Prvoligaški status Mure po zmagi z Radomljami ni več ogrožen, ekipa pa si je zagotovila veter v hrbet in okrepila samozavest v pričakovanju obračuna z Rogaško v polfinalu pokalnega tekmovanja, ki bo nocoj ob 20. uri v prekmurskem nogometnem hramu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Goduje zavetnik gasilcev. Zvrstile se bodo maše in srečanja
Danes goduje sveti Florjan, zavetnik gasilcev.
Mnogi današnji izziv označujejo kot tekmo sezone, ampak črno-beli verjamejo, da jih takšna šele čaka – v finalu! Vsekakor pa je v nastalih razmerah najpomembnejša v dozdajšnjem delu tega tekmovalnega obdobja, vložek je zares izjemen. In hkrati je priložnost, da popravijo marsikaj, kar se jim je v preteklih mesecih sfižilo. Z lovoriko bi rešili sezono in si priskrbeli odlično izhodišče za prihodnjo. Zmagovalec pokala bo namreč pot na mednarodnem prizorišču začel v kvalifikacijah za ligo Evropa, ki v primeru poraza omogočajo 'popravni izpit' v kvalifikacijah za konferenčno ligo. Nedvomno se je vredno potruditi. Prvič že na drevišnjem obračunu, ki bo kot nekakšne kvalifikacije za nekaj velikega. Mura lahko nekaj dodatnega optimizma črpa tudi iz dejstva, da z Rogaško v tem prvenstvu še ni izgubila, dvakrat jo je premagala in enkrat igrala neodločeno.
Vrnil se je po 273 dneh
Obstaja pa še en pomemben razlog za pozitivno razmišljanje, na tekmi z Radomljami se je na igrišče vrnil Kai Cipot. Dolgo ga ni bilo, zelo dolgo. Zaradi hude poškodbe zadnje stegenske mišice in zahtevne operacije so ga črno-beli pogrešali polnih devet mesecev, toda kljub temu je odigral vso tekmo, kar bi z nekaj malega pretiravanja lahko označili za medicinski fenomen. Telo se je po naporih, ki jih dolgo ni bilo vajeno, dobro odzvalo. »Vse je v najlepšem redu. Nimam nikakršnih preglavic. Med igro sem v nekem trenutku čutil bolečino ob brazgotini na mestu reza za operacijo, toda najpomembnejše je spoznanje, da je bilo z mišico vse tako, kot mora biti. Ni bilo nič takšnega, dobro sem se počutil,« je razkril 22-letni branilec.
Vrnil se je po natanko 273 dneh. Trajali so dolgo. »Uf, zelo dolgo. Ekstremno dolgo. Celo večnost, ampak veste, kaj ... Ko se danes, ko spet igram, ozrem nazaj, se mi zdi, kot da bi vse skupaj vendarle minilo en dva tri. Vseeno hitreje, kot bi si človek lahko mislil, sicer pa priznam, da so se mi dnevi vlekli. Najtežje mi je bilo razumljivo na tekmah. Ko ne moreš igrati, ko ne moreš pomagati ekipi. Še zlasti zato, ker smo se vmes ubadali s krizami, rezultati niso bili najboljši. Najraje bi bil, razumljivo, na igrišču,« je poudaril Kai Cipot in v nadaljevanju pojasnil, kdaj mu je bilo v skoraj devetih mesecih najtežje.
»V obdobju, ko se je vrnitev že močno približevala. Bil sem že tako rekoč fit, a še vedno nisem dobil dovoljenja zdravnikov, da bi zaigral. Treba je bilo biti pozoren na vsako malenkost. Nadvse sem si želel spet biti del ekipe, nestrpno sem čakal na ta trenutek, a dokler meritve niso potrjevale, da je vse v redu, to ni bilo mogoče. To sem težko prenašal. Res težko se je bilo sprijazniti, da še nisem mogel pomagati, čeprav sem bil že tako zelo blizu. In čeprav sem sam pri sebi čutil, da bi lahko. Da, to so bili najtežji trenutki. Ko sem se poškodoval, sem se s tem hitro sprijaznil in vso energijo nemudoma usmeril v okrevanje. S tem nisem imel pretiranih preglavic, zato pa je bilo toliko težje v zaključku rehabilitacije.«
Karakter bo nadvse pomemben
Kai Cipot se je vrnil na pomembni tekmi za Muro, razpletla se je idealno. »Neizmerno sem si želel, da bi se na igrišče vrnil z zmago, to nam je uspelo. Povrhu je zelo pomembna in daje ekipi samozavest za naprej. To je bistvenega pomena, prav tako je zame ključno, da sem si s temi 90 minutami tudi sam okrepil samozavest. Spoznal sem oziroma se prepričal, da spet lahko igram na tej ravni. Priznam, da mi je bilo na začetku tekme kar težko. Malce sem se lovil, bil sem nekoliko bolj previden, kot bi bil sicer, že v nadaljevanju je bilo precej bolje. Temu primerno je bilo moje počutje, vnovič sem začel verjeti v svoje sposobnosti, psihološke zavore ni bilo več. Tudi nekaj malega strahu je izginilo. Res se ni bilo enostavno vrniti brez stopnjevanja ritma, brez ene same prijateljske preizkušnje. Celih devet mesecev nisem odigral niti minute, zaigral sem po zgolj enem tednu z ekipo, ko je moja vadba potekala brez omejitev. Vse to seveda pusti posledice, prav tako sem šele spoznaval nekatere taktične zadeve, toda potem je hitro steklo, kot sem si želel. Iz minute v minuto sem bil bolj prepričan vase, bilo mi je samo še lažje. In verjamem, da se bo to nadaljevalo iz tekme v tekmo ter da bom hitro spet v nekdanjem ritmu. Poškodba je za menoj, zdaj so v ospredju drugačni cilji.«
Od sobotnega popoldneva je svet spet lepši. »Stokrat lepši. Sijajno je, da sem se vrnil, a najlepše se počutim zaradi tega, ker sem končno znova del ekipe. Del ekipe na igrišču,« je dejal Kai Cipot, ki je po vrnitvi dobil številne odzive. »Veliko je bilo spodbudnih besed in lepih želja, za vsako sem neizmerno hvaležen. Dobro se počutim, ko vem, da so mnogi čakali, da se vrnem, in so zaradi tega veseli. Da so verjeli vame. Z zadovoljstvom me navdaja tudi spoznanje, da sem začutil, da tej ekipi vendarle nekaj pomenim. Da ji morda lahko pomagam s svojo kakovostjo, karakterjem.«
Karakter bo nadvse pomemben proti Rogaški. »Jasno je, da nas čaka ena od pomembnejših preizkušenj sezone, in menim, da bo značaj, ki ga bomo pokazali, najbolj pomemben. Hkrati moramo ostati mirni in pred svojimi navijači odigrati na primerni ravni. Verjamem, da bo tako in da bomo napredovali. Seveda sem optimist. Močno upam, da se bo zbralo lepo število gledalcev in da bomo imeli tudi glasno podporo s tribun, ki nam tako veliko pomeni,« pravi Kai Cipot.
Mura oslabljena
Tonči Žlogar na tekmi z Rogaško na igrišče ne bo mogel poslati najmočnejše zasedbe, manjkalo bo kar nekaj igralcev. Zaradi kazni nimata pravice nastopa kapetan Žiga Kous in Almin Kurtović, na seznamu poškodovanih so Filippo Tripi, Timotej Brkić in Jaka Domjan, vprašljiv je Žan Trontelj.