Za značko "kolumna" je 434 zadetkov
Slovenija po državnozborskih volitvah, ki sta jih zaznamovali najvišja udeležba po letu 1996, ko sam še sploh nisem imel volilne pravice, in rekordna zmaga še enega novega obraza Roberta Goloba, ekspresno dobiva novo vlado. Glavni plen – ministrski položaji, ki jih je tokrat z ministrstvom brez resorja kar 20 – je že razdeljen.
Splav in pravica do lastnega telesa in razpolaganja z njim je sicer tema, ki je izjemno pripravna, kadar mora politika kanalizirati bes ljudstva in njegovo pozornost preusmeriti od tem, za katere ne želi, da bi bile predmet ljudske obravnave. O splavu imamo pač vsi svoje mnenje.
Letos oktobra bo minilo 60 let od kubanske krize. In 60 let kasneje se spet omenjajo jedrske konice. Tudi v realnem svetu, ne le v britanski seriji.
Duša Škof je bila na tekočem z vsem, kar se je pomembnega in vrednega dogajalo v kulturi, tako doma kot po svetu. Njena delovna soba v gradu je bila intelektualno in umetniško zatočišče, otok sredi parka, mesta in vesolja, kamor sem mnogokrat pribežal po navdih ali povsem brez namena, saj umetnost je prav takšna, brez interesa, kot je rekel filozof.
Smo na vrhuncu volilne kampanje, povedano je bilo že veliko, na površje so priplavale bolj ali manj resnične afere tako z levega kot z desnega političnega pola.
Slovenci veljamo za poštene, delavne in varčne ljudi. Za nekatere smo tudi ozkogledi, malodušni, zapečkarski in zavistni, pa še kaj bi se našlo. Verjetno marsikateri od teh stereotipov, če ne vsi, drži, sama pa zadnje čase pri nekaterih opažam predvsem veliko zavisti, ob njej pa tudi zlobe.
Zato zdaj upam, da se bo pojavil v Prekmurju, kjer nam prav tako ne manjka nasilnih, objestnih in nekulturnih voznikov, ki vsakodnevno kršijo vsa prometna pravila in bi si zaslužili kakšno klofuto.
Vsak od nas je poseben. Vsak od nas je unikat. In vsak od nas bi moral slaviti 21. marec.
Če bi vse, kar sem že doživela v novinarskem poklicu, odlagala na svoja pleča, bi se pod tem bremenom že zdavnaj sesula. Da mi zaradi debele kože nič več ne more priti do živega, pa tudi ni res. Ko pogovor zaide v to smer, iz rokava rada povlečem meni ljubo prispodobo, da tudi najbolj poroženela koža na peti včasih poči in potem še kako skeli.
Že od vrtca, v katerega je danes vključena večina otrok v naši ljubi državi, se otroke vzgaja in uči pravil, reda, medsebojnega spoštovanja in primerne komunikacije. Postavi se v vrsto. Ne govori med kosilom. Pomagaj sošolcu. In še bi lahko naštevali stavke, ki jih vzgojitelji in učitelji na razredni stopnji osnovne šole ponavljajo dan za dnem.