Voznik s pohvalo dijaku: "Dokler so taki ljudje, ima svet prihodnost"
Dijak Biotehniške šole Rakičan Alen Pukšič je na cesti pomagal avtobusnemu vozniku in mu nevede poklonil zgodnje rojstnodnevno darilo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V našem mediju je bil 20. februar 2026 že večkrat omenjen. Predvsem zaradi obilnega sneženja, snegoloma in daljšega izpada električne energije. Kljub negativnemu prizvoku, ki ga ima ta dan za številne Pomurce, bo dvema osebama ostal v toplem spominu.
Bil je petek, za pomurske učence in dijake zadnji dan pred zimskimi počitnicami. Biotehniška šola Rakičan je za svoje dijake organizirala športni dan. Udeležil se ga je tudi dijak četrtega letnika Alen Pukšič, nato pa se v zgodnjem popoldnevu vrnil domov, v Veščico v Občini Razkrižje. Kaj kmalu je sedel na štirikolesnik in se vozil po zasneženi pokrajini.
»Naletel sem na avtobus in na gospoda, ki sem ga na videz poznal, saj sem se z njim večkrat peljal v avtobusu v šolo. Avtobus je obtičal na cesti, voznik pa se je trudil reševati situacijo,« pripoveduje mladenič. Priskočil mu je na pomoč. Poskušala sta na različne načine, a vozila jima zaradi obilnega snega in spolzke ceste ni uspelo spraviti s cestišča v Veščici.
»Voznik me je takrat vprašal, ali poznam koga, ki ima doma traktor. Ker ga imamo mi, sem šel ponj in se vrnil,« nadaljuje pripoved in doda, da je že v preteklosti večkrat sodeloval pri kakšni intervenciji. »Ko kdo obstane z vozilom zaradi snega, ko pride do kakšne nesreče, nas večkrat pokličejo občani, ker vedo, da imamo večji traktor in vedno pomagamo,« pristavi.
Avtobus sta potegnila s ceste in omogočila prost pretok prometa, Pukšič pa je voznika zapeljal še do kakšnih pet kilometrov oddaljenega avtomobila. Zahvalil se mu je za pomoč in takrat sta se razšla.
Po nekaj dneh je voznik Avtobusnega prometa Murska Sobota Saša Srnec na Biotehniško šolo Rakičan poslal pismo zahvale. Opisal je, kako je obtičal na zasneženi in poledeneli cesti. »Razmere so bile zelo zahtevne in brez pomoči bi verjetno ostal tam še dolgo v noč. Alen mi je popolnoma samoiniciativno priskočil na pomoč. Pomagal mi je pri poskusu reševanja vozila, celo vzel lopato iz mojih rok z besedami: 'Dajte, bom jaz, imam rokavice',« je zapisal.
Nadaljeval je, da je čutil dolžnost, da se šoli zahvali, ker so pomagali vzgojiti takšnega mladega človeka. »Njegova pomoč ni bila samoumevna. Bila je iskrena, nesebična in pogumna. Pokazal je zrelost, odgovornost in srčnost, ki so danes žal vse preredke vrednote. Prepričan sem, da ste lahko nanj upravičeno ponosni.«
Upravičeno ponosni
Voznikov zapis je šola objavila na svojih družbenih omrežjih in začele so deževati pohvale in čestitke na račun mladega dijaka iz programa kmetijsko-podjetniški tehnik. Zgodba je dobila iskren in velik odmev. Pukšič nam je, ko smo ga poiskali, dejal, da je v njegovi navadi, da ko koga vidi ob cesti ali opazi, da je v stiski, pomaga. Tudi februarski dogodek mu bo zato ostal v spominu.
»Nisem pričakoval, da bo tako. Lepo od voznika, da je zgodbo posredoval naprej. Sam sem se mu tudi že zahvalil, ko je zgodba prišla v medije. Lep občutek je, ko končno nekdo vidi, da obstajamo tudi taki ljudje, ki znamo pomagati,« je skromno dejal.
Nanj so ponosni tako na šoli kot v družini, sorodniki, prijatelji. »Tudi sam sem ponosen na bližnje, ker so me tako vzgojili,« doda. Kot nam je opisal, je odraščal na kmetiji, na kateri obdelujejo okoli 50 hektarjev kmetijskih površin. Verjetno sta mu složnost in pomoč tudi zato zelo zapisani pri srcu. »Jaz brez kmetovanja ne morem. Ko je zimska sezona in ni dela, mi je kar hudo. Komaj čakam, da grem lahko v traktor in kaj delam. Pa ne le s stroji, tudi sicer,« pravi.
V tem šolskem letu bo končal srednjo šolo, nato namerava študirati agrarno ekonomiko v Mariboru. Ima tudi izdelane načrte, kaj bo počel v življenju. Prevzeti namerava domačo kmetijo, jo razširiti in še povečati obseg obdelovalnih površin. »Morda bi kdaj skušal pridelati kakšne svoje izdelke, denimo olja,« razmišlja. Čeprav so sedaj usmerjeni v poljedelstvo, ne izključuje možnosti, da se sam poda tudi v vzrejo živali.
Kljub mladim letom ima Alen Pukšič zrele poglede na svet. Pravi, da je na šoli pridobil veliko izkušenj, spoznal različne ljudi in mnenja. »Sam se o svojem pogledu na svet odločam na podlagi tega, kar povedo drugi, in tega, kar sam mislim,« pravi. Zaveda se, da danes ni več toliko dobrosrčnih ljudi. »Ni tako kot nekoč, ko so vsi pomagali drugim. Se pa najdejo včasih osebe, ki bi dale roko v ogenj, da bi nekoga rešile,« pravi, zavedajoč se, da je svet danes usmerjen v druge stvari, na kar posamezniki nimajo velikega vpliva. Zato tudi sam ceni, če mu prijatelj, sorodnik ali sosed kdaj priskoči na pomoč, ko to potrebuje.
Ni pričakoval pomoči
Uspelo nam je navezati stik tudi z voznikom avtobusa Sašo Srncem, ki je doma čez mejo na Hrvaškem. Takoj nam je dejal, da ima res lep spomin na Alena Pukšiča.
»Ko se cel dan voziš po snegu, ti je počasi dovolj in čakaš, da končaš službo. Ura je bila okoli 14.30, počasi bi moral končati. S šolskim prevozom sem odložil še zadnjo učenko, nato pa sem obstal v snegu. Nič nisem mogel storiti. Zagledal sem štirikolesnik in si mislil, zagotovo se bo odpeljal mimo. Ampak Alen je ustavil in mi ponudil pomoč,« podoživi dogajanje. Bil je presenečen, ker pravi, da od najstnikov danes to težko pričakuješ. »Navadno se zdi, da živijo v svojem svetu.«
Po tem, ko sta začasno rešila situacijo, je Alen Srnca odpeljal do Gibine, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. »To se je dogajalo 20. februarja, jaz pa sem imel dan pozneje rojstni dan. Čim prej sem želel priti domov, k družini,« je povedal.«
Živi okoli 25 kilometrov stran od Gibine. »V tistih razmerah se je zdelo kot 125 kilometrov. Potreboval sem uro in 15 minut, da sem se pripeljal do doma, ker so bile tako slabe razmere,« še pravi, vesel, da je v nesreči spoznal osebo, kot je Alen.
Med pogovorom si je zapomnil, da gre za dijaka 4. letnika Biotehniške šole Rakičan, pozneje pa je poizvedoval še za njegovim imenom. Pismo zahvale in pohvale je šoli poslal, ker meni, da morajo tako oni kot tudi starši biti zelo ponosni nanj. »Dokler so taki ljudje, kot je Alen, ima svet prihodnost,« je optimistično sklenil.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
