(ZGODBA) Italijana iz Slamnjaka sta želela imeti 11 otrok, dobila pa sta jih 52
Italijo sta pred štirimi leti zamenjala za Prlekijo, kjer sta našla popoln prostor za življenje. V Slamnjaku sta uresničila svoje sanje in postala najboljša vzreditelja jakutske lajke. Delala je tudi z materjo Terezijo.
Življenjsko zgodbo Christiane Sands, Italijanke po mamini strani in Američanke po očetovi, ter njenega partnerja, Italijana Armanda Boniventa, bi zaradi njenega poteka in dogodkov v njej zlahka označili za izmišljeno. Vendar je povsem resnična. Prvih nekaj let otroštva je Christiana preživela v Združenih državah Amerike (ZDA), rojena je bila v New Yorku. Mama je odšla v obljubljeno deželo v prepričanju, da bo tam živela v visoki družbi. Želja se ji je delno uresničila, saj se je poročila s članom grofovske družine Sands. Ker pa je mož oboževal alkohol, je sčasoma zapil ves denar, ki mu je kot nasledniku te grofovske družine pripadal. »Mama je zato začela delati kot top model, vmes med njima pa sem bila jaz. Verjetno sami niso vedeli, kam me v tej situaciji postaviti. Ker mi je manjkala njuna ljubezen, sem začela razumeti, da vsak od nas potrebuje družino, da se vsak od nas rodi s svojo osebnostjo,« je začela pripovedovati Sandseva, ki je bila vse življenje razpeta med ZDA in Italijo. Ko je tretjič obiskala domovino svoje matere, je spoznala svojega prvega fanta, njegova mama je bila po besedah sogovornice tipična italijanska dama. »Imela je štiri sinove, ki jih je oboževala. Sicer nama s fantom stvari niso tekle tako, kot sva načrtovala, in sva sčasoma prekinila odnos, so me pa v tej družini naučili, kako pomembna je materinska ljubezen. Američani so hladni, velikokrat brez sočutja, zato sem še toliko bolj vesela, da je pri meni prevladala ta latinska, italijanska plat, toplina. Tako sem se pri sedemnajstih letih odločila, da bom začela na vse možne načine pomagati soljudem,« pove.
Vzgojila sta 52 otrok
Če drži rek, da se sorodne duše prej ali slej najdejo, se je to zgodilo tudi sogovornici. Kmalu je spoznala sedanjega partnerja Armanda, ki je prihajal iz dobro situirane družine, vendar tudi pri njih odnosi niso bili najboljši. »Najine sanje so bile, da bi imela veliko družino z enajstimi otroki, ki bi jim omogočila najlepše možno življenje. Mati narava nama tega ni dala, tako imava samo tri biološke otroke, sva pa drugače pomagala številnim drugim.« Preden sta se zaljubila in si ustvarila lastno družino, je Christiana Sands pomagala otrokom v Ruandi, eno leto je skupaj z materjo Terezijo pomagala bolnim v Kalkuti v Indiji, na pomoč je priskočila družinam, ki so v vojni v nekdanji Jugoslaviji ostali brez vsega, pomagala je otrokom iz Černobila po jedrski nesreči, posledice sevanja pa je čez nekaj let občutila tudi sama, saj je zbolela za rakom na ščitnici. »Srečna sem, da sem medtem spoznala Armanda, ki z mano deli to potrebo po pomaganju drugim. Ker sva želela omogočiti čim boljše življenje otrokom, sva štiri posvojila, bila sva tudi rejnika. V rejništvu sva tako skozi življenje imela 45 otrok. Lahko povem, da sva imela kar 52 otrok,« razloži 66-letna Italijanka. Želje pomagati toliko otrokom in na takšen način ne znata razložiti. Kot je povedal 71-letni Bonivento, razloga za to ni. »Vse je bilo tako naravno in tako spontano, da o tem sploh nisva razmišljala, niti se nisva spraševala, ali bova zmogla. Šla sva in pomagala. Gre za to, ali si rojen s takšnim karakterjem ali pa nisi.«
Selitev jima je predlagal sin
Medtem ko so njuni otroci odraščali in si življenje ustvarjali na različnih koncih sveta, sta uvidela, da bi bilo nadaljnje posvajanje ali rejništvo preveč za njuna leta. »Otroci so velika odgovornost, ki je ne moreš kar odložiti ali se odločiti, da boš prenehal. Veliko sva jih vzgojila in sčasoma te to utrudi, pa tudi mlada nisva več. Če sva še nedavno vzgajala otroke, sva se pred nekaj leti odločila, da bova bolj intenzivno vzrejala pse,« je hudomušno pristavila sogovornica. Njena družina po očetovi strani, ki prvotno izvira iz Anglije, je imela dolgo zgodovino vzreje psov. Že v 15. stoletju so se namreč ukvarjali z vzrejo lovskih psov, ko je bila Christiana mlajša, je tudi sama vzrejala nemške doge in male angleške hrte. »Potem pa sem leta 2014 na spletu zasledila fotografijo ruske pasme psov jakutska lajka in se vanjo že na pogled zaljubila.
Z možem sva se odločila, da se bova začela ukvarjati z vzrejo te res redke, skorajda izumrle pasme,« pripoveduje. Ker zaradi redkosti pasma, ki izvira iz ruske pokrajine Jakutija oziroma Saha, v Italiji s strani svetovne kinološke zveze ni bila priznana, sta iskala drugačno rešitev. Sin, ki živi v Italiji, jima je predlagal, naj se preselita v Pomurje. »Tako sva začela raziskovati, kupila sva hišo v Slamnjaku, se pred približno štirimi leti preselila sem in tako se je najina zgodba z vzrejo jakutskih lajk začela,« nam je povedal Bonivento.
Postala sta najboljša vzreditelja jakutske lajke
Prvo psičko Arsuri sta pripeljala s seboj iz Italije, po preselitvi v Prlekijo pa sta od priznanih rejcev kupila še nekaj samčkov in samičk. Sedaj imata skupno sedemnajst psov, od tega petnajst jakutskih lajk. Imata tri samce in pet samic, vsaka samica skoti enkrat letno, mladičke ima največ trikrat, nato pa jo dajo sterilizirati. Trenutno imata sedem mladičkov, ki so že vsi oddani rejcem in družinam v različnih državah sveta. Christiane Sands in Armando Bonivento sodita med najboljše in največje vzreditelje te redke pasme, v svoje delo pa vlagata res veliko. Vsi njuni odrasli psi so namreč prvaki, vsi, tudi mladički, morajo opraviti genske teste in izpite. »Imajo tudi posebno prehrano, poleti dobivajo le suho hrano, pozimi pa jedo surovo meso, ki nam ga pripravlja mesnica iz okolice Ptuja. Psi imajo svojo zamrzovalno skrinjo, saj pojedo približno 100 kilogramov mesa v dveh tednih, zraven jim meljemo tudi sadje in zelenjavo,« je pojasnila sogovornica. Ker so jakutske lajke delovni in vlečni psi, ki so predhodniki samojedov in sibirskih haskijev, jim je treba redno negovati tudi dlako, jih redno voditi na sprehode ter se ukvarjati z njimi, saj so zelo navezani na človeka. Ker sama vsega tega ne bi zmogla, jima vsakodnevno nekaj ur pri negi in vzreji psov pomaga 22-letna Manja Slavinec iz Radenec.
Zakonca iz Italije je spoznala prek svojega očeta, ki živi nedaleč od njiju. »Pasme prej nisem poznala, vendar mi Christiana in Armando predajata vse svoje znanje, ki ga premoreta res ogromno. Moram povedati, da sta človeka z velikim srcem, močnim karakterjem, in prav občudujem ju, da sta se v svojih letih odločila zapustiti svoj dotedanji svet, se preseliti sem in začeti to dejavnost,« pove Slavinčeva.
Pred približno enim letom sta se zakonca sicer odločala, ali bi vzrejo psov nadaljevala. Zavedata se namreč, da sta že v letih, psi pa zahtevajo ogromno odrekanja, časa in dela. »Najini otroci te dejavnosti ne bodo prevzeli, zato sva morala nujno najti nekoga, ki bi nama pomagal. Ker sva se naposled le odločila, da bova vzrejo nadaljevala, sva še toliko bolj vesela, da sva spoznala Manjo. Nanjo počasi prenašava znanje, denar, ki sva ga s psi zaslužila, ter vse obveznosti, ki jih ta posel prinaša. Učiva jo tudi, da vedno ni vse rožnato in da v tem poslu ni praznikov in prostih dni,« pove Christiana in doda, da jima ni žal za nobeno odločitev, ki sta jih sprejela v življenju. Še najmanj obžalujeta selitev v Prlekijo, saj sta tu spremenila svoje življenje, našla popoln prostor za svoj način življenja in miselnost. »Slovenija nama je dala možnost, da uresničiva svoje sanje, da vzrejava pse, ki so pomemben del najinega življenja. Zakaj bi se pritoževala?« sta naš pogovor z retoričnim vprašanjem sklenila zdaj že povsem udomačena Christiana Sands in Armando Bonivento.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
