Nedavno je pri založbi Volosov hram izšla zbirka pesmi Štefana Žibrika Tudi to sem jaz/Tüdi tou san ges. Štefan Žibrik prihaja iz Markišavec in se že vrsto let ljubiteljsko ukvarja s pisanjem pesmi. Po poklicu strojni tehnik je v življenju, pravi, delal marsikaj. Ob službi je bil še nogometni in rokometni sodnik, sodil je tudi v motokrosu, vozil reli, najbolj pa ga ljudje poznajo po njegovi avtošoli Modri dirkač, ki jo je imel 12 let.
Preberite še
Odpri v novem zavihkuGovedo je komunalna služba, govedorejci pa varuhi narave. Treba je najti rešitve, da se panoga ne bo še bolj krčila
Število živali in kmetij je začelo v Pomurju upadati v času osamosvajanja Slovenije, iz leta v leto upade za tri do sedem odstotkov, čeprav prihaja pri tem do očitnih razlik na desnem in levem bregu Mure. Zmanjševanje števila je neugodno vplivalo tudi na število skupnih zbiralnic mleka.
»Vse to sem počel, pesmi pa, no – tudi to sem jaz,« je pojasnil izbiro naslova pesniške zbirke. V njej je kar 90 pesmi, zapisane so v knjižni slovenščini in v prekmurščini. Prekmurski »prevodi« so nastali za namen izdaje zbirke, saj je Žibrik menil, da mora biti v njej tudi nekaj prekmurskega. »Sem imel pa z iskanjem ustreznih izrazov ali približkov več dela kot s pisanjem pesmi,« se je zasmejal. Pesmi so nastajale spontano in po navdihu, po vsebini pa so večinoma vedre, povezane z naravo, življenjem, ljubeznijo, otroki, mamo, fantazijo in še čim. »Sicer pa naj pesmi spregovorijo same, vsak naj najde zase tisto, ki mu je všeč,« doda.
V zbirko je vključil tudi nekaj pesmi svoje matere, po njej je očitno podedoval žilico za pisanje stihov. Pred tem je pesmi kdaj pa kdaj objavil tudi v Vestniku in Porabskem koledarju. K pesmim je dodal nekaj fotografij iz svojega arhiva s starejšo letnico, najdemo pa tudi njegovo fotografijo s štirinožnim prijateljem Tačkom. Pa tudi fotografijo njegovih ciklam – te rože so mu še posebej pri srcu, nam zaupa.
Z izidom zbirke se je razbremenil pisanja, pravi, če mu bo služilo zdravje, bo v prihodnosti morda nastalo še kaj. Sicer pa pesmi ni pisal, da bi z njimi zaslovel, temveč za svojo dušo. »Pa malo hrabrosti je potrebne. Marsikdo kaj napiše, pa ne želi izdati v knjigi,« še koga drugega spodbudi Štefan Žibrik.