Težaškega dela v koncentracijskih taboriščih ga je rešilo znanje jezikov
Zgodovinar Boris Hajdinjak je skozi zgodbo pomembnega tržaškega pisatelja predstavil delovanje nekaterih nacističnih taborišč.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V čitalnici lendavske knjižnice je bilo nedavno moč prisluhniti predavanju Borisa Hajdinjaka, direktorja Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, o Borisu Pahorju kot internirancu v nacističnih koncentracijskih taboriščih.
Boris Pahor, slovenski zamejski učitelj, pisatelj in publicist, je bil s svojimi deli pomemben pričevalec grozodejstev v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Hajdinjak je na podlagi Pahorjevih del, biografske literature o njem ter zgodovinskih virov in literature predstavil značilnosti taborišč, v katerih je bil zaprt Pahor, ter usode nekaterih njegovih sotrpinov.
Pahor se je rodil v Trstu leta 1913 in že takrat je bilo to dolgo časa največje avstro-ogrsko pristanišče in peto največje evropsko pristanišče. Trst je bil v tistem času tudi največja slovenska urbana skupnost, Slovenci so ob popisu leta 1910 tvorili skoraj 25 odstotkov vseh prebivalcev Trsta z njegovimi predmestji. To je pomenilo 57.000 prebivalcev, kar je 20.000 več, kot je bilo Slovencev v največjem slovenskem mestu, Ljubljani. Tržaški Slovenci so bili tudi najbolj izobražena in podjetna slovenska urbana skupnost – tako so recimo štirje tržaški podjetniki in podjetnica z Jamesom Joyceom, ki je takrat poučeval angleščino na jezikovni šoli v Trstu, ustanovili družbo, ki je odprla prvi kinematograf v Dublinu.
Takojšnje smrti ga je rešil pisalni stroj
Vse se je spremenilo s požigom Narodnega doma v Trstu leta 1920, ki so ga izvedli italijanski fašisti še pred prevzemom oblasti. Dogodek spada med Pahorjeve najzgodnejše spomine, takrat je bil star 7 let. O tem je pisal v svojem delu Grmada v pristanu. Po letu 1922 so bile Slovencem odvzete politične pravice, prepovedali so slovenski pouk ter jim poitalijančili imena in priimke. Pahorjev oče Franc je bil prej fotograf na kriminalističnem oddelku tržaške žandarmerije, po priključitvi Italiji pa ulični prodajalec mlečnih izdelkov. Mama Marija je bila kuharica pri znani tržaški družini, kasneje pa gospodinja.
Boris Pahor je po osnovni šoli šel na škofijsko klasično gimnazijo v Koper, kjer se je poleg slovenščine in italijanščine naučil še francoščine, nemščine, hrvaščine, latinščine in grščine. Študiral je teologijo v Gorici, vendar je študij v tretjem letniku opustil. Star je bil 25 let. V tem času si je začel dopisovati z Edvardom Kocbekom, ki je bil vodilni slovenski krščanski socialist in pozneje najpomembnejši nekomunistični voditelj slovenskega odporniškega gibanja, pa tudi zelo pomembna oseba za Pahorjevo nadaljnje življenje, čeprav se nista nikoli osebno srečala.
Pahorja so kot neuspešnega študenta leta 1940 vpoklicali v italijansko vojsko in poslan je bil v Libijo, od koder se je vpisal na študij književnosti na padovski univerzi. Zaradi tega je bil leta 1941 ponovno premeščen v Italijo. Namestili so ga za prevajalca v taborišču vojaških ujetnikov jugoslovanske vojske ob Gardskem jezeru. O tem času je pisal v romanu Vila ob jezeru. Leta 1943 po kapitulaciji Italije se je vrnil v Trst in srečal staro znanko Danico Vuk, ki mu je povedala za odporniško gibanje – Osvobodilno fronto.
Tako je Pahor s somišljeniki tvoril eno vodilnih celic mestnega odbora OF, ki je pisala propagandna sporočila, glavni za pisanje je bil prav Pahor. Obveščevalna služba gestapa je to odkrila in zato so ga januarja 1944 aretirali. Zelo pomembna okoliščina je bila, da so mu dva dni pred aretacijo vzeli pisalni stroj in mu dali nekega drugega, ob aretaciji pa gestapo ni mogel neposredno povezati teh zapisov s Pahorjevim pisalnim strojem, ker ta ni imel istih črk. Če bi lahko potrdili povezavo, bi to lahko bil razlog, da bi ga takoj ustrelili. Ker ga torej niso mogli neposredno povezati s propagandnimi letaki, so ga »samo« poslali v taborišče.
Bolničar prevajalec
Bil je na transportu, ki je iz Trsta odpeljal vsaj 234 ljudi, moške so poslali v Dachau. Ker je prišel s transportom iz Italije, je bil v svojem taboriščnem dokumentu vpisan kot Italijan, viden pa je tudi popravek v Jugoslovana, saj ko je prišel drugič v Dachau, ga je eden od pisarjev prepoznal kot člana Kocbekovega kroga.
Drugi dokument, ki je nastal v Dachauu, je šel z njim naprej v Natzweiler, iz njega pa med drugim izvemo, da je bil takrat visok 166 cm in tehtal 55 kg (ob osvoboditvi je imel je 42 kg). Že po dveh tednih je bil iz Dachaua premeščen v na novo ustanovljeno taborišče Markirch v Alzaciji, eno od 81 podružničnih taborišč taborišča Natzweiler-Struthof, kjer je dobil novo taboriščno številko. Taboriščniki so tam ob izjemno skromni hrani opravljali težko fizično delo v 6874 metrov dolgem železniškem predoru, ki so ga nameravali spremeniti v tovarno letalskih motorjev, zavarovano pred zavezniškim bombardiranjem.
Pahor je tukaj delal zelo kratek čas, ker se je poškodoval, zato je bil poslan v matično taborišče v barako za bolne taboriščnike. Taborišče Natzweiler-Struthof je bilo ustanovljeno leta 1941 na nadmorski višini med 750 in 800 metri. Ta lega je ob izjemno skromni hrani, težkem fizičnem delu v bližnjem kamnolomu rožnatega marmorja ter nebrzdanem nasilju kapov in stražarjev še zmanjševala možnosti preživetja taboriščnikov.
Od leta 1943 je bil kamnolom namenjen gradnji podzemne tovarne letal. Barake taborišča so bile zgrajene na terasah, najnižje je bil krematorij, ki je bil zato taboriščnikom viden noč in dan. Taborišče Natzweiler je bilo edino na ozemlju Francije in ni sodilo med zelo velika taborišča, zato je manj znano. A po grozovitosti se od drugih taborišč ni kaj prida razlikovalo, kar dokazuje usoda 86 Judov, ki so jih iz Auschwitza poslali v Natzweiler.
Tu so bili kmalu po prihodu ubiti v improvizirani plinski celici, trupla pa so predali profesorju Augustu Hirtu za njegovo bodočo zbirko judovskih skeletov. Poveljnik taborišča je bil Josef Kramer, ki je osebno vodil poboj teh Judov in je bil kasneje poveljnik taborišč Auschwitz II - Birkenau in Bergen-Belsen. Bil je tudi med prvimi obsojenimi nacisti. Veliko zaprtih v tem taborišču je imelo oznako NN (Nacht und Nebel), večina jih je bila pripadnikov odporniškega gibanja. Njihova usoda sorodnikom ni smela biti znana, zato jim niso smeli pisati ali od njih prejemati paketov. Obenem so ti taboriščniki lahko izginili v »noči in megli«, kar pomeni, da so bili usmrčeni brez kakršnega koli postopka.
Taboriščnik in zdravnik Jean de Larebeyrette je Pahorja predlagal za tolmača Poulssonu, glavnemu taboriščnemu zdravniku. Ne samo da je znal francosko in nemško, njegovo znanje slovenščine je zdravnikom omogočalo sporazumevanje s skupinami taboriščnikov iz Poljske in Sovjetske zveze, ki so bili v večini. Tako se je izognil težaškemu delu v kamnolomu in kot tolmač v bolnišnici dobil vpogled v delovanje taborišča ter možnost, da nekaterim sotrpinom pomaga preživeti. Kot taboriščnik, ki ni bil Jud, je imel pravico dopisovanja. Tako si je dopisoval s sestro častnika, s katerim je bil aretiran v Trstu. Živela je v Mariboru – prek nje je pisal svoji družini v Trstu, oni pa prek nje nazaj njemu.
V taborišču je Pahor spoznal tudi zdravnika Andreja Ragota, ki je bil skupaj z njim potem tudi v Dachauu. Preživetje Natzweilerja je postalo jedro vsebine romana Nekropola, Pahorjevega najpomembnejšega dela. Dvajset let po koncu vojne se je prvič vrnil v Natzweiler in tam v muzeju na fotografiji spoznal Ragota, ki pa ni bil samo zdravnik, temveč je bil med zgodnejšimi avtobiografskimi opisovalci nacističnih koncentracijskih taborišč. Leta 1948 je napisal knjigo NN. Noč in megla.
Najhujši so bili zadnji tedni
Septembra 1944 so skupino taboriščnikov iz Natzweilerja, med njimi tudi Pahorja, preselili v Dachau. Ob drugem prihodu je dobil novo taboriščno številko, njegovo ime pa je na seznamu opazil eden od slovenskih taboriščnikov, zaposlenih v taboriščni upravi. Ker je bil iz Kocbekovega kroga, je Pahorja poznal še iz predvojnega časa. Tako je bil Pahor še iz karantene postavljen za bolničarja na oddelku za grižo. Pahor kot bolničar taboriščnikom ni mogel prav veliko pomagati, a je skrbel vsaj za to, da so bili čisti.
Decembra istega leta je bil nato s skupino bolničarjev premeščen v koncentracijsko taborišče Mittelbau, znano tudi pod imenom Dora. To taborišče je bilo od ustanovitve leta 1943 podružnično taborišče Buchenwalda, od 28. oktobra 1944 pa samostojno taborišče. Njegova posebnost je bila ogromna podzemna tovarna nacističnega »čudežnega orožja«, letečih bomb V-1 in raket V-2. Prav zaradi dela pretežno pod zemljo v izčrpavajočih dvanajsturnih izmenah so bile možnosti za preživetje tukaj bistveno slabše kot v Dachauu. Disciplinski ukrepi so bili drakonski – za usmrtitev je zadostovalo že opravljanje male potrebe brez dovoljenja.
V Mitellbauu je bil Pahor zelo kratek čas, ker je bil spet premeščen, takrat v podružnico Harzungen, se je pa velikokrat vračal v Doro, ker je tja vozil mrliče v krematorij. V Harzungu je bila prav tako podzemna tovarna, a tudi tukaj Pahor kot bolničar ni vstopal vanjo in tudi v tem revirju ni mogel prav veliko pomagati bolnim taboriščnikom. Kot je pisal v svojih delih, so bili prav ti zadnji tedni v Harzungu zanj najhujši in je večkrat razmišljal o samomoru. Reševali so ga pogovori z Dalmatincem Veljkom Matošićem, ki je bil ves čas nasmejan in zelo optimističen. Kasneje je bil direktor gradbenega podjetja.
Po zavezniškem prečkanju Rena marca 1945 se je fronta približala taborišču Mittelbau in njegovim podružnicam, zato so taboriščnike poslali v več smeri, bodisi peš bodisi z vlakom. Taboriščniki Harzungena so bili odpeljani 4. aprila 1945 z vlakom v Bergen-Belsen. To taborišče je bilo prvotno taborišče za Jude iz nevtralnih držav, kasneje je postalo tudi »okrevališče« za taboriščnike drugih taborišč, ki niso bili več sposobni delati.
Zdravstvena oskrba v tem taborišču ni bila vredna omembe, zato je postalo kraj smrti številnih. Kasneje so v to taborišče evakuirali 8000 taboriščnic iz Auschwitza zaradi približevanja Rdeče armade. Med njimi je bila tudi najbolj znana pričevalka holokavsta Anna Frank. Sledili so še drugi transporti, do 15. marca 1945 se je število taboriščnikov dvignilo na 45.117. V prenatrpanem taborišču je ob skrajno skromni hrani, okuženi vodi in epidemiji tifusa samo marca 1945 umrlo 18.168 ljudi, med njimi tudi Anna Frank. Britanski vojaki so Bergen-Belsen osvobodili štiri dni po Pahorjevem prihodu, 15. aprila 1945. Ob osvoboditvi nastale fotografije in filmi sodijo med najbolj grozljive in zato najbolj znane slike iz nacističnih koncentracijskih taborišč.
Pahor je odšel kmalu po osvoboditvi Bergen-Belsna z dvema francoskima taboriščnikoma v Pariz. Do decembra 1946 je okreval v sanatoriju v predmestju Pariza in se nato vrnil v Trst. Leto kasneje je na padovski univerzi diplomiral, do upokojitve je poučeval italijanščino na slovenskih srednjih šolah v Trstu. Vzporedno s stalno zaposlitvijo je urejal literarne revije in pisateljeval – tako je do leta 1975 napisal sedem romanov, med njimi leta 1967 tudi že omenjeno Nekropolo. V slovenščini je bila devetkrat ponatisnjena, v času slovenskega gostovanja na Frankfurtskem knjižnem sejmu je nastal tudi strip. Prevedena je bila v 18 jezikov.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
