© 2025 Podjetje za informiranje d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Dvakrat šla skozi isti pekel. Ko jo je davil pred otroki, je odšla


Tadeja Lepoša
28. 11. 2025, 06.00
Posodobljeno
06:39
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Pomurka, ki je velik del svojega življenja preživela v strahu in nasilnem odnosu, je z nami delila izpoved, kako se je rešila iz začaranega kroga.

simbolična, nasilje, v-družini, nad-ženskami, fizično, žensko
Jure Kljajić
Dokončen prelom je prišel tistega dne, ko jo je mož pred otrokoma zgrabil za vrat.

Ob 25. novembru, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, ki mu je sledilo 16 dni ozaveščevalnih akcij, smo se pogovarjali z žensko, ki je doživela vso grozo nasilja v družini. Danes 61-letnica, ki želi ostati anonimna, biva v zavetišču za brezdomne osebe, kjer se po desetletjih nasilja počuti varno.

Spale so zunaj

Že njeno otroštvo je bilo zaznamovano s strahom. Oče, alkoholik in nasilnež, je bil nepredvidljiv. Z mamo in sestro so skoraj vsak dan trepetale, kaj jih čaka, ko bo prišel domov. Velikokrat so bežale iz hiše, spale zunaj – tudi sredi zime, samo da bi se izognile udarcem. Ko je bila stara deset let, je oče naredil samomor. »Čeprav se sliši kruto, smo prvič zadihale,« je bila iskrena. Pri sedemnajstih se je osamosvojila in se kasneje preselila v Mursko Soboto. Zdelo se je, da ji uspeva. Spoznala je moškega, ki je bil na začetku nežen, a ko sta se poročila in sta prišla otroka, se je maska počasi snela. Niti v sanjah si ni predstavljala, da bo spet padla v znan pekel, pove.

simbolična, nasilje, v-družini, nad-ženskami, fizično, žensko
Jure Kljajić
"Postavite se zase. Povejte, da je dovolj. Poiščite pomoč. Nihče si ne zasluži živeti v strahu," pravi 61-letnica, ki je odraščala z nasilnim očetom in nato živela še 16 let v zakonu z nasilnim možem. Fotografija je simbolična.

Mož je pil, izginjal po več dni, nato pa se vračal domov agresiven. Hčerko in sina je zaščitila, kolikor je šlo. Do njiju ni bil nasilen, a sta bila pogosto priča prepirom. »Otroka sem velikokrat pošiljala spat še pred koncem risanke. Nisem želela, da opazita, kako zelo se bojim, da pride in nas vidi, da smo pokonci. Tudi sama sem se pogosto pretvarjala, da spim, samo da bo mir,« nam je zaupala.

Preberite še


Nasilje je postajalo vse hujše. Nihče ji ni znal pomagati. Tudi mama, ki je bila sama žrtev nasilja, ji ni znala svetovati. Celotno breme jo je postopoma zlomilo. »Bila sem tako na tleh, da nisem videla več izhoda,« prizna.

Ni več videla izhoda

»Takrat sem poskušala narediti samomor, a mi ni uspelo. Bila sem psihično uničena. Imela sem občutek, da je smrt edina pot iz tega kroga,« je dodala. V tistem obdobju je prestala več zdravljenj zaradi depresije – večkrat je bila hospitalizirana. A vsakič se je vračala v isto okolje, kjer jo je čakalo isto nasilje. Dokončen prelom je prišel tistega dne, ko jo je mož pred otrokoma zgrabil za vrat. »Takrat sem čutila, da moram vsaj enkrat v življenju narediti nekaj zase. Postavila sem se zase.« Mož je nehal, a namesto kesanja jih je vrgel iz hiše.

simbolična, nasilje, v-družini, nad-ženskami, fizično, žensko
Jure Kljajić
Ob 25. novembru, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, ki mu je sledilo 16 dni ozaveščevalnih akcij, smo se pogovarjali z žensko, ki je doživela vso grozo nasilja v družini.

S hčerko in mamo je odšla. Kasneje se je ločila. Poročena sta bila 16 let, kot pravi, je bil zakon peklenski. Ko je odšla, je prvič po zelo dolgem času začutila mir.« Kasneje je dobila skrbništvo še za sina. A tudi kasneje je življenje prineslo več turbulenc in izgub. Zdaj z odraslima otrokoma nima stikov, žalosti jo tudi, da ne pozna svojih vnukov.

Varnost je največ, kar lahko človek ima 

V zavetišču za brezdomne ji je pomemben predvsem občutek varnosti. »Pomagam, ko sem dežurna, pomijem posodo, sodelujem v delavnicah, ustvarjam, barvam. Sem mirna. Predvsem sem varna. Po vsem, kar sem doživela, je to največ, kar lahko človek ima.« Najbolj si želi, da bi enkrat lahko šla na svoje, v majhno stanovanje, ki bo njeno.


Za konec želi poslati sporočilo vsem, ki živijo v nasilju: »Vem, kako je, ko misliš, da nimaš nikogar. Ko te je strah vsakega dne. Ko se ti zdi, da je edina rešitev, da izgineš. Ampak, prosim – ne obupajte. Postavite se zase. Povejte, da je dovolj. Poiščite pomoč. Nihče ne zasluži živeti v strahu. Jaz sem našla pot in verjemite – tudi vi jo lahko.«

nasilje
Pixabay
Poskusila je narediti tudi samomor.
To so kontakti za pomoč
Če ste neposredno ogroženi, pokličite policijo na številko 113. Obrnete se lahko tudi na Varno hišo Pomurje vsak delavnik od ponedeljka do petka med 7.00 in 20.00 na telefonsko številko 031 442 200 ali elektronski naslov vh.pomurja@gmail.com. Na voljo je tudi materinski dom, kjer so dosegljivi vsak dan od 7.00 do 19.00 na telefonsko številko 031 522 685 in na elektronski naslov materinski.dom.ms@karitas.siMed 7.00 in 14.00 je na voljo njihova svetovalnica na telefonu 031 404 683 in prek elektronske pošte md.svetovalnica@gmail.com

E-novice

Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.


© 2025 Podjetje za informiranje d.o.o.

Vse pravice pridržane.