Preživela krute usode, raka in nesreče. Danes brez nje ni družbenega utripa
Zgodba Eme Škrobar se bere kot napeta knjiga, ki prinaša nekaj grenkih trenutkov, na drugi strani pa tudi lepe zgodbe, ki jih lahko spiše le več kot 80 let življenja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Ema Škrobar je 83-letnica iz Črnec pri Apačah, brez katere bi bilo po mnenju mnogih zlasti družabno življenje v apaški občini in tudi širše veliko revnejše.
Rodila se je 6. aprila 1944 materi Mariji in očetu Francu Kuzmiču, mama je bila iz Kraščev, oče iz Večeslavec. Starša sta si kruh najprej služila z delom v Nemčiji in Franciji, potem ko sta se vrnila v domovino, sta najprej živela pri Gradu, kasneje, leta 1938, pa sta si dom ustvarila v Črncih. V družini je bilo šest otrok, Ema je bila najmlajša. Ena od sester je pri sedmih letih umrla zaradi tumorja v glavi, njena zgodba je presunljiva.
To je bil čas vojne. Oče je s hčerko z vlakom odpotoval v Gradec, da bi jo tam operirali. Takšnih tumorjev je bilo v tistem času veliko med vojaki, zato so zdravniki majhno deklico želeli uporabiti kot poskusnega zajčka, da bi se naučili kaj več o zdravljenju tovrstnih tvorb. To je oče izvedel od medicinske sestre, s katero se je v bolnišnici povezal. Deklici so namreč želeli živi odrezati glavo, zato ga je medicinska sestra rotila, naj deklice ne pusti v bolnišnici in se vrne z njo domov.
Očeta – ta je mimogrede govoril več jezikov – so poklicali v sejno sobo, kjer so se zdravniki v francoščini pogovarjali o tem, kako ga bodo prepričali, da otroka pusti v bolnišnici. Ker pa jih je razumel, jim je odvrnil, da tega pod nobenim pogojem ne bo storil, in s hčerko sta še istega dne odšla domov. Tam je čez dve leti umrla.
Do nove hiše s trdim delom
Ema je bila najmlajša med otroki in usoda je hotela, da je ostala pri domači hiši. Načrt je bil sicer, da bi šla za enim od bratov v Avstrijo. Ker je bila že od malega takšna, da se je znala povsod obrniti in urediti stvari, je bratu pomagala urediti potrebno dokumentacijo za delo čez mejo.
»Dogovorila sva se, da mu uredim papirje, in ko bo že imel službo, bo poskrbel, da pridem tudi jaz tja,« pripoveduje Ema, ki je že od 15. leta, kakor hitro je končala osnovno šolo, tudi sama priložnostno delala čez mejo pri kmetu, ki je prideloval koruzo. Brat je odšel, Ema pa je ostala doma, kajti v tem času je hudo zbolel oče – dobil je raka na dvanajsterniku, tako da ni mogla od hiše. Tako je ostala z mamo in očetom.
Oče se je odločil za operacijo, dva dni pred tem, ko naj bi ponj prišlo reševalno vozilo in ga odpeljalo v bolnišnico, pa je družino pretresla še ena nesreča. Bila je huda nevihta, v hišo je udarila strela in jo skoraj v celoti porušila. »Zidovi so se zrušili sami vase, ostrešje pa je ostalo. Odhitela sem po starejšega brata v Lešane, da sva šla v tistem dežju podpirat tramove, da se ne bi zrušilo še ostrešje,« se spominja Ema, ki je takrat imela 19 let.
Čez dva dni so očeta odpeljali v bolnišnico, kjer naj bi bil v naslednjih dneh operiran. Podrobnih informacij niso imeli, tudi avtobus je v Mursko Soboto vozil le enkrat na dan. Čez teden dni je prišel telegram, da je oče umrl dva dni po operaciji. Ampak prišel je veliko kasneje, kot bi moral – vratar v bolnišnici, ki bi moral telegram poslati naprej, tega ni takoj storil.
»V telegramu je pisalo, da moramo takoj priti ponj, sicer ga bodo na naše stroške pokopali kar v Murski Soboti. Tako sva s sestro z edinim avtobusom tisti dan odhiteli v Rakičan. Nikogar ni bilo, ki bi očeta oblekel, obril, nisva imeli krste, čisto nič nisva imeli, ob tem pa sva žalovali za očetom, ki sva ga tako iznenada izgubili. K sreči je bil ta vratar, ki je bil kriv, da je telegram tako pozno prišel do nas, dober in nama je pomagal pri urejanju vsega potrebnega.«
Ema je tako ostala brez očeta, njihov dom je bil napol porušen, ostali sta sami z mamo, brez pokojnine in z borim zaslužkom, ki ga je domov nosila Ema. Tedaj se je zaposlila v mlinu v Unterpurkli, kjer je devet let opravljala težaško delo, nosila je tudi po 80 kilogramov težke vreče – vse za to, da je lahko nazaj postavila hišo. Na delo se je vsak dan 35 kilometrov vozila s kolesom, in to pozimi in poleti, da ji je od mraza včasih do krvi popokala koža. Po vrnitvi iz službe pa je zavihala rokave in ob pomoči družinskih članov gradila nov dom. Ta je bil postavljen, še preden se je k njej priselil njen mož Vincenc.
Z Vincencem sta se poročila leta 1971, leto kasneje se jima je rodil prvi sin Vinko. Ta je kasneje prevzel domačo kmetijo, kjer danes redi približno 600 glav živine. Leta 1973 se je rodil Janez, tretji, leta 1975, je bil Jožef. Tri leta kasneje se je rodila še Simona, zadnja, leta 1980, pa še Andreja. Tudi pri porodu je Ema Škrobar doživela hudo preizkušnjo – zgodilo se je namreč, da bi prvi sin Vinko skoraj umrl.
»Že dan in pol sem ležala v bolnišnici s popadki, nakar sem začutila, da se nekaj dogaja. Kot noseča ženska preprosto začutiš, kdaj se bo nekaj zgodilo, a je zdravnik rekel, da s porodom ne bo nič še nekaj ur. Otrokova glava je bila že zunaj, potreben bi bil še kakšen potisk, da bi prišel na svet, a ko sem to povedala medicinski sestri, se je močno razjezila, kako da si upam ugovarjati zdravnikovim besedam,« se spominja.
V strahu je otrokovo glavico potisnila nazaj noter, pri tem pa mu jo je stisnila, nakar je na porodniški postelji zaspala, popadki pa so se ustavili. Tako so otroka morali na svet potegniti s kleščami, pri tem pa Emo večkrat prerezali. Ko je Vinko prišel na svet, je bil v nezavesti, nato so ga oživljali pod curkom vode. Njegova glavica je ostala ploščata še teden dni, ko se je vendarle popravila. »Posledično je imel sin še nekaj let v šoli težave s spominom. A k sreči je bil kasneje uspešen, končal je vse potrebne šole in se izučil za mesarja,« pripoveduje Ema, ki je danes ponosna na vse svoje otroke. Vsi razen ene hčerke, ki živi blizu Negove, živijo v njeni bližini, vsi so tudi prišli do poklica in so uspešni v tem, kar počnejo.
Emino življenje je v veliki meri zaznamovalo delo tako čez mejo v Avstriji kot na domači kmetiji. Z možem sta najemala 17 hektarjev zemlje in jo obdelovala, imela sta okrog 400 svinj, od tega 20 plemenskih, nabavila sta vse mogoče potrebne stroje. Ko je mož začel bolehati, sta iskala naslednika, kmetijo je, kot že rečeno, prevzel najstarejši sin Vinko. Sicer sta tako Ema kot mož Vincec delala tudi v Avstriji pri različnih kmetih, kot se spominja Ema, je nazadnje trgala grozdje v vinogradu pri enem od njih še leta 1975.
Takrat je zbolela za rakom na dojki in bila primorana iti na operacijo. Pri enem od kmetov je delala 45 let, poleg tega pa pomagala tudi pri iskanju delavcev. Kot pravi, skoraj ni hiše v domači okolici, iz katere ne bi bil vsaj en delavec, ki je z njo delal v Avstriji. Mož je umrl leta 2014, tako da je v hiši, ki jo je zgradila s trdim delom že pri mladih letih, ostala sama. Z njo sedaj živi vnuk Elvis, ki je eden od Eminih osmih vnukov, ima pa že tudi sedem pravnukov. Kot pove sogovornica, jo pet vnukov rado obišče in teh obiskov kakor obiskov svojih otrok in pravnukov se zmeraj zelo razveseli.
Aktivna na več področjih
Ema Škrobar pa je bila že od nekdaj aktivna tudi ob delu. Več kot 40 let je članica Prostovoljnega gasilskega društva Lešane, članica Društva upokojencev Apače, Društva Sožitje in Medobčinskega društva invalidov Gornja Radgona. Pred 26 leti je ustanovila skupino ljudskih pevk, v kateri še danes poje.
»Spomnim se, kako smo z društvom kmečkih žena hodile na srečanja v Lendavo in so se članice drugih društev zmeraj z nečim predstavljale. Pa sem rekla, da moramo tudi me iz Apač nekaj narediti, in predlagala sem, da zapojemo. Zbrala sem štiri ženske in še zdaj se spomnim, ko smo prvič stopile na oder, kako mi je trepetala noga, ali bodo vse znale besedilo (smeh). Ni tako enostavno peti pred 350 ljudmi! Ampak smo zapele in bilo je odlično,« se spominja. V zasedbi jih je trenutno sedem, imajo tudi pevovodjo Vilija Jaušovca. Udeležujejo se raznih prireditev in radi zapojejo povsod, kamor jih povabijo.
Že 36 let je tudi predsednica Društva kmečkih žena Apače. To je bilo ustanovljeno leta 1982, pred Emo sta ga vodili dve predsednici. Nato je prišlo leto, ko se v društvu ni dogajalo skoraj nič. »Nato so me ženske pri maši nagovarjale, naj jaz prevzamem vodenje, saj da sem sposobna za to. Šla sem do Jožice Steyer in ji predlagala, da ob materinskem dnevu pripravimo druženje z glasbo. Na prvi zabavi je bilo 80 žensk, imele smo se odlično in po tej zabavi so me prepričali, da sem postala predsednica.«
Kot pravi, se je udeležila vseh dosedanjih srečanj kmetic Pomurja, teh je bilo doslej 30, z društvom so sodelovale na tržnicah in drugih dogodkih, pripravljale so tudi razstave. Ena teh je vsako leto v Apačah v župnišču, kjer Ema razstavi svoje kvačkane izdelke. To je namreč eno njenih ljubših prostočasnih opravil.
»Ko se usedem, preprosto moram nekaj delati, nimam miru in vedno moram biti aktivna,« pove. Vsako leto gredo kmečke ženske tudi na izlet, ob tem pa praznujejo valentinovo, materinski dan, martinovo, imajo občni zbor in tudi druženje ob koncu leta. Kot sklene sogovornica, so vse te aktivnosti, predvsem pa petje, tisto, kar jo je vedno »držalo gor« in jo še danes.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
