Izpoved žrtve spolnega nasilja: »Vsak večer sem zaspala z občutkom gnusa«
Na poti v dijaški dom jo je pri 14 letih nekdo zlorabil in za vedno spremenil. Upa, da bo njena zgodba ljudem s podobno izkušnjo dala nekaj smisla.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Spolno nasilje je vsako vedenje, ki ga nekdo doživlja kot poseg v svojo telesno integriteto, omejevanje pravice do odločanja o lastnem telesu ali prekoračitev osebnih mej.
O tem, kako zločini spolne narave človeka zaznamujejo, smo se pogovarjali z mladim dekletom, ki je že v zgodnjih letih doživelo nepredstavljive travme. Študentka zdravstvene nege in veterinarska tehnica Eva Šnepf je v preteklosti večkrat izkusila spolno nasilje.
Vsako dejanje je za seboj pustilo globoke rane in odvzelo del brezskrbnosti, varnosti ter zaupanja. S pogumno in iskreno izpovedjo želi javnosti približati resnične posledice tovrstnega nasilja, pa tudi bolečino, ki jo pogosto poglobi nerazumevanje okolice. Upa, da bo z deljenjem svoje zgodbe odprla prostor za nujen dialog ter žrtvam s podobnimi izkušnjami dala občutek, da v stiski niso same.
Kdaj si prvič doživela spolno nasilje in kako si to obdobje preživljala?
»S spolnim nasiljem v pravem pomenu sem se prvič soočila pri štirinajstih letih. To ni bila izkušnja, ki bi jo lahko razumela ali predelala. Bila je preprosto pretežka za otroka. To je starost, ko bi moral biti svet še vsaj malo varen, ko razmišljaš o šoli, prijateljih in brezskrbnih stvareh. Zame pa se je takrat vse prelomilo. To obdobje je bilo zame izjemno težko – ne le zaradi izkušnje, ampak zaradi tišine, ki je sledila.
Ostala sem sama s tem, kar se je zgodilo. Dolga leta nisem povedala nikomur. Ne družini, ne prijateljem, ne drugim ljudem, ki so mi bili blizu. Nosila sem to v sebi kot skrivnost, ki me je hkrati varovala in uničevala. Sram je bil prevelik. Počutila sem se umazano. Ne metaforično, ampak dobesedno. Kot da je nekaj v meni trajno pokvarjeno. Kot da nisem več človek, ampak nekaj, kar je bilo uporabljeno in odvrženo. Kot da sem izgubila – ne le nedolžnost, ampak občutek, da pripadam sama sebi.
Bala sem se obsojanja, pogledov, vprašanj. Bala sem se, da me bodo ljudje videli drugače. In v svetu, kjer se o takih stvareh še vedno premalo govori in kjer predsodki še vedno obstajajo, se je molk zdel edina možnost. Ta bolečina ni izginila. Rasla je v meni. Šest let sem jo nosila sama. Vsak dan sem vstajala z isto težo v prsih. Vsak večer sem zaspala z istim občutkom gnusa do sebe. Dotik lastnega telesa mi je bil tuj. Pogled nanj še hujši. Ko sem se videla brez oblačil, nisem videla sebe, ampak nekaj, kar je bilo vzeto, oskrunjeno. Kot da gledam nekaj, kar ne pripada več meni. Kot da sem bila spremenjena v predmet brez nadzora, brez vrednosti.
Začela sem verjeti, da sem predmet. Nekaj, kar lahko drugi vzamejo, uporabijo, brez posledic. In najhujše je bilo, da sem to sprejela kot resnico. Ta občutek te razžira počasi, a vztrajno. Prisoten je v vsaki misli, v vsakem odnosu. Izolirala sem se. Ljudem nisem zaupala. Kako naj bi jim, če sem izgubila zaupanje v osnovno varnost? To se je poznalo povsod. V šoli, kjer nisem več zmogla slediti. V prijateljstvih, ki so se razrahljala. V družini, od katere sem se oddaljila, čeprav sem v sebi kričala po bližini.
Moje duševno zdravje je bilo na robu. In nihče ni vedel. Najbolj kruto pa je bilo to, da sem začela verjeti, da nisem vredna ljubezni, spoštovanja, nežnosti. Spraševala sem se, kdo bi si želel mene. Kdo bi si želel nekoga, ki nosi takšne izkušnje. Kdo bi se želel dotakniti telesa, ki je bilo vzeto na tak način. To niso bile bežne misli. To je postal moj notranji glas. Pri štirinajstih letih bi morala razmišljati o šoli, prijateljih, smehu. Namesto tega sem se učila, kako preživeti sama s sabo. Prehitro sem odrasla.«
Ali je šlo za osebo, ki si jo poznala oziroma ji zaupala? Če ti ni preveč neprijetno, ali lahko opišeš okoliščine dogodka?
»Te osebe nisem poznala. Bil je popoln tujec. To je morda eden najtežjih delov te izkušnje – da ni šlo za nekoga, ki bi ga lahko poimenovala, razumela ali umestila v svoj svet. Bil je nekdo brez obraza. In prav to je okrepilo občutek nevarnosti. Kot da grožnja obstaja kjer koli, v katerem koli trenutku.
Zgodilo se je v Mariboru, v času, ko sem bivala v dijaškem domu. V mesto sem prišla kot dekle s podeželja, brez izkušenj, brez prave predstave o tem, kako hitro se lahko znajdeš v nevarnosti. Nisem poznala ulic, nisem poznala ljudi. Nisem poznala temne strani prostora, v katerega sem bila postavljena.
Tisti večer sem bila sama. Ker še nisem imela prijateljev, sem se sama vračala proti domu. Izgubila sem se. Telefon se mi je izklopil. Bila je zima in tema je padla hitro, prehitro. Hodila sem po neosvetljenih poteh, po delih mesta, kjer ob takih urah ni ljudi. In tam se je zgodilo.
Storilca nikoli nisem mogla zares opisati. Ostali so samo fragmenti. Vonj, ki ga ne morem pozabiti. Občutek gnusa, ki se je zarezal globoko. Dotiki, ki niso bili človeški, ampak nasilni, odvzemajoči. Silhueta. Senca telesa nad mano. Položaj, v katerem nisem imela nobene moči. Zapomnila sem si bolečino. Telesno in čustveno. Obe sta bili neznosni. In zapomnila sem si trenutek, ko sem razumela, da mi je bilo nekaj odvzeto na način, ki ga ne morem ustaviti.
Ko sem se vrnila, nisem bila več ista oseba. Vrnila sem se bosa, krvaveča, raztrgana, umazana. Ampak tisto, kar je bilo najhuje, ni bilo vidno navzven. Ne glede na to, kolikokrat sem se poskušala umiti, občutek ni izginil. Nisem mogla sprati sledi. Ne s kože ne iz sebe. Njegovih dotikov, njegove prisotnosti, tega, kar se je zgodilo – tega ni bilo mogoče preprosto odstraniti. In to je nekaj, kar ostane.«
Ko si takrat dala prijavo in so te prvič zasliševali kriminalisti, si imela negativno izkušnjo. Zakaj?
»Izjave policiji sploh nisem želela podati. To ni bila moja odločitev, ampak posledica okoliščin. Policija se je vključila zaradi drugih stvari, informacije o spolnem nasilju pa so dobili od družine. Sama dogodka nisem želela prijaviti. Ne zato, ker se ne bi zgodil, ampak ker sem vedela, kako takšni postopki potekajo. Vedela sem, da nimam 'dovolj dokazov'. Vedela sem, da po toliko letih ne bom mogla ponuditi tistega, kar sistem zahteva – natančnih odgovorov, jasnih slik, konkretnih podatkov. In globoko v sebi sem že vnaprej čutila, da to ne bo dovolj.
Kriminalist je želel stopiti v stik z mano že prej, vendar mu je bilo to zaradi mojega zdravstvenega stanja prepovedano. Ko je do stika končno prišlo, je bila ob meni zdravnica, ki ga je jasno opozorila, naj ne pritiska name, saj gre za hudo travmo. A kljub temu sem imela občutek, da se od mene pričakuje nekaj, česar preprosto nisem mogla dati. Spraševal me je po postopku, po kriterijih. Jaz pa sem sedela tam kot nekdo, ki se poskuša spomniti nečesa, kar je bil prisiljen potisniti globoko vase, da je sploh preživel. In ker nisem mogla dati popolnih odgovorov, sem imela občutek, da izgubljam verodostojnost.
Poleg tega sem zaradi nekaterih subtilnih namigov imela občutek, da se vsa odgovornost prelaga name – ker sem bila sama, ker sem hodila po mestu. Kot da sem s tem naredila napako, ki je vodila v to, kar se mi je zgodilo. In to je tisto, kar boli drugače. Ne samo to, kar se ti zgodi, ampak način, kako si potem slišan. Vsa krivda je pristala na meni, ki sem samo žrtev kaznivega dejanja.
Moja izkušnja s kriminalistom je bila negativna. Ne zato, ker bi kdo neposredno zanikal, kar se mi je zgodilo, ampak zaradi občutka, da nisem bila zares razumljena. In verjamem, da lahko napačen pristop žrtve odvrne od prijave. Ne zato, ker ne bi želele pravice, ampak ker ne zmorejo še enkrat skozi občutek, da morajo svojo bolečino dokazovati, namesto da bi bila najprej prepoznana, in predvsem zaradi velike bolečine, ki jo prijava prinese za sabo. Ponovno podoživljaš dogodke, dotike, gnus. Zdi se, da se ponovno znajdeš v položaju, ko ima nekdo nad tabo premoč.«
V enem od prejšnjih pogovorov si med drugim omenila, da si doživela več tovrstnih izkušenj. Je šlo za različne storilce ali za ponavljajoče se nasilje iste osebe?
»Da. Na žalost se ni ustavilo pri eni izkušnji. V vseh drugih primerih je šlo za meni znane osebe. Vsaka situacija je bila drugačna, ampak občutek v tistem trenutku je bil vedno podoben – izguba nadzora, občutek, da nimaš moči, da bi se zares zaščitil. Ko gre za osebe, ki jih poznaš, se v tebi nekaj zlomi še drugače. Ne gre več samo za strah. Pride izdaja. Zmeda. Del tebe še vedno želi verjeti, da se to ne dogaja, da si mogoče narobe razumela, da se bo vendarle ustavil. Ampak se ne.
V nekaterih situacijah se mi je uspelo umakniti. Ne zato, ker bi bila močnejša, ampak ker sem v tistem trenutku preprosto reagirala instinktivno, našla sem način, da sem se rešila. Ampak tudi ko se fizično umakneš, se psihično ne konča. Prevladoval je občutek strahu, nemoči in paraliza. Telo se v takih trenutkih ne odziva vedno tako, kot si želimo. Včasih otrpneš. Včasih samo čakaš, da mine. In potem si to še dolgo očitaš, čeprav nisi imel nadzora.
Kot mlajša sem vedela, da to, kar se dogaja, ni prav. Vedela sem, da imam pravico reči ne. In sem to tudi rekla. Večkrat. Ampak realnost je, da 'ne' v takih situacijah ni vedno dovolj. Če ima nekdo namen to storiti, bo to tudi storil, ne glede na posledice. In to je ena najtežjih resnic, s katero moraš potem živeti. Še danes srečujem nekatere od teh oseb. In vsakič znova me spreleti srh, kot da se telo spomni, še preden sploh začnem razmišljati.
Velik del mojega vsakdana je pretvarjanje, da se ni nič zgodilo. Ampak telo ne pozabi. Ponoči se zbujam. Nočne more me vračajo v te trenutke z enako intenzivnostjo. Še vedno se spopadam s spomini, vonji, dotiki, občutki, ki pridejo nenadoma in brez opozorila. Preplavijo me. Preveč je. Preintenzivno. Včasih se še vedno vprašam, zakaj. Kaj sem naredila narobe, da se mi to dogaja. Razumsko vem, da odgovornost ni moja. Ampak občutki ne sledijo vedno razumu.
Kar se tiče prijav – po prvi izkušnji s policijo si tega nisem želela ponoviti. Ne zato, ker ne bi želela pravice, ampak ker nisem imela več moči. V nekem trenutku preprosto nimaš več energije, da bi še enkrat šel čez to.«
Si imela takrat ob sebi koga, ki bi ti dal občutek varnosti ali oporo? Kdaj in komu si prvič zaupala, kaj se ti je zgodilo?
»Dolga leta sem vse to nosila sama. Nikomur nisem povedala, kaj se mi dogaja, zato tudi nisem imela prave opore – preprosto zato, ker nihče ni vedel. Edina oseba, ki sem ji zaupala, je bila moja najboljša prijateljica Katarina, s katero sva bili sostanovalki v dijaškem domu. Ona je bila tista, ki me je videla takšno, kot sem bila v resnici. Ko sem ji povedala, me ni obsojala, ni spraševala, zakaj, ampak me je samo poslušala in razumela. V najtežjih trenutkih mi je stala ob strani in mi še danes, čeprav je na fakulteti v Ljubljani, jaz pa v Murski Soboti. Še vedno sva v stiku vsak dan.
Svoji družini sem resnico povedala šele po šestih letih. To ni bila lahka odločitev. Njihova prva reakcija je bil šok, nato pa vprašanje, zakaj sem tako dolgo molčala. Težko je razložiti, da te lahko sram in strah tako ohromita, da preprosto ne zmoreš spregovoriti. Da se zapreš vase in poskušaš preživeti po svojih najboljših močeh. Sčasoma so me razumeli. Sprejeli so, kar sem doživela, in mi stali ob strani – še posebej mama, najboljši prijatelji in sestri. Njihova podpora mi danes pomeni ogromno.
Danes o tem ne molčim več. Tudi moja zdravnica pozna mojo zgodbo, vključena pa sem v psihoterapevtske skupine, kjer lahko prvič zares govorim brez sramu. Tam smo ljudje z različnimi zgodbami, a s podobnimi ranami. Ko poslušaš druge, začneš razumeti, da nisi edina. Da tvoja bolečina ni nekaj, kar moraš nositi sama. Ta prostor mi daje občutek varnosti. Prostor, kjer lahko končno spregovorim, jokam, čutim – brez strahu, da bom obsojana. In mogoče prvič v življenju zares verjamem, da se lahko vse te rane počasi zacelijo.«
So te izkušnje vplivale na tvoje vsakdanje življenje, na odnose z drugimi?
»Te izkušnje so me zaznamovale globoko in za dolgo časa. Spremenile so moj pogled na življenje in na samo sebe. Umikala sem se vase, se izolirala od drugih, ker sem se počutila manjvredno, kot da si ne zaslužim ljubezni ali bližine. Moj učni uspeh je začel padati, zmanjkalo mi je motivacije in volje. Veliko časa sem prespala, ker je bil spanec edini trenutek, ko mi ni bilo treba igrati vloge, ko mi ni bilo treba skrivati, kako se v resnici počutim.
Ko sem bila budna, sem si nadela nasmeh, ki ni bil iskren. Družino, prijatelje, sošolce sem odrivala od sebe. Ne zato, ker jih ne bi želela ob sebi, ampak ker me je bilo strah, da bi videli mojo ranjenost. Moja samopodoba je bila popolnoma na dnu. Na sebi nisem videla nič dobrega. Videla sem samo napake, ki so preglasile vse, kar bi lahko bilo pozitivnega. Do sebe sem bila kruta. V svojih mislih sem se nenehno poniževala, kot da nisem vredna ničesar.
Edini prostor, kjer sem začutila vsaj malo miru, je bil pri živalih. One so postale moj vir moči. V hlevu, zavetišču, veterinarski ambulanti, na travniku, pašniku sem lahko bila to, kar sem. Med njimi se nisem počutila manjvredno. Njihova bližina in njihova tiha, brezpogojna prisotnost sta v meni prebudili nekaj, kar je dolgo časa manjkalo – občutek topline in majhno iskrico, da mogoče vendarle nisem povsem izgubljena.«
Kaj bi morali kot družba bolje razumeti o spolnem nasilju?
»O spolnem nasilju se še vedno govori premalo in pogosto napačno. To ni le družbeni problem drugih, ampak realnost, ki nam je bližje, kot si želimo priznati. Spolno nasilje ni posledica oblačil, vedenja ali odločitve žrtve, ampak je posledica izbire storilca. In prav to je ključno, kar mora družba razumeti.
Vsakič, ko relativiziramo, zmanjšujemo ali opravičujemo takšna dejanja, ustvarjamo okolje, v katerem se nasilje lahko nadaljuje. Če sem se iz vsega tega kaj naučila, je to, da je poslušanje lahko življenje. Ko te nekdo vidi. Ko ti verjame. Ko te ne obsoja. To je začetek zdravljenja. Najpomembneje, kar želim izpostaviti, je, da spolna zloraba nikoli ni krivda žrtve.
Naša naloga kot družbe je, da poslušamo, verjamemo in ustvarjamo okolje, kjer so meje spoštovane in kjer ima vsak pravico do varnosti. Za vsako zgodbo o zlorabi je človek, ki je moral preživeti nekaj, česar ne bi smel nihče. In če lahko kaj pustim za sabo, je to upanje, da bomo kot družba znali bolj čutiti, bolj poslušati in manj soditi.
Zato želim v prihodnosti ustvariti skupino za žrtve spolnih zlorab. Prostor, kjer nihče ne bo ostal sam s svojo tišino. Kjer sram ne bo glasnejši od resnice. Prostor, kjer bo dovoljeno govoriti. Kjer bo dovoljeno jokati. Kjer bo dovoljeno zdraviti in ponovno sestavljati koščke sebe. Če moja zgodba pomaga vsaj enemu človeku, da ostane živ še en dan, potem ima vsa ta bolečina vsaj delček smisla.
Moje zgodbe ne morem izbrisati. Lahko pa poskrbim, da ne bo zaman. Dolgo časa je bila moja zgodba tišina. Danes pa obstaja. V besedah. V resnici. In v upanju, da bo nekdo, ki jo prebere, sliši, razumel, kako globoke so lahko rane, ki jih ljudje nosijo, ne da bi jih kdor koli videl in razumel. Morda je prav to prvi korak k temu, da bolečina ne ostane samo bolečina, ampak postane tudi glas za tiste, ki ga še ne najdejo. Nihče ti ne more odvzeti bolečine, zato ne dovoli, da ti kdo vzame srečo.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
