Tomaž Primožic/FPA

Ali Žerdin je svojo novinarsko pot začel kot novinar in urednik Radia Študent, nadaljeval pa kot novinar Mladine, kjer se je uveljavil kot prodoren politični komentator. Za tem je prevzel urejanje sobotne priloge Dnevnika in bil tudi odgovorni urednik Dnevnika. Zadnjih 16 let pa je zaposlen pri Delu, kjer ureja Sobotno prilogo. Velja za enega najuglednejših slovenskih političnih analitikov, ki z jasnimi in premišljenimi ocenami razlaga dogajanje v politiki in družbi. Malokdo od mlajših novinarskih kolegov pa morda še pomni, da so njegove korenine prekmurske.

Feri Žerdin je leta 1975 postal urednik Gospodarskega vestnika. Obstaja primerjava s pritiski politike in kapitala z današnjim dnem?

»Če govoriva o letu 1975, se je takrat v našem gospodarstvu zgodilo nekaj relativno pomembnega. Prišlo je do drastične spremembe v organizaciji podjetij. Pojavili so se tako imenovani tozdi in sozdi, pomembno pa je, da so v gospodarsko elito prišli novi ljudje. Se pravi novi direktorji, mlajši direktorji, bolj izobraženi. Partizanska generacija se je takrat poslovila.«

Matej Družnik / Delo

To je bila neke vrste generacija po Stanetu Kavčiču.

»Deloma. Po obračunu s Kavčičem so veliko direktorjev odslovili, hkrati pa je sredi sedemdesetih v sistem začela prihajati nova kri. Novi ljudje, za katere bi lahko rekel, da so bili manj obremenjeni z ideologijo in so bolj poudarjeno zastopali interese slovenskega gospodarstva.

Iz otroštva se spomnim debat o tem, da Slovenija potrebuje več prostora, neke vrste več samostojnosti. To so bili razmisleki, ki so očitno tekli v gospodarskih krogih. Urejanje Gospodarskega vestnika je bilo urejanje časopisa, ki je v slovenskem in jugoslovanskem prostoru branil interese slovenskega gospodarstva. Težko govorimo o branjenju kapitala, ker to takrat še ni bil kapital nedvoumno, je pa branil interese gospodarstva.«

Slovenija se je v bistvu osamosvajala skozi gospodarstvo.

»Zagotovo, ker je Slovenija vzpostavila precej avtonomni gospodarski sistem, ki se je lahko na vseh ravneh, od energetike, železnic do pošte, leta 1991 relativno preprosto odklopil od Jugoslavije.«

Kaj pa kombinacije politike in kapitala danes?

»Danes so te kombinacije drugačne. Če govorimo o času Ferija Žerdina, je on živel v času, ko je neke vrste kapital že obstajal, vendar ta kapital ni imel lastnika. Imeli smo kapital v državni lasti, ki je v majhnem merilu nakazoval obrise lastništva. Čas, v katerem je oče nehal delati, je bil čas, ko se je pričakovala največja preobrazba. On je umrl decembra 1992, nekaj dni za tem, ko je predsednik Janez Drnovšek državljanom poslal okrožnico, v kateri je najavil, kako se bo družbeni kapital privatiziral.«

Arhiv

So pa bili takrat ti direktorji tudi politično kadrirani, kajne?

»Ne v celoti. Nekdo je lahko bil politično sposoben in so mu zaradi tega dodelili še funkcijo v gospodarstvu, zelo pogosto pa je bilo obratno, da je nekdo v gospodarstvu že pokazal neke visoke kompetence in so ga potem pritegnili v politiko.«

Takrat so se začele graditi blagovne znamke, ki so postale steber gospodarstva.

»Seveda, samo Iskra je imela v osemdesetih 30.000 zaposlenih. To so bili res izjemno močni kolosi.«

Kaj pa danes?

»Danes v gospodarskem tkivu nastaja zelo močan sloj srednjih podjetnikov, ki postajajo veliki. Ne da bi se prav zavedali, so prerasli v male tovarne in bodo prerasli v velike z visoko dodano vrednostjo in ambicijami v svetu. Z iznajdljivostjo in potrebo, da privabijo k sodelovanju izobražene strokovnjake. Če pogledamo Prekmurje, je tudi na pogorišču Mure nastalo marsikaj, in moj vtis o Prekmurju je, da to postaja živahna gospodarska pokrajina.«

Primož Lavre

Prav preobrazbe iz obrtnih delavnic v podjetniške in zamenjave generacij so v veliko primerih največja nevarnost teh rastočih podjetij. Pravijo, da tretja generacija vse uniči.

»Če tretja generacija deluje tako kot prva, jo bo razvoj vsekakor povozil. Tretja generacija mora izumiti posel na novo.«

Tudi v novinarstvu se stvari zelo spreminjajo. Koliko je še prisotno predajanje znanja novim generacijam?

»Lahko govorim o svojih izkušnjah na Delu. Okrog leta 2018 smo ustanovili podjetje, ki se imenuje Delovnica, d. o. o. Tam so bili zaposleni mladi novinarji, njihova naloga pa je bila, da se poleg rednega dela udeležujejo mentorskih delavnic. Te delavnice sem tudi sam vodil. Bilo je šest do osem kolegov, ki so se enkrat tedensko udeleževali mentorskih dogodkov, kjer sem sam skušal prenesti svoje znanje na mlajše kolege, hkrati pa sem se od njih skušal kaj naučiti, se pravi, da je šla stvar dvosmerno. Z epidemijo je to deloma usahnilo in danes se mentorske prakse odvijajo bolj spontano in ne tako organizirano.

Tovrstni mentorski krožki so zelo pomembni, ker prinašajo nekatera obrtna znanja in veščine, o katerih se ne da brati v knjigah ali naučiti na fakulteti. Gre za okolje, kjer se na vsakodnevni praktični ravni sprašuje, kakšne so stvari, povezane z etičnimi pravili v novinarstvu. O teh etičnih pravilih študentje na fakulteti nekaj izvedo, vendar ko se načela srečajo s pritiski in zakonitostmi medijske industrije v vsakdanjem življenju, je treba stvari ponovno premisliti. Stvari, o katerih se je nekaj slišalo, vendar se jih ni predihalo v realnem življenju. Zaradi tega so te mentorske delavnice pomembne in nujne, žal pa redke.«

Borut Zivulovic

Včasih je bil prvi teren za mlade novinarje popisovanje cen na tržnici.

»Novinarska iniciacija je danes drugačna. Prve naloge so povezane s svetovnim spletom, torej poišči gradivo na spletu in to predelaj tako, da ga lahko objaviš na spletni strani medija, za katerega delaš. Pri tem pa pogosto umanjka nujnost, da se gre na ulico.«

Koliko je danes teren, ko lahko postaviš vprašanje iz prve roke, še ključna stvar?

»Še vedno velja, da dobri članki nastajajo tam nekje zunaj, pa najsi bo ta zunaj na drugi strani železniške proge, če govorimo o Ljubljani, ampak zagotovo dobri članki ne nastajajo v redakcijah. Jaz sem bil recimo kot začetnik zelo ponosen na reportažo s Tromostovja – tja sem se šel potapljat. S potapljaško bombo sem šel pogledat, kaj je tam spodaj v Ljubljanici, in bilo je veliko zanimivega.

Za dobro zgodbo ni treba iti daleč. V Mladini je bila pred petintridesetimi leti odlična zgodba o kanalizacijskem sistemu v okolici Trga republike. Spet zgodba iz središča Ljubljane, kjer ni bilo treba obračunati potnih stroškov. V upravah medijskih podjetij se pač danes odločajo za varčevanje tudi pri potnih stroških, s tem pa nehote pride do siromašenja medija.«

Matjaž Lavrič

Kako se kot urednik Delove Sobotne priloge odločate, kaj je za bralce zanimivo?

»V zadnjih petnajstih letih, odkar to počnem, so bila obdobja, ko so bile notranjepolitične, ekonomske in kulturne teme bolj pomembne, zadnja tri ali štiri leta, ko smo priča spreminjanju svetovnega reda, pa več pozornosti namenjamo temu. Eden od receptov v novinarstvu je, pojdi v najbližji lokal in poslušaj, o čem se ljudje pogovarjajo. Tisto je za bralke in bralce zanimivo. Zadnje mesece se ljudje veliko pogovarjajo o norostih novo nastajajočega svetovnega reda. Za to bi se jaz odločil tudi brez debat v lokalih.«

Konec osemdesetih je bila Ljubljana neke vrste središče tega dela Evrope. Se vam zdi, da je danes ta naboj izgubila?

»Mogoče deloma. Bi pa rekel tako: osemdeseta so bila obdobje, ko se je v tem prostoru pojavilo veliko idej, ki so bile pomembne tudi za širši prostor Balkana in Evrope. Od Slavoja Žižka, teoretske šole psihoanalize, ŠKUC-a, ki je v Ljubljano pripeljal kulturne in umetniške atrakcije, do močne umeščenosti ljudi iz civilne družbe v evropska civilnodružbena omrežja z inovativnimi pobudami. S pobudami, ki so jih v drugih delih vzhodne Evrope grobo napadli, ker so bile zanje preveč radikalne.«

Ali danes še živimo na stari slavi?
»Na tem mestu morava biti poštena. To, kar je 8. marec naredil s pobudo My Voice, My Choice, je civilnodružbena pobuda, ki je fenomenalno odmevna v celotnem evropskem prostoru. Tako da tarnati, da se nič več ne dogaja, bi bilo popolnoma narobe. Tudi ta pobuda je dostojna naslednica in nadgradnja civilnodružbenih akcij, ki so se v tem prostoru odvijale v osemdesetih letih.«