V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je potekal literarni večer, na katerem so zbrani lahko prisluhnili osebni zgodbi Petra Peterke, ki jo je zapisal v knjigi Dinozavrska sobota. To je predvsem zgodba o očetu, ki je izgubil otroka, kakršnega je poznal, in odkril, da ljubezen ne izgine skupaj z zdravjem. Njegov sin Julijan se je sicer že rodil s srčno napako, a se je nekaj let kasneje njegovo dotlej povsem običajno življenje popolnoma spremenilo, saj je doživel kar štiri srčne zastoje, to pa je povzročilo hudo možgansko okvaro.

Knjiga se je rodila iz Peterkovih zapisov, ki jih je najprej zapisoval zase kot spomine in opomine, nato pa jih začel deliti tudi na facebooku. Potem mu je neka znanka namignila, naj zapise spremeni v knjigo, in tako je njegova zgodba našla pot do založbe 5ka.

Matej Končan/PiŠK

Avtor knjigo začne z opisom preživljanja sobot s sinom. To je bil poseben običaj, ko sta se z Julijanom podala milijone let v preteklost in nedaleč stran od doma, v gozdu na lovski opazovalnici, skozi daljnogled opazovala dinozavre. Najprej so to bili spontani obiski, potem pa je to postala stalnica očeta in sina, ki sta dinozavre opazovala, jim nosila sladkarije in se o njih pogovarjala. Kot je dejal Peterka, je Julijana ob pomoči dinozavrske sobote učil o življenju, tu se je Julijan med drugim naučil soočiti se s strahom pred višino, ko je plezal na opazovalnico. Dinozavrske sobote so omogočile, da sta vzpostavila in gradila odnos oče – sin.

Preberite še

· Kulinarika

Dva načina peke, ogenj in neskončno okusov v Notranjih Goricah

Potem je prišlo leto 2016, ko se je življenje družine Peterka spremenilo. Ne samo za Julijana, temveč za vse – starša, mlajšega brata Dorijana in sorodnike. »Ko je Julijan doživel srčne zastoje drugega za drugim, ko so se stvari vse bolj zapletale in se nismo več spraševali, kdaj bo šel domov iz bolnišnice, ampak ali bo sploh preživel, to ni bil samo neki medicinski dogodek. To je bila meja med življenjem, ki smo poznali, ga načrtovali, in življenjem, ki smo se ga morali potem šele na novo naučiti,« pravi Peterka.

Založba 5ka

Take izpovedi očetov redke

Pogovor z avtorjem knjige je vodila Petra Škarja iz založbe 5ka. Kot je poudarila, se v slovenskem (knjižnem) prostoru redko zgodi, da dobimo tako globok vpogled v razmišljanje in čustvovanje očeta. Peter Peterka namreč zelo iskreno in neposredno opisuje tudi vsa svoja čustva in doživljanja ob tem, ko se je življenje družine obrnilo na glavo, veliko pa najdemo tudi povsem filozofskih razmišljanj o življenju, smrti, odnosih, vlogah … »V naši družbi se pričakuje, da smo moški vedno trdni in da nikoli ne klonemo pod težo čustev. No, nisem bil vedno tak, čeprav se je na zunaj morda tako zdelo. Ta knjiga je v prvi vrsti nastala zaradi mene samega. Je neki moj 'via dolorosa', ker sem nekatere stvari pač moral pri sebi razčistiti. Predvsem me je navdajal občutek krivde, da kot oče nisem naredil še več. Da sem zaupal svojega otroka sistemu. Na neki način ti moji filozofski vložki v knjigi pomenijo katarzo. Sem pa sprejel to in mogoče je zdaj to življenje, ki ga imamo, lepše, če lahko uporabim to besedo. Najin odnos z Julijanom je bolj pristen, kot je bil prej.«

Kot je še povedal Peter Peterka, je najprej on učil Julijana o življenju, ko pa se je življenje obrnilo, je Julijan začel učiti njega. »Naučil me je denimo tega, da človek ni vrednota samo, če zna nekaj narediti, ampak je že sam po sebi vrednota. Torej že s tem, da je. Naučil me je tudi živeti v trenutku.« Čeprav je knjiga na eni strani žalostna, je tudi vesela in spodbudna. V njej je veliko spodbudnih misli, v katerih lahko vsak najde nekaj zase. Vesela pa je tudi zato, ker opisuje tiste zabavne, lepe trenutke, saj je Julijan, kot pravi Peter Peterka, tudi navihanček.

Matej Končan/PiŠK

O knjigi sta Simona in Matjaž Kosi zapisala, da to »ni knjiga o zmagi nad boleznijo. Je knjiga o vztrajanju, o ljubezni, ki se ne umakne, ko izginejo besede, gibanje in obljube o prihodnosti. Je opomin, da se vrednost življenja ne meri z njegovo brezhibnostjo, temveč z odnosom, ki ga zmoremo ohraniti ob tem.« Knjiga je tako namenjena prav vsakemu. Sporoča, da ima vsak od nas svojo dinozavrsko soboto. Morda je to za nekoga trenutek, ko pride domov iz službe in popoldan preživi s svojimi najbližjimi. »Če bo ta knjiga prispevala k temu, da bo nekdo jutri nekomu namenil nasmeh ali ga malo bolj močno objel, je dosegla svoj namen,« pravi Peterka, ki knjigo sklene z zapisom o tem, kaj je sploh smisel življenja. »Nekega večera sem bil pri Julijanu in se spraševal, kaj mu je ostalo od življenja. Potem pa me je sredi noči prešinilo kot strela z jasnega: ostal sem jaz, ostal je on in ostala je ta vez med očetom in sinom, ta odnos. V življenju se lahko marsikaj spremeni, ampak ta odnos, tudi če tiste osebe ni več med nami, še vedno obstaja.«