V soboškem gradu predstavili monografijo o Edvardu Kardelju
Z avtorjem monografije Jožetom Pirjevcem se je pogovarjal zgodovinar Jure Ramšak
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Založba Beletrina in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija sta ob izidu novega monumentalnega dela Jožeta Pirjevca, težko pričakovane monografije Kardelj: socialistični utopist na oblasti, v soboškem gradu pripravili pogovor z avtorjem. Pogovor o eni najvplivnejših in najspornejših osebnosti jugoslovanskega 20. stoletja je vodil zgodovinar Jure Ramšak.
Monografija na več kot 850 straneh razgrne najbolj ustvarjalno in hkrati najbolj sporno obdobje v življenju enega ključnih snovalcev jugoslovanskega socializma, Edvarda Kardelja (1910–1979). Pirjevec se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma. Kot predvojni revolucionar, osrednji jugoslovanski ideolog in vpliven politik je Kardelj verjel, da je poklican, da Marxovo doktrino dogradi s praktičnim načrtom, kako naj se socializem po uveljavitvi diktature proletariata razvije v komunizem. Skozi dramatičen in intelektualno zahteven prikaz spremljamo njegovo prizadevanje, polno porazov, ponižanj, sporov s tovariši in teoretskih obratov, ki se na koncu zalomi v spoznanje, da Jugoslavija ni bila zrela za njegovo utopijo.
Monografija je opremljena z znanstvenim aparatom in slikovnim gradivom ter nudi poglobljen vpogled v dogajanje, ki je zaznamovalo 20. stoletje. »Ves čas je bila politična moč pri Titu, medtem ko so partijski veljaki odhajali in prihajali v skladu z njegovo milostjo. Edini, ki je skoraj nepretrgoma do smrti z njim delil oblast, je bil Edvard Kardelj,« pravi med drugim avtor knjige. Kardelj je veljal za drugega človeka socialistične Jugoslavije, Titovega naslednika. Državo je zaznamoval kot ideolog in avtor ustav ter sooblikovalec politike neuvrščenosti. Svoj ideološki koncept je imel izdelan že pri 15 letih.
V pogovoru sta Jože Pirjevec in Jure Ramšak razkrila več zanimivosti iz življenja in delovanja Kardelja. Avtor je pojasnil, da je Kardelj odločilno dopolnjeval Tita in da sta bila drug drugemu koristna. Kardelj je bil s Titom pripravljen sodelovati tudi, ko se nista strinjala, Tito pa mu je pogosto popuščal in mu sledil. Pirjevec je razkril tudi izseke iz Kardeljeve mladosti. Imel je zelo inteligentno mater in se v zelo zgodnji mladosti vključil v politično življenje. Pri 15 letih je že imel izdelan svoj ideološki koncept. Kmalu po učiteljišču je bil prvič zaprt ter okusil psihično in fizično mučenje. Nadaljeval je s političnim delom in postal vodilni intelektualec svojega časa. Bil je ena vodilnih osebnosti Osvobodilne fronte. V času vojne je najbolje poznal jugoslovansko stvarnost, celo bolje kot Tito, saj je bil stalno na poti in postal njegov najožji sodelavec. Potem ko je novembra 1944 odšel v Moskvo na srečanje s Stalinom, je postal poglavitni oblikovalec jugoslovanske politike.
Pogovarjala sta se tudi o njegovem povojnem delovanju, ko je delal v diplomaciji in se boril za meje. Opozarjal je na preveliko navezanost na Sovjetsko zvezo, kar je vplivalo na odnose med Jugoslavijo in Rusijo. Menil je, da je treba postaviti temelje socializma drugače kot v Sovjetski zvezi, kjer imajo azijske korenine in so daleč od evropske tradicije, zato je potrebna nova, drugačna pot v socializem. Sovjeti so se jugoslovanskega eksperimenta bali. Če bi uspel, bi se izkazalo, da njihov sistem ne drži in bi lahko eksperiment okužil tudi druge države. Kasneje je to pripeljalo do razkolov s Titom, s katerim nista mogla več sodelovati. Nastala je celo ideja o likvidaciji Kardelja, a do tega kasneje ni prišlo, saj ljudje tega ne bi razumeli, zato so ga le nadzorovali. Dotaknila sta se tudi t.i. lovskega incidenta. Kardelj se je leta 1961 udeležil lova v Sremu, ki so se ga udeležili najvišji partijski funkcionarji. Izstrelek, namenjen fazanu, je končal v njegovi glavi, nekaj milimetrov od malih možganov. Čeprav so za lov na fazane uporabljali šibre, se je v Kardeljevi glavi znašla krogla, primerna za lov na medvede. Strelec je bil Jovan Veselinov, ki je slovel kot izjemno slab strelec. Kardelj je nato z družino odšel v London, po več tednih pa se je vendarle vrnil v vrh jugoslovanske politike, sodeloval pri rušenju Rankovića in neuradno postal Titov naslednik.
Pirjevec v monografiji poseben del namenja sodelovanju Kardelja z akademikom Antonom Vratušo, s katerim sta si bila blizu in sodelovala že po 2. svetovni vojni (Pariška konferenca). Vratuša je bil med leti 1953–65 kot državni podsekretar šef kabineta podpredsednika zvezne vlade oz. (od 1963) predsednika zvezne skupščine, kar je bil v tem času Kardelj. Po Kardeljevi smrti leta 1979 je Vratuša prevzel vlogo glavnega urednika njegovih zbranih del in bil eden najvidnejših interpretov njegovega dela. Po smrti je Kardelj postal pozabljen. A Pirjevec pravi, da ga bomo znova začeli odkrivati, ker ima s svojimi idejami velik pomen v razvoju socialistične misli 20. stoletja. Bil je utopist, posebnost v zgodovini človeštva. Veliko svojih idej je udejanjil. Ostala je njegova znana misel: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
