Marko Vavpotič

Čeprav je bila babica Gruše Zorn šolana kuharica dunajske kuharske šole in so se vsi domači trudili, da bi jedla kaj drugega kot ocvrt krompirček in mandarine, so bili vsi poskusi zaman. Uspelo je šele njeni botri, ki je bila odlična kuharica in ženska z občutkom za otroke, ki je Gruši Zorn znala približati hrano tako, da je sčasoma postala prava gurmanka, hrana pa ji kot stilistki za hrano zadnja leta daje tudi kruh. Ima izjemen občutek za estetiko in hrano, zaradi katerega so krožniki hrane in živila videti tako mamljivi, da se jim ne moremo upreti. Njen urnik je zapolnjen s snemanji tako doma kot tudi v tujini.

»Na neki način me kuhinja spremlja od otroštva. Sprva tako, da nisem želela nič jesti. Kot otroku mi je bil okus hrane zanič. Spominjam se, kako sem jokala v vrtcu, ko so mi prebirali jedilnike, saj nisem ničesar marala, vzgojiteljica pa me je silila in mi hrano tlačila v usta. Jokala sem in si prisegla, da svojih otrok ne bom nikoli silila s hrano,« se spominja.

Osebni arhiv

Po končanem prvem razredu osnovne šole pa je šla čez počitnice k botri v Vipavsko dolino, ki je bila šepetalka v gledališču in pri kateri so se družili igralci in drugi umetniki. Kuhala je z veseljem in pripravljala večerje za vsakega, ki se je tam ustavil. Pri njej je dobila pristen stik z naravo in jo znala prepričati, da je sčasoma njen jedilnik vseboval nove jedi. »Začela sem jesti skoraj vse. Veliko novih jedi mi je skuhala tudi očetova druga žena, in moram reči, da sem sčasoma postala prava gurmanka,« pripoveduje Gruša, ki se ji še sanjalo ni, da se bo s hrano nekega dne celo preživljala. Med študijem umetnostne zgodovine in etnologije in kulturne antropologije je šla v Pariz. Živela je pri družinski prijateljici Evi, ki je bila njena »pariška mama«. Bila je brez otrok, imela pa je štiri odrasle sestre in enega brata. Njena sestra je imela agencijo za catering, ki je pripravljala hrano za najimenitnejše dogodke, kot so odprtja razstav, premiere v gledališčih, dogodki, festivali, modne revije …

Francija je njena druga domovina

»Pred dobrimi dvajsetimi leti hrana še ni imela takšnega slovesa, kot ga ima danes, kuharji pa še niso bili nekakšni pop zvezdniki. V Parizu je sicer bilo že nekaj tega, vendar jaz še nisem bila pripravljena na to, saj so me bolj zanimale umetnostna zgodovina, antropologija, etnologija, vse to pa v grobem proučuje ljudi, njihove obrede, navade in način življenja. Nato sem dolgo delala v turizmu, bila sem tudi turistična vodnica za Francijo. Tisto so bila nepozabna leta, Francija pa moj drugi dom. Rada imam čisto vse, povezano s to deželo – od pokrajine, načina življenja, ljudi, hrane, vin …« razlaga Gruša, ki je vmes kot producentka za fotografijo delala v večjem slovenskem podjetju.

Tam se je začela njena pot stilistke za hrano. Na začetku bolj po naključju. S fotografom Matevžem Kostanjškom sta se dogovorila, da se preizkusita v fotografiji hrane. Rodila se je spletna stran Hungry Eyes. Ona pa je šla še po dodatno znanje v New York, ker v Evropi ni našla tečaja za stiliranje hrane. Že dvanajst let je samostojna podjetnica oziroma na svojem. Obenem pa je še sedem let, med obema porodniškima dopustoma, predavala kulturo bivanja, nato še nekaj časa etnologijo in zgodovino arhitekture na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Uživa v stiliranju hrane.

Marko Vavpotič

Drzna in pogumna

»Nekateri so mi govorili, da sem nora. Da od tega ne bom mogla živeti in naj raje počnem kaj bolj oprijemljivega in ne toliko eksotičnega. Nisem se dala, sledila sem svojim željam. Sprva smo kuhali in fotografirali kar v moji domači kuhinji in dnevni sobi. Ker je postalo prenaporno imeti v svojem domu kopico ljudi, sem začela sanjati o svojem studiu. Kar dve leti sem iskala primeren prostor, preden sem našla halo v industrijski coni v Šiški, in še dobrega pol leta, preden je v njej zrasel prekrasen studio s kuhinjo,« pripoveduje Gruša, ki si je v kratkem času nabrala veliko uglednih naročnikov.

Njene storitve najemajo reklamne agencije, hoteli, gostilne in tudi multinacionalke. Osupljivo lepe posnetke jedi je delala tako za velike trgovske verige kot neuveljavljene blagovne znamke. Sodelovala pa je tudi s tujimi naročniki. Vse pa naredi tako, da se ti ob pogledu na fotografijo ali posnetek krožnika ali izdelka nehote pocedijo sline.

»Vsak projekt mi je v velik izziv. Sem zelo vizualen človek in že vnaprej 'vidim', kako bi bil videti neki krožnik. Pri tem delu ni zakonitosti oziroma so posebne zakonitosti. Hrana ne sme biti prekuhana, velikokrat uporabljam dodatke, lake, barve in druge pripomočke, ki sicer nikakor ne spadajo v kuhinjo,« razkrije le nekaj skrivnosti Gruša, ki od svojega dela živi. Delala je še v Švici, na Hrvaškem, v Srbiji, na Nizozemskem, v Romuniji. Koledar se ji iz dneva v dan polni z novimi snemanji in fotografiranji.

V svojem studiu pa ima poseben prostor za pripomočke – na stotine krožnikov, skodelic, desk, žlic, ki jih potem prenaša naokoli. V zadnjem času zaradi vse večjega obsega dela raje dela z asistentko kot sama. In kakor v otroštvu ni marala jesti, je zdaj ni stvari, ki je ne bi pokusila. Ljubezen do hrane pa prenaša tudi na svoja sinova. Starejši je bil od malega gurman in jedec, medtem ko je mlajši jedel po barvah. Mlajši sin ji velikokrat priskoči na pomoč kot asistent, starejši pa res obvlada kuhanje: pripravi tudi najrazličnejše vrste mesa in je mojster suflejev.