Soboškemu čevljarju dela ne zmanjka, naslednikov pa ni
Danilo Merc je eden izmed redkih čevljarev v Pomurju, ki še opravljajo ta poklic. Boji se, da bo čevljarstvo zaradi vse manjšega zanimanja mladih počasi izumrlo, zato v svoji delavnici še vedno vztraja, stranke pa se k njemu redno vračajo, saj cenijo kakovostno opravljene storitve.
V kletnih prostorih soboške tržnice že dvajset let deluje čevljarska delavnica, ki jo vodi Mariborčan Danilo Merc. Prvo čevljarsko delavnico je odprl v Mariboru, vodenje te je nato prevzela njegova žena Irena, sam pa je leta 1989 odprl delavnico v Domu tehnike v Murski Soboti. »Tam sem bil šestnajst let, nato pa sem tudi na priporočilo delavk nekdanje tovarne Mura v vsega treh urah kupil te prostore na tržnici, za katere prej še vedel nisem. No, zdaj pa sem tu že dve desetletji,« pravi.
Merc je bil čevljar vse svoje delovno obdobje, vztraja pa še sedaj, ko je že pet let upokojen. »Tudi žena, ki vodi delavnico v Mariboru, je že šest let v pokoju. Problem je, ker nimava naslednika, ki bi želel to prevzeti. Sin se je namreč podal v pravne vode,« z malo grenkobe pove sogovornik, ki se je obrti deloma priučil tudi od svojih staršev. Oče Alojz je bil tehnični modelar, mama Katarina pa je sestavljala čevlje.
»Lahko povem, da sem jaz očetu pokazal vsa popravila. On je res bil specialist, ki je ročno izdeloval kopita za čevlje, veliko je izdeloval tudi vzorčne obutve za Centrotextil Beograd, nato pa je pozimi, ko ni imel veliko drugega dela, tudi kaj popravil ali za hobi izdeloval miniaturne modele čevljev,« pripoveduje. Čevljarja sta bila tudi njegov dedek in stric.
Za videorekorder in televizijo
Merc, ki se je sicer izučil za finomehanika in je bil s preostalimi člani družine nekaj let zaposlen v tovarni Lilet v Mariboru, kjer je popravljal šivalne in pisalne stroje, je čevljarsko znanje pridobival tudi z izpiti, ki jih je opravljal v Ljubljani. Da je lahko kupil svoj prvi brusilni stroj in začel popravljati čevlje, je prodal videorekorder in televizijo.
Kot pravi, mu je ročno delo v veselje in ga rad opravlja, zato ni presenetljivo, da se že toliko let vsak dan zgodaj zjutraj iz Maribora odpravi proti Murski Soboti, kamor prispe okrog 6. ure. »Do 8. ure, ko začnejo prihajati prve stranke, imam mir. Takrat brusim nože in škarje, nato pa se začne delo. Čeprav ni več takšne gneče, kot je bila nekoč, stranke redno prihajajo vsak dan. Vedno je zelo pestro.«
Delo čevljarja se je skozi leta nekoliko spremenilo. Kot pravi Merc, so se v preteklosti bolj nosile pete, tudi material čevljev je bil veliko bolj kakovosten, zato so bila tudi popravila drugačna, kot so danes. »Sedaj bolj kot ne opravljam lepljenje podplatov in krpanje športnih copat. Ogromno je tudi popravil ženskih torbic, pa oženja škornjev pozimi ter raztegovanja čevljev. Ker ljudje čedalje več kupujejo prek spleta, se jim čevlji velikokrat ne prilegajo, ko jih pomerijo. Takrat jih prinesejo k meni, da jih s posebnim strojem raztegnem v dolžino, širino ali višino, odvisno od potreb stranke.«
V svoji soboški delavnici podplate lepi tudi za ženine stranke iz Maribora, saj ima tu za to tudi stiskalnico. »Vsega drugega pa se je tudi ona priučila in že 36 let uspešno krmari v čevljarstvu. Prej je bila namreč zaposlena kot računovodkinja v podjetju Lilet.«
Kakovost vse nižja
Za svoje delo uporablja šivalni in brusilni stroj, saj mora vsak čevelj, ki ga lepi, prej dobro očistiti in zbrusiti, da lepilo dobro prime. Pri delu potrebuje tudi ročno orodje, kot so škarje, noži, luknjači in čevljarsko kladivo, ki je nuja v tej dejavnosti. »Čeprav je kakovost čevljev čedalje slabša zaradi poceni blaga iz drugih držav, imam dela veliko. Ljudje so navezani na svoje čevlje, še posebej, če so ti že ponošeni in so zato udobni. Je pa tako, da lahko tudi nov čevelj, če nekaj časa stoji, ob nošenju razpade zaradi nekakovostnih materialov. Tako se velikokrat zgodi, da moramo na primer ves podplat zamenjati,« opisuje.
Kot še pravi, si nekatere stranke še kupujejo čevlje, vredne 200 ali 300 evrov, nekatere tudi še dražje, z ustrezno skrbjo zanje in nato dobrim popravilom pa lahko tak čevelj nosijo tudi več kot dvajset let.
Zaradi kakovostno opravljene storitve se stranke k soboškemu čevljarju redno vračajo. Kot pravi, prihajajo k njemu tudi iz Lendave in Gornje Radgone, vsake toliko časa pa na njegova vrata potrka kakšen nov obraz. Čevljarje v Pomurju lahko namreč preštejemo skoraj na prste ene roke. »Ravno to je tisto, kar me najbolj boli. Počasi se poslavlja še zadnja generacija čevljarjev. Naj samo povem za primer, nekoč je bilo v Mariboru več kot petdeset čevljarjev, zdaj jih je samo še pet, tudi v Pomurju je situacija podobna. Problem je, ker med mladimi skoraj ni več zanimanja za to, prav tako ni več niti čevljarske šole, kjer bi se lahko priučili obrti,« razloži.
Vztrajal bo še nekaj let
Merc bo v svoji delavnici, če mu bo to zdravje dopuščalo, vztrajal še nekaj let. V tem času bo skušal prek zavoda za zaposlovanje pa tudi s pomočjo družbenih omrežij najti nekoga, ki bi ga priučil obrti in ki bi nato prevzel njegovo delavnico ter nadaljeval delo. Že ko je imel delavnico v Domu tehnike, je imel dva pripravnika iz zadnje generacije, ki sta končala čevljarsko šolo. Eden se je sprva zaposlil pri Mercu, nato pa je tudi sam v Ljutomeru odprl čevljarsko delavnico. »Zato verjamem, da bi lahko tudi sedaj v enem letu mlade priučil obrti, bolj je problem v tem, ali se bo kdo, ki ga rokodelstvo zanima, tudi našel.« Če naslednika ne bo, bo delavnico zaprl. »Kar me bo seveda bolelo, vendar ne moremo kaj. Se bom pa potem posvetil življenju v pokoju, več se bom družil z družino in prijatelji, za kar mi zdaj velikokrat zmanjka časa,« je dodal.
Poleg delavnice in dela, brez katerega ne more, pa bo, ko bo napočil čas za zaslužen pokoj, pogrešal tudi Mursko Soboto in vse stranke. »Lepo je bilo življenje tu v Murski Soboti. Tudi vožnja iz Maribora mi nikoli ni bila težka, čeprav smo se včasih vozili tudi uro in pol, ko še ni bilo avtoceste. Tudi ljudje tukaj so prijazni in vsak vsakega pozna. Ko grem zjutraj v pekarno, mi že od daleč kličejo 'Dobro jutro, majster.' Tega v Mariboru ni,« pravi.
Z nasmehom na obrazu se spominja tudi svojih začetkov v Murski Soboti, ko še ni razumel prekmurskega jezika in vseh njegovih različic. Na ta račun so se nekdanji sodelavci velikokrat z njim tudi pošalili, sedaj pa mu prekmurščina več ne povzroča preglavic. »Tudi 'gučim' kdaj pa kdaj,« je še povedal 64-letnik, ki sicer izdeluje tudi navadne in avtomobilske ključe ter brusi nože.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
