Maja Hajdinjak

V evangeličanskem centru v Murski Soboti so prejšnji petek predstavili dopolnjeno izdajo zgodovinskega eseja Oskarja Norčiča z naslovom Od kneza Koclja do slovenskega domoljubja.

Esej je bil izdan leta 2020 in priča o 9. stoletju, ko je območje Spodnje Panonije, kamor je spadalo tudi Prekmurje, od kralja Ludvika Nemškega v fevd dobil knez Pribina, ki je bil pregnan iz Velikomoravske. Ta je zatem v močvirnatem predelu ob reki Zali zgradil utrjeno mesto Blatograd oziroma Blatenski Kostel, ki je postalo novo politično in kulturno središče Spodnje Panonije. Ta čas je zelo pomemben za nas, Slovence. Knez Pribina je poskrbel, da je bilo to območje znova poseljeno, ob tem pa je skrbel tudi za razvoj cerkvene organizacije. Po njegovi smrti je zavladal njegov sin knez Kocelj in nadaljeval očetovo poslanstvo, širil je krščanstvo in gradil cerkve, tudi v Prekmurju. V tem času sta na pobudo kneza Koclja prišla v te kraje tudi bizantinska misijonarja Konstantin (Ciril) in Metod, ki sta imela za poslanstvo širjenje slovanskega bogoslužja. Prav onadva sta v veliki meri zaznamovala staroslovensko bogoslužje – Norčič namreč na podlagi številnih virov ugotavlja, da je šlo za staroslovensko bogoslužje in ne slovansko, kot se pojavlja sicer.

Maja Hajdinjak

V tem času je nastala glagolica in pripravljena so bila evangelijska besedila za misijonarsko dejavnost, ampak kakor je s knezom Kocljem propadla kneževina, tako je z Metodom propadla tudi cerkvena organizacija. V 10. stoletju so Spodnjo Panonijo namreč prevzeli Ogri in začelo se je novo poglavje. Esej tako približuje delovanje štirih velikih mož, ki so s svojim zanosom in učenostjo razsvetlili Velikomoravsko in Spodnjo Panonijo. Posebna pozornost je namenjena Koclju, knezu Spodnje Panonije, in času njegove vladavine.

Maja Hajdinjak

Ker je prva izdaja med bralci požela velik odziv, se je Norčič, sicer upokojeni odvetnik in ljubiteljski zgodovinar, odločil, da ponudi dopolnjeno izdajo. Esej tako dopolnjuje z dvema poglavjema, ki že zbrano gradivo dodatno osvetljujeta s koreninami slovenstva in izvorom starocerkvenega jezika Slovenov. Avtor se je pri tem poglobil v jezik plemena, ki sta ga Konstantin in Metod ustvarila za knjižni jezik in vanj v Solunu prevedla nekaj bogoslužnih knjig. Na podlagi preučevanja zgodovine tega jezika tako smatra, da njun jezik nikakor ni bil slovanski, temveč jezik plemena Slovenov. Sicer koncept dopolnjene izdaje sledi prvi izdaji z uvodno besedo zdaj že pokojnega častnega škofa Geze Erniše in avtorjevim predgovorom, pri pripravi dopolnjene izdaje pa je Norčiču pomagala Klaudija Sedar. Kot je zapisal Erniša, je to »esej o domoljubju, slovenski samobitnosti in obdelovanju njive, ki smo jo kasneje imenovali za slovensko«.