Mnogi z objavami iščejo potrditev, da so dobri starši. Kaj pa varnost?
Starši z objavami otrok ustvarjajo otrokov digitalni odtis, ki pogosto razkriva več, kot se zdi na prvi pogled: otrokovo identiteto, navade, kraje zadrževanja in vsakdan.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Fotografiranje je bilo nekoč privilegij. Bilo je drago, dostopno predvsem premožnejšim, hkrati pa so fotografi morali skrbno ujeti trenutek, saj niso imeli na voljo neomejenega števila pritiskov na sprožilec kot danes. Vse bolj pa fotografiranje postaja ritual potrditve nove družbene vloge, enakovreden krstu ali poroki.
V zadnjih letih lahko opazimo vse več objavljenih družinskih fotografij na družbenih omrežjih, predvsem na instagramu in facebooku, vse pogosteje tudi na tiktoku. Ob tem trendu narašča tudi število profesionalnih fotografiranj za skoraj vsako priložnost: fotografiranje nosečnic, dojenčkov, fotografiranja za božič, veliko noč, materinski dan, rojstne dneve, t. i. cake smash fotografiranja, to so fotografiranja običajno za prvi rojstni dan otroka, na katerem s prstki maže po torti.
Dojenček kot osrednja figura
V ospredju teh fotografiranj so pogosto dojenčki, katerih podoba postane del javnega prostora, še preden zares postane del družinskega albuma. Nekatere družine se na fotografiranje pripravljajo temeljito – usklajeno se oblečejo, obiščejo frizerja in vizažista. Sicer že tovrstna fotografiranja niso najcenejša.
Ker delam tudi kot fotografinja, pri svojem delu srečujem zelo različne družine. Nekateri starši sprejemajo dejstvo, da otrok morda ne sodeluje, da je utrujen ali preobremenjen z novim okoljem. Drugi pa ob nesodelovanju otroka postanejo nejevoljni, saj so v fotografiranje vložili veliko energije. Sama opazim, da otroci pogosto zelo jasno zaznavajo energijo staršev. Če so starši napeti, v konfliktu ali pod pritiskom, se to hitro pokaže tudi na otroku. Sama nikoli ne silim v fotografiranje. Otroku dam čas, da se privadi na prostor, najprej z igro, predmeti, ki morda niso estetsko popolni, a omogočajo občutek varnosti. Fotografija, ustvarjena na silo, redko nosi toplino, ki si jo starši želijo.
Tudi sama fotografije objavljam, vendar vedno ob soglasju staršev. Vedno več je takšnih, ki že ob fotografiranju izrazijo željo, da otrok ne bo prepoznaven ali bo obrnjen stran od kamere. Kljub temu pa številni starši želijo, da fotografija uspe predvsem za objavo na družbenih omrežjih.
Otrokov digitalni odtis
V angleščini se je za ta pojav uveljavil izraz sharenting, sestavljen iz besed share (deliti) in parenting (starševstvo). Gre za pretirano ali nepremišljeno deljenje vsebin o lastnih otrocih na družbenih omrežjih.
Kot pojasnjuje Marko Puschner iz točke ozaveščanja o varni rabi interneta Safe.si, je eden glavnih razlogov za deljenje ponos ter potreba staršev, da svetu pokažejo, da so dobri starši. Prejemanje všečkov in komentarjev krepi občutek potrditve in pripadnosti skupnosti drugih staršev, še posebej kadar gre za vplivneže, ki s svojim vedenjem postavljajo zgled.
Posledice sharentinga pa čutijo otroci. Starši z objavami ustvarjajo otrokov digitalni odtis, še preden ima otrok možnost, da bi ga oblikoval sam. S tem povečujejo tveganje za spletno nasilje, norčevanje ali celo krajo identitete. Objave pogosto razkrivajo več, kot se zdi na prvi pogled: otrokovo identiteto, navade, kraje zadrževanja in vsakdan.
Raziskava Varna raba interneta in starši, ki so jo na fakulteti za družbene vede izvedli poleti 2023, kaže, da skoraj polovica staršev deli posnetke svojih otrok na spletu. Pozitiven podatek pa je, da jih le pet odstotkov objavlja vsaj enkrat mesečno, medtem ko 43 odstotkov staršev to počne zelo redko.
Past sodobnega časa
Na pomen neposrednega stika med staršem in otrokom opozarja tudi klinični psiholog Jernej Korenjak iz Zdravstvenega doma Murska Sobota. Fotografije so po njegovem mnenju pomembne za ohranjanje spominov in občutek varnosti, vendar opozarja na past sodobnega časa.
»Starši se vse pogosteje ujamemo v zanko, da pomembne trenutke z otrokom doživljamo skozi zaslon telefona. Otrok v zgodnjem obdobju razvoja potrebuje neposreden stik – pogled, nasmeh, dotik, glas. To je ključno za občutek varnosti in vrednosti,« poudarja Korenjak.
Po njegovih besedah problem ni zgolj v fotografiranju, temveč v tem, kaj fotografiranju sledi. To je izbiranje fotografij, objavljanje in preverjanje odzivov. Otrok je tako oropan ne le neposrednega stika, temveč tudi nadaljnjih skupnih trenutkov, ki so pomembni za čustveno regulacijo. Ob tem se odpirajo tudi etična vprašanja: otrok ne more dati soglasja za objavo, starši pa pogosto ne morejo predvideti, kako se bo otrok do teh objav opredelil čez deset, petnajst ali dvajset let. V času umetne inteligence je nadzor nad fotografijami še toliko bolj vprašljiv.
Safe.si staršem svetuje, da pred vsako objavo razmislijo, kaj je njen cilj, kdo jo bo videl in ali bi lahko otroku škodovala danes ali v prihodnosti. Priporočajo, da se ne objavljajo razgaljeni ali sramotilni posnetki, informacije o otrokovih navadah, težavah ali lokacijah ter da se, kadar je le mogoče, otrokova identiteta zakrije.
S fotografijo ohranjamo spomine, ki ostanejo za vedno. Vsakdo se namreč rad vrača v stare, zaprašene fotoalbume. Vendar danes z njo lahko tudi posežemo v otrokovo zasebnost, še preden ta sploh dobi priložnost, da o njej odloča. Vprašanje zato ni, ali fotografirati, temveč kako – in predvsem zakaj.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
