Osebni arhiv

Pisal se je začetek leta 1963, nekje v tistem času je Sy Hersh že zaključeval svoje članke na temo Oglala Sioux, plemena v Južni Dakoti. Sy ali Seymour Hersh, ki je eden najznamenitejših preiskovalnih novinarjev na svetu, je pozneje, leta 1969, pridobil svetovno slavo z odkritji o pobojih v My Laiu v času vietnamske vojne, ki jih je oblast želela prikriti.

Pri poročanju o plemenu Oglala Sioux se je osredotočal na slabe življenjske razmere, v katerih so živeli ljudje iz tega plemena v rezervatih, kamor so jih ameriške oblasti prisilno naselile in kjer so bili revščina, socialna negotovost ter stranski učinki dolgotrajnih krivic vidni vsak dan.

Ti zgodnji članki so izpostavljali negotov življenjski položaj, pomanjkanje priložnosti in težave s socialnim sistemom ter zgodovinskimi krivicami. Tovrstno delo ni bilo le lokalno poročanje – Hersh je želel osvetliti širše družbene in rasne neenakosti, s katerimi se soočajo domorodna plemena v ZDA, ter s tem dvigniti občutljivost družbe zaradi njihove prezrtosti.

Osebni arhiv

Najboljši rudar časa

Januarja 1963 izide v Mladini članek z naslovom Junaki dela so utrujeni. Govori o rudarjih in njihovem življenju na koncu kariere. Eden med njimi je bil tudi Alija Sirotanović, ki se ga nekoliko starejši prebivalci nekdanje skupne države Jugoslavije spomnijo, ker je krasil dinarski bankovec nekdanje skupne države.

Alija je veljal za najboljšega rudarja v nekdanji Jugoslaviji. Njegova ekipa je 24. julija 1949 v enem dnevu izkopala 152 ton premoga, kar je pomenilo 19 ton na rudarja. Takrat je bila dnevna norma 3 tone na delavca. V svojih najboljših letih je bil Alija zvezda po vsej državi, vzor sistema, 37-kratni udarnik, a je padel v pozabo ter v majhnem stanovanju čakal na upokojitev. V tistem času ni imel niti avtomobila in je na delo jahal s konjem. Pozabljen v neke vrste getu, kot Oglala Siouxi, ki so jih na njihovi zemlji spravili na rob eksistence. Pod članek Junaki dela so utrujeni je bil podpisan Feri Žerdin.

Konec prejšnjega leta je ob petindvajsetletnici njegove smrti izšla knjiga prav s tem naslovom, z naslovom Junaki dela so utrujeni, ki sta jo uredila Ali in Tereza Žerdin. Knjiga govori o novinarstvu oziroma o liku in delu Ferija Žerdina, kot pravi podnaslov.

Osebni arhiv

Feri Žerdin je eden tistih Prekmurcev, ki so se zapisali v prestolnici, a nikoli niso želeli skriti sledi, od kod prihajajo. Izhajajoč iz številčne družine Žerdinov iz Žižkov je kmalu začel iskati lastno pot in že kot mladenič iskal delo zunaj regije. Za generacijo, kot je njegova, rojen je leta 1935, lahko rečemo, da je veljala neka univerzalnost, neki generični pogled na svet, ki je bil enak ne glede na to, ali si bil rojen v Žižkih, Berlinu ali Južni Dakoti.

Svet, ki si se ga nekje v najstniških letih začel zavedati, je bil sesut, nosil bremena prejšnjih desetletij razkroja in se je začel postavljati na novo. Ne glede na to, na kateri točki tega območja si se rodil, si nosil to breme, breme preteklih rodov, a hkrati iskal optimistični izhod, možnost prerezati popkovino s starim in dodati svoj kamenček v mozaik novega.

Knjiga o liku in delu Ferija Žerdina je sestavljena tako iz pričevanj njegovih najbližjih, sodelavcev in sopotnikov, kot tudi iz izbora člankov, ki jih je pisal. Prav v zadnjih lahko zaznamo ta poriv, željo po gradnji novega in, kot bi lahko rekli pri vsakem pravem novinarju, željo po kazanju ogledala sistemu v želji po njegovem izboljšanju. Tako, kot je to prav in pravično. Nikoli ne gre za navijaštvo, občudovanje tistih, ki bi morali voditi, a želijo vladati, ampak po kazanju anomalij, na trenutke tudi absurdov, ki se zgodijo, ko nekdo izgubi občutek za sočloveka in pravičnost. Zdravo kmečko pamet, kot to radi imenujemo.

Osebni arhiv

Magična beseda je teren

Prav tukaj lahko najdemo povezavo med Hershem in Žerdinom, čeprav v drugačnem sistemu z drugačnimi bremeni, ki so jima jih naložili predhodniki, vendar v pogledu z zornega kota neke generativne pravičnosti in poštenosti, ki jo posameznik prinese od doma, potem pa jo izpili duh ulice in številni preluknjani čevlji, ki so to ulico teptali.

Kot v knjigi omeni Ferijev sin, Ali Žerdin, je bila magična beseda v družini teren. Teren je še danes ne glede na sodobno tehnologijo in nove kanale komunikacije tista magična beseda, ki daje novinarskemu poklicu legitimnost. Tisti, ki niso bili na terenu, ki niso postavili svojega vprašanja tako, kot so ga hoteli, ki niso na lastne oči videli sogovornika, z lastnim nosom ovohali smrad ulice, ne morejo biti prvi, ampak so lahko zgolj drugi. Prav zaradi tega so, kot pravi eden najslovitejših uličnih fotografov Garry Winogrand, za dobro novinarstvo in ulico najpomembnejši pripomoček dobri čevlji.

Pixabay

Feri Žerdin je prek internata v Lendavi, gimnazije v Murski Soboti, dela v nemških rudnikih, popotovanj z motorjem, študija na nekdanji fakulteti za sociologijo pristal v novinarstvu. In prav zaradi tega je razumel, cenil in častil besedo teren. Lahko bi rekli, da je točno vedel, kaj pomeni biti uličar in kakšna univerza je ulica. Ta ulica kot kozmos, v katerem je veliko sreče, veselja, nasprotij in absurda, je tudi kruta, ker na tej ulici sta tudi nesreča in smrt del te iste zgodbe in zgolj še ena utež na tej isti tehtnici.

Kruta realnost ali zgolj realnost, ki želi velikokrat biti našminkana ali prekrita s prtom komunikacijske industrije. Ampak ne gre. Realnost zna biti bolj kruta od fikcije, olepševanje ali relativizacijo vsakdanjosti pa zna dober novinar hitro prebrati. In prav v tem vidimo surov pristop nekoga, ki je odraščal z bosimi nogami v blatni zemlji, nekoga, ki je prehodil preveč, da bi ga lahko prevaral vaški politkomisar ali današnji piarovec.

Mislijo, da imajo vpliv

Tako je Feri Žerdin leta 1975, v času, ko so svet pretresale politične afere in je nekdanja oblast opravila s pomladniki, nehal pisati in se lotil urednikovanja na Gospodarskem vestniku. Nekoč je veljalo, da je na medije vplivala politika kot danes pogosto denar. In lahko rečemo, da je šel v vreli lonec, kjer si je nakopal oba sovražnika hkrati, tako politiko kot kapital. Skratka koktajl, katerega sestavin se je otepal marsikateri pragmatičen novinar.

Pexels

Tudi Sy Hersh je sam zase dejal, da si je s prehodom s političnih tem na gospodarske podpisal lastni konec, pa čeprav je deloval v najbolj opevani demokraciji. Ne gre. Tako kot ne gre danes, ko si vsak misli, da lahko vpliva na medije in vsebino pisanja, tako ni šlo takrat, ko si je vsak kmet v kravati predstavljal, da je njegova edina pravilna, čeprav je imel roke do rokava v marmeladi. Ker na drugi strani stojijo ljudje, ki svoje delo, poklic, obrt obvladajo bolj, kot si lahko mislimo, in gledajo te prišleke, ki jim je včasih kariera od najpomembnejših ljudi v državi do povprečnežev zgolj stvar šestih mesecev.

Tako pač je, ko se napihneš in pozabiš, da te na drugi strani gledajo ljudje, ki so že nekaj desetletij zraven. Ponovno nerazumevanje med voditi in vladati. Obstajajo pač ljudje, ki stojijo na lastnih nogah in so marsikateri vzorec že videli.

Feri je šel iz cone udobja tudi takrat, ko je šel za rudarja v Nemčijo, in tudi takrat, ko so s prijatelji tvegali življenje pri spustu po reki Muri, ko je zaradi svojega pisanja že kot gimnazijec okusil sodišče ali ko je bil del ekipe Bruca, tako imenovane prve velike medijske afere v Prekmurju, zaradi katere so nekateri študenti končali v zaporu, kot tudi ko je kot mladi novinar pisal o tem, kako v Črenšovcih kradejo. To je knjiga, ki jo lahko beremo od zadaj naprej, od sredine, posamezne članke ali pričevanja, in lahko jo beremo kot dokument nekega časa, ki se v vsej svoji grozljivi podrobnosti nenehno ponavlja.

Žerdinov je danes v državi več kot štiristo, tako da se vam mimogrede lahko zgodi, da se zjutraj zbudite s katerim od njih. Skratka, preberite to knjigo, ker gre za knjigo, ki vam lahko obvaruje življenje.