Jure Kljajić

V petek je Pomurje zajelo obilno sneženje. Tokratna pošiljka snega je spet marsikod povzročila ogromno nevšečnosti. Najhuje je bilo na Goričkem, kjer je zapadlo do 30 centimetrov snega. Močno sneženje je v številnih krajih ustavilo promet, veliko škode je bilo povzročene v gozdovih – podirala so se drevesa in lomile veje. Mnogi so ostali tudi brez elektrike, intervencijske službe pa imajo še vedno precej dela z odpravljanjem posledic ujme.

Zimske razmere

Sneg na Goričkem lomi drevesa, nekatere ceste zaprte. Gori oranžen alarm

V težkih trenutkih smo se kot zmeraj doslej v Pomurju znova povezali in dokazali, da si znamo medsebojno priskočiti na pomoč.

Jure Kljajić

Novice

Civilna zaščita bo pomagala z agregati, gasilci pa s pitno vodo

Neugodne razmere pa so razkrile tudi manj lepe lastnosti nekaterih. Tako kot ob zadnji pošiljki snega se je tudi tokrat našlo kar nekaj posameznikov, ki so se obregnili ob delavce zimske službe. Najpogostejše vprašanje manj obzirnih v teh dneh je zagotovo bilo, zakaj še ni spluženo. Razumevanje, da ceste ne morejo biti očiščene v isti sekundi, ko zapade sneg, je ob nestrpnosti tako znova izpuhtelo.

Pomoč pri oskrbi s pitno vodo v občini Grad

"Voda bo na voljo, dokler jo bodo ljudje potrebovali"

Marsikdo od tistih, ki se pritožujejo, se najverjetneje ne zaveda, v kako nevarnih in zahtevnih razmerah se delavci zimskih služb odpravljajo na pot. Naravo dela, ki je vse prej kot lahka, je nazorno opisal eden izmed uporabnikov Facebook skupine Radarji v Pomurju, ki je s svojim zapisom marsikoga ganil.

»Pišite mi v zasebno sporočilo. Pridem po vas. Usedete se zraven mene v kabino in gremo skupaj plužit. Gremo v noč, v mraz, v sneg, ki pada brez prestanka. Gremo 10, 15, 20 ur skupaj. Potem bomo pa videli, ali boste še pisali po 30 ali 35 urah,« je poskušal apelirati na razum tistih, ki le stežka razumejo dejansko ozadje pluženja cest.

V nadaljevanju objavljamo celoten zapis delavca zimske službe.

"Ko bo naslednjič spet zimska služba in ko bo spet tako, kot je bilo v petek — se bom jaz spet javil. Brez vprašanj. Brez izgovorov. Ker to je moje delo in moja odgovornost.
Ampak nekaj pa moram povedati.
Ko pišete, zakaj še ni spluženo. Ko sprašujete, koliko časa še. Ko komentirate iz tople dnevne sobe, medtem ko gledate skozi okno in čakate, da bo nekdo drug poskrbel za vas — takrat si želim samo eno stvar:
Pridite z mano.
Pišite mi v zasebno sporočilo. Pridem po vas. Usedete se zraven mene v kabino. In gremo skupaj plužit. Gremo v noč. V mraz. V sneg, ki pada brez prestanka. Gremo 10, 15, 20 ur skupaj. Pa bomo potem videli, ali boste še pisali po 30 ali 35 urah.
Začel sem 20. 2. ob 1.00 zjutraj. Končal sem 21. 2. ob 12.00. Vmes sem spal štiri ure. Štiri. Bili smo zunaj brez toplega obroka, brez čaja, brez sendviča. Samo mraz, tema in odgovornost.
In veste kaj najbolj boli?
Noben od teh, ki so bili najbolj glasni in najbolj neučakani, ni pristopil in vprašal: »Rabite čaj? Vam prinesem sendvič?«
Nobeden.
Danes grem spet ob 20.00 naprej. Spet v noč. Spet v mraz. Da boste imeli zjutraj čisto. Da boste lahko varno peljali otroke v šolo. Da boste lahko brez skrbi prišli na jutranjo kavico.
Zimska služba ni tipkovnica. Ni komentar. Ni pritisk na “pošlji”.
Zimska služba je odgovornost. Je utrujenost. So neprespane noči. So roke, ki držijo volan, ko bi morale počivati.
Zato naslednjič, preden napišete, pomislite.
Pomislite, kdo je zunaj, ko vi spite.
Pomislite, kdo skrbi, da je vaša pot varna.
Pomislite, da smo tudi mi samo ljudje.
In če imate občutek, da je to lahko delo — pridite. Kabina ima dva sedeža"