgu, z veseljem pa tudi v Prekmurju. Kjer koli se ponudi priložnost, jo bom z veseljem sprejela. Ko pa je obenem to tudi država, od koder so tvoje korenine, je pa že to nekaj posebnega, da lahko z ljudmi govoriš v svojem jeziku. Mislim, da te to še tesneje poveže z občinstvom.«

osebni arhiv

Se v Slovenijo pogosto vračate? Se počutite bolj Slovenka ali Luksemburžanka?
»V Slovenijo prihajamo vsake počitnice – za božič, veliko noč, oktobrske, poletne počitnice … Vedno obiščemo tako Ljubljano kot Prekmurje. Zelo mi je všeč, da je Slovenija država za počitnice, da se tukaj spočijemo in se družimo z družino.
Slovenka sem, ker je to moj materni jezik in doma govorimo slovensko. Moje korenine so slovenske. Luksemburžanka pa zato, ker sem se tam rodila in odraščala, tam so moji prijatelji. Nekako sem bolj seznanjena z Luksemburgom. Veliko nas je tudi izseljencev, veliko je mešanja kultur, in to se mi zdi nekaj unikatnega. Bi rekla, da nas je veliko, ki imamo več maternih jezikov. In mi nekako to daje mir.«

Kako vas dopolnjuje še London?

»London mi je razširil glasbena obzorja. Toliko žanrov, koncertov, nastopov ... V enem letu sem nastopila v 50 ali 60 kavarnah in pubih, tudi po dvakrat na teden. Nastopala sem na manjših prireditvah in s prijatelji igrala na ulici.«

Igrate tudi violino. Igrate še kakšen inštrument? Violina ima v evrovizijski pesmi posebno mesto, je tako?
»Violina je moj prvi inštrument. Igram tudi kitaro, klavir in bas kitaro. Na bobne znam zaigrati kakšen ritem, a se ne bi kvalificirala kot bobnarka. Violina predstavlja moje korenine. Takoj sem vedela, da mora biti del evrovizijske pesmi. Učila sem se je na konservatoriju v Luksemburgu, hkrati pa je velik del prekmurske folklore. Ko smo se vozili med Luksemburgom in Slovenijo, smo poslušali po radiu to glasbo, zato sem nekako vedela, da jo moram vključiti v pesem, saj cela pesem govori o koreninah in povezanosti.«

Kako gledate na to, da Slovenija letos ne bo nastopila na Evroviziji?
»Razumem in spoštujem njihovo odločitev. Rada imam Slovenijo in vesela sem, da ste me sprejeli kot svojo. Prek te platforme lahko moja pesem doseže več gledalcev, tudi v Sloveniji. Tako da me zaradi tega zdaj pozna tudi več Slovencev.«

osebni arhiv

Kaj pa bi rekli, kdo je Eva Marija, ko ugasnejo odrske luči? Imate morda kakšen drug hobi, ki ni povezan z glasbo?

»Zelo podobna kot na odru. Če ne bi mogla biti na odru jaz, ne vem, ali bi dolgo zdržala. Rada sem z družino in prijatelji, sem socialna in rada se smejim. Imam tri mlajše brate in vesela sem, če jim lahko dam kakšen nasvet – včasih pa ga oni meni. Z njimi ostajam skromna. Zanje nisem pevka, ampak sestra. Seveda se tudi skregamo, kar pa je tudi čar družinske ljubezni.
Moje življenje se vrti okoli glasbe – to je moj hobi, kariera in študij. V prostem času se rada sprehajam v naravi, pečem piškote ali berem. Rada se družim, z družino pojemo slovenske in prekmurske pesmi, veliko Vlada Kreslina, s prijatelji pa tudi ikonične hite osemdesetih in devetdesetih. Poslušam zelo različno glasbo – Kate Bush, Lano Del Rey, Katy Melua, Amy Macdonald, Daft Punk … Umirijo me tudi francoski šansoni, ki mi dajo občutek, da sem v pravljici.«

Kako pa je družina doživela vašo zmago?
»Bi rekla, da so še bolj v šoku kot jaz. So pa oni tisti prvi, ki so vame verjeli. Bratje so mi celo rekli, da za njih ni bilo presenečenje, saj res veliko govorim in delam za to. Nikoli pa ne bom pozabila velikih oči moje družine po zmagi. Smo kar nekaj minut strmeli eden v drugega. Tudi dedek iz Slovenije je prišel na nastop, kar mi je veliko pomenilo.«

Imate kakšne favorite z Evrovizije? Spremljate Evrovizijo vsako leto?
»Ja, prvi je seveda Alexander Rybak, saj me je inspiriral. Drugače pa jih je veliko, na primer Celine Dion, všeč pa mi je bila tudi – zelo specifično – estonska pesem iz leta 2015 z naslovom Goodbye to Yesterday – to je bila pesem, ki sem jo konstantno igrala kot majhna. Bi rekla, da skoraj vsako leto spremljam Evrovizijo. Tudi če si je ne moram pogledati v celoti, pogledam izseke in nastope.«

Eurovision Song Contest

Kako gledate na celoten evrovizijski šov? Z leti je namreč zelo napredovala tehnologija, luči, kadri …

»Nastopi so zelo vizualni, ob tem pa vidim, koliko dela imajo tudi pisci, na kar ne smemo pozabiti. Rada imam ves ta šov, ki pride zraven, ampak sem se nekako spomnila na ljudi, ki delajo tudi v zaodrju za vse to. Se mi zdi, da nastop vključuje vizualnost, nastop pevca in kakšna je pesem, kakšno je besedilo, kdo jo je napisal ter zakaj. Ti stebri so mi zelo pomembni. Tako spoznaš, koliko ljudi je za tem.«

Kaj bi danes sporočili majhni deklici, ki je sanjala o velikem odru?
»Ne boj se biti ti in tudi, če te kdaj zafrkavajo v šoli, da nonstop prepevaš, ti bo to nekoč prišlo prav. Kajti to je bil nekako naš hec, vsi vedo, da sem prepevala ves čas. Seveda pa me je to kot majhno deklico velikokrat užalostilo. Sploh ko so prišli fantje do mene in mi govorili: 'Ooo, ti operna pevka, daj, prenehaj ...' Niso pa vedeli, da sem ves ta čas vadila za nekaj večjega. Sedaj pa vidim, da tudi če enega človeka osrečim s svojim petjem, je to nekaj velikega, kar mi napolni srce.«

Za konec – imate kakšno sporočilo za Pomurce?
»Pozdrav vsem in hvala za podporo. Glasujte za vašo luksemburško Slovenko. Poslušajte Mother Nature in upam, da v njej najdete upanje, ljubezen in mir – ter malo svoje matere narave okoli sebe in v sebi.«

osebni arhiv