Jezik je živa stvar, a ni namenjen temu, da si ga po potrebi prilagajamo
Ustrezna raba jezika vodi tudi do kulturnega dialoga in argumentiranih formulacij.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Vsako jesen nacionalna medijska hiša podeljuje kristalni mikrofon kot nagrado za dosežke in spodbudo mladim govorcem. Morda se zdi podeljevanje nekaj takega kot prireditev, na kateri na piedestal postavijo dva iz lastnih vrst, a ima vseeno malce globlji pomen. Sam sem govoru in izreki posvetil lep del, če že ne kar vse življenje, zato podeljevanje in prejemnike spremljam. Ne nazadnje tudi pravimo, da kultura nekega naroda temelji na jeziku.
Zavedam se, da se zdi prireditev v času, ko lahko vsakdo na različne načine pripoveduje svojim sledilcem in spremljevalcem, nekoliko arhaična. Tu pa pridemo do točke, ob kateri se mi dlake postavijo pokonci. Jasno, da ne pričakujem, da bodo vsi, ki vstopijo v javni prostor, obvladali brezhiben govor, a prizanesljivosti, ko enkrat vstopiš v javni prostor, tudi ne gre pričakovati.
Kakšno desetletje se mi kot rečeno postavljajo dlake pokonci ob naravnost nelogični uporabi jezika, ne le govorjenega, temveč tudi v člankih. Vsi vemo, da tako imenovani pasiv ali po slovensko trpnik ni vedno primeren. Takole za primer: dvigne mi pritisk, ko preberem ali slišim »se bo zgradilo«. A resno? Prav zanima me, kje si lahko ogledam opeke, ki se bodo samodejno zložile in pritrdile, s fasado in okni vred. Ne, ne bo se zgradilo, zgradili bodo.
Podobno me razjari, ko na letakih zagledam, da nam bodo postregli meso na žaru. Zelo bi bil presenečen, da ne rečem osupel, ko bi kak natakar ali dva čisto zares na mizo postavila žar z mesom vred. Še bolj bi me osupnilo, če bi v skladu s tistim »meso na žaru« kdo čisto zares sedel na žar in tam okušal dobrote. O opeklinah raje ne bi na tem mestu.
Pokličejo vas lahko tudi na telefon. Kako to gre, si raje ne predstavljam, saj običajno še vedno kličem po telefonu. Za zdaj se mi še ni primerilo, da bi sedel na telefonu (ne glede na to, kako zelo pameten je) in klical kogar koli že.
Res je, da kar lepo število prijateljev in znancev ve, da me te jezikovne akrobacije neizmerno jezijo, poleg nepravilnega naglaševanja, neuporabe dvojine in podobnih reči. Zasebno sicer ne, v javnem prostoru, sploh v medijih, kolikor lahko razmejimo, kaj medij je in kje se javni prostor konča, pač.
Zdaj že pokojni gospod Mirko Mahnič, ki je predaval na AGRFT, filozofski in teološki fakulteti v Ljubljani, pa še kdo poleg njega, je razložil, kdaj lahko uporabljamo trpnik (v največji meri gre za izrazoslovje v teoloških besedilih) in kje se mu izogibamo. Seveda bi lahko naštel številne, ki so se ukvarjali z govorom, pisanjem, skratka z jezikom, in so vedeli, o čem govorijo. A kaj bi to.
Kultura z jezikom, ki je (menda) njen temelj, je le nepotrebna navlaka, tisti, ki opozarjamo na upad vseh normativov v javnem prostoru, pa smo najmanj čudni in ne razumemo razvoja in časa.
Pred dnevi se mi je spet dvignil pritisk ob nekaj vplivnežih, ki so se vzeli kar od nekod, medtem ko sem prebiral novice. Mlad fant me je na vse pretege, priznam, da sila nespretno, prepričeval, naj nikakor ne ostajam s srajcami v kameni dobi, temveč si privoščim neko novo tkanino, ki ima kup neverjetnih lastnosti. Prav, si morda mislite, res je, a prav noben naglas ni bil tam, kjer bi moral biti.
Naslednja v vrsti je bila mladenka, ki mi je ognjevito razlagala prednosti, saj ne vem česa, pri tem pa krilila in kazala s prstom, da sem se za trenutek zbal, da mi bo iztaknila oko, če pogledam od bliže. Jezika nobeden od omenjenih ni obvladal.
Prav posebna vrsta jezikovnih žonglerjev pa so kandidatke in kandidati, skupaj s svetovalci za govor in nastop. Svetovalci verjetno sicer dajo vse od sebe, ali se kateri koli od nasvetov prime, pa je druga zgodba. O tem se bo treba pošteno zamisliti, če želimo ohraniti vsaj malo dostojnosti v javnih razpravah.
Ustrezna raba jezika vodi tudi do kulturnega dialoga in argumentiranih formulacij. Malce težje se je spustiti na tisto raven pod pasom. Morda bi bili tudi novinarski članki malce bolj berljivi, predvsem pa vsebinsko ustreznejši, če bi vsaj malo pomislili na vsebino. Vsebina postaja namreč vse bolj težavna. Samo lepe sličice ob besedilnih zmazkih se morda še primejo, da se bo ta filozofija obnesla na dolgi rok, pa dvomim.
Kot se morda komu zdi, imajo te arhaične prireditve, kot je podeljevanje kristalnega mikrofona, veliko večjo težo, kot se zdi na prvi pogled. Morda pa sem le, kot me je nekdo v ihti označil, »jezikovni purist«. Približno vem, kako je bilo mišljeno. A vseeno vztrajam pri negovanem govoru in pisanju.
Ni vse v generiranih fotografijah, tudi vsebina ne sme manjkati. Pri vsebini pa – res je, jezik je živa stvar, a prav gotovo ni namenjen temu, da si ga po potrebi prilagodimo.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
