Copy MIA CARA

Lendavčanka Katjuša Kranjc in Rok Kuhar, po materi Sobočan, vnuk legendarnega predsednika NK Mura Ernesta Hoyerja, sta oblikovalca, ki podpisujeta interierje, kot sta restavracija Cubo in Gredič. Za oblikovalske izdelke, ki se prodajajo po vsem svetu, sta prejela številne, tudi najpomembnejše evropske nagrade. 

Primož Korošec

Katjuša, prihajate iz Lendave, kako ste pristali v oblikovanju?

Katjuša: »Sem Lendavčanka, rojena še v Murski Soboti in ne v Rakičanu. Osnovno šolo sem obiskovala v Lendavi in sem druga generacija usmerjenega izobraževanja na srednji gradbeni šoli v Mariboru. Sledila je fakulteta za arhitekturo v Ljubljani, smer oblikovanje. Po študiju sem se oblikovanja učila pri Matjažu Vipotniku in Ranku Novaku, dveh avtorjih, ki sta v drugi polovici prejšnjega stoletja s svojimi deli pomembno zaznamovala slovenski oblikovalski in širši prostor.«

Rok: »Jaz sem rojen v Ljubljani in sem prva generacija usmerjenega izobraževanja na srednji gradbeni šoli v Ljubljani. Nato sem v Ljubljani študiral arhitekturo, v Milanu pa opravil podiplomski študij industrijskega oblikovanja. Takoj za tem sem začel oblikovati za različna slovenska podjetja, kot so bili Armal, Gorenje notranja oprema, Sijaj Hrastnik in druga.« 

Vaša mama prihaja iz Murske Sobote, vendar niste nikoli živeli v Murski Soboti.

Rok: »Res je, sva pa z bratom poletne počitnice preživljala pri babici in dedku v Murski Soboti na Kidričevi. Ker sva trenirala smučanje, sva poletje preživela na stadionu in soboškem kopališču. Murska Sobota je zame čudovito mesto s čudovitimi ljudmi, precej drugačno, kot je Ljubljana.«

Kako drugačno?

Rok: »Drugačno predvsem glede obilnega druženja s prijatelji, pospremljenega s cigansko muziko, prehranjevanjem, vabljenjem sosedov, majhno merilo mesta, ki ima poseben čar. Na drugi strani pa je bil ta modernistični profil Sobote, ki je takrat še bolj odstopal od nekega povprečja. Sem pa tudi doživel madžarski kulturni vpliv, ker je bil moj dedek napol Madžar in sta bila ta kultura in jezik nekaj popolnoma drugačnega, nerazumljivega, a hkrati očarljivega, tako kot njegovi sorodniki in prijatelji. Pradedek je bil v času Szaparyjev vrtnar oziroma je imel vrtnarijo in tiste topole sredi mesta je sadil stari Hoyer. Dedek je bil trgovec, pred vojno je trgoval s tekstilom, po vojni pa je bil direktor Potrošnika in veliko let predsednik nogometnega kluba Mura. Zaradi svojega dela in angažiranja v nogometnem klubu je bil v mestu zelo poznan.«

Katjuša, Lendavo je v veliki meri označila Nafta?

Katjuša: »Jaz sicer nisem otrok Nafte, svoje otroštvo sem preživela v središču Ledave. Iz moje otroške sobe je pogled segel na evangeličansko ter katoliško cerkev in preko nje na grad.

Sicer pa je Nafta res zelo zaznamovala Lendavo, za moje odraščanje pa je bila pomemnejša dvojezičnost in multikulturnost. Slovenci, Madžari, Judje in pripadniki drugih narodov v Lendavi bivajo skupaj kot sestavine v prekmurski gibanici, ki je ena najlepših pričevalcev plastenja. Dokazuje, kako lahko ena materija prerašča drugo, ne da bi ob tem zabrisala okus oziroma bistvo druge. Ena pušča drugi, da ostaja gradnik novega okusa. To je bistvo moje Lendave.«

Kako to, da sta se oba odločila za srednjo gradbeno šolo?

Rok: »V bistvu smo bili prisiljeni.«

Katjuša: »Bili smo prve generacije usmerjenega izobraževanja. Poskusni zajci.«

Rok: »Takratna oblast se je odločila, da je dovolj gimnazijskih maturantov in je treba osnovnošolce usmerjati v poklice, da imajo takoj po koncu srednje šole zaposlitev. Na ta način so skoraj čez noč ukinili gimnazije in so na primer nas, ki smo želeli kasneje študirati arhitekturo ali oblikovanje, usmerili na gradbeno šolo. Naenkrat so se na naši šoli, ki je bila do tedaj poklicna, nabrali sami odličnjaki z ambicijami, da bodo študirali arhitekturo. Iz srednje šole imam sedem sošolcev, ki so danes arhitekti. Profesorji pa so ostali enaki, kot so prej poučevali dijake za gradbene tehnike. Šolo smo dokaj enostavno dokončali, mogoče s kakšnim pomanjkanjem splošne izobrazbe, kar smo morali nadomestiti kasneje. To je bil v šolstvu verjetno še eden zadnjih in najhujših eksperimentov socializma. Je pa res, da tako veselih in divjih srednjih šol verjetno več ni.«

Aljoša Rebolj

Na isti šoli so bili tudi zidarji. Koliko vama je ta izkušnja pomagala kasneje, pri komunikaciji z mojstri na gradbišču?

Katjuša: »Z mojstri je treba znati komunicirati, težko pa bi rekla, da sem spretnejša v komunikaciji z njimi zato, ker sem hodila na srednjo gradbeno šolo. Ko delava v paru, Rok vedno komunicira z mojstri v gradbeni fazi, ker je to še vedno na neki način moški svet. Pri nas je sicer tako, da če sem sama na gradbišču, me kot žensko sprejmejo, ko pa sva v paru, sem v drugem planu, najprej se vedno obrnejo nanj. Veliko lažja je komunikacija z obrtniki.«

Rok: »Praksa na gradbišču je izkušnja, ki te zaznamuje oziroma ti da znanja, ki ti prej ali kasneje koristijo.«

Danes lahko prideš do diplome arhitekta, ne da bi videl gradbišče.

Katjuša: »Nekaj prakse na gradbišču imajo, vendar opazujejo proces, mi pa smo v srednji šoli na gradbišču dejansko delali.«

Ste imeli malico z zidarji in vložene kumarice jemali s prsti iz kozarca?

Katjuša: »Točno to, pa obleke in čevlje. Ena od sošolk je imela tako majhno nogo, da je dala v gradbiščne čevlje nogo s supergami vred.«

Rok: »Moj sošolec je bil Aljoša Rebolj in skupaj sva bila na praksi v betonarni. Tja smo prišli vsi zeleni in smo se režali, da že ne bomo obuli tistih čevljev s kovinsko kapico. Vseeno so nas prisilili, da obujemo zaščitne čevlje, in čez deset minut je Aljoši že padla na čevelj skoraj tono težka paleta. Še vedno ima vse prste na nogah.«

Katjuša, vi ste nabirali izkušnje tudi pri Matjažu Vipotniku in Ranku Novaku.

Katjuša: »Diplomirala sem pri Janezu Suhadolcu, sem pa že v času študija delala v studiu Matjaža Vipotnika in kasneje s profesorjem Rankom Novakom. Kot študentka sem začela delati na Delu kot tehnična urednica, ker je bilo to obdobje, ko ni bilo veliko ljudi, ki bi znali uporabljati računalnik. V tem času je Novak pripravljal grafično prenovo Dela, povabil me je k sodelovanju pri projektu stalne postavitve razstave v Narodnem muzeju. Po zaključenem projektu pa so me v Narodnem muzeju povabili, da naredim grafično opremo in postavitev razstave Gotika na Slovenskem. Šlo je za veliko postavitev, ker je bilo samo v Narodnem muzeju več kot šeststo razstavnih predmetov. To je bila tudi moja diplomska naloga, kjer je bil Novak somentor, Suhadolc pa mentor. Takoj po diplomi sem začela samostojno pot, najprej kot samozaposlena v kulturi, leta 2000 pa sem ustanovila podjetje Studio Raketa, ki ga od leta 2005 vodim skupaj z Rokom, ki je moj partner tako zasebno kot profesionalno.«

Rok, kako ste se vi odločili za Italijo? Magistrirali ste pri Albertu Medi na Akademiji Domus. Na tej akademiji je bil profesor tudi sloviti modni oblikovalec Gianfranco Ferre.

Rok: »Jaz sem pred koncem študija krajši čas delal pri Vojtehu Ravnikarju in ugotovil, da me arhitektura v klasični obliki grajenja stavb prav zelo ne zanima. Veliko bolj me je zanimalo oblikovanje pohištva in predmetov. To je bila tudi moja diploma pri profesorju Sergeju Pavlinu. Ker sem se zavedal, da mi manjka znanja o oblikovanju predmetov, kako delati v manjšem merilu, sem se na priporočilo profesorja Mächtiga odpravil v Italijo. Akademija Domus v Milanu je bil prvi podiplomski študij industrijskega oblikovanja v Italiji. Akademijo so vodili Andrea Branzi in generacija, ki je po vojni na noge postavila italijansko oblikovanje. V tem sem se popolnoma našel. Izbral sem si mentorja, oblikovalca Alberta Medo, ki je v oblikovanju posvečal veliko pozornosti tehnologiji, in ti detajli so tudi mene zelo zanimali. S tem sem tudi odraščal, ker so starši imeli podjetje za proizvodnjo izdelkov iz plastike, tako da me je ta obrtni razvojni duh že od nekdaj spremljal. Takoj po študiju pa sem začel sodelovati z mariborskim podjetjem Armal in veliko let zanje oblikoval kopalniške armature.«

Iz vaše plastičarske delavnice je prišla znamenita zaobljena plastična kljuka različnih barv, ki je bila prodajna uspešnica in je še danes prisotna na marsikaterih vratih.

Rok: »Kljuke mojega očeta so bile ene prvih barvitostiv interierih tistega časa in prva uvedba zelo živih barv v stavbno pohištvo na Balkanu. To je bil simbol sedemdesetih let. Barve, veselje in novi materiali. Bila je resnično prodajna uspešnica na celotnem področju nekdanje države.«

Žiga Lovšin

To ni bil vaš dizajn?

Rok: »Ne. Kasneje, ko sem se v tem podjetju nekoliko bolj aktiviral, sem jo preoblikoval in dodal nove modele. To je bil čas, ko si lažje prodajal zanimive izdelke, seveda pod pogojem, da si jih znal tudi sproducirati. Danes je zaradi lahke dostopnosti materialov in tehnologij marsikaj lažje narediti, vendar zaradi odprtega trga in velike konkurence precej težje prodati.«

Zanimivi se mi zdi misel Jana Boelna, ki pravi, da današnji čas ni naklonjen plastiki, ker jo napačno uporabljamo. Plastika je vrhunski material, ki je namenjen izdelkom z dolgo življenjsko dobo, mi pa jo uporabljamo pri izdelkih za kratki čas.

Rok: »Če pogledamo okrog sebe, je veliki trajnih izdelkov narejenih iz plastike. Plastika v embalaži je tista, ki je danes osovražena. Tudi glede plastike na ravni naravnih materialov nekako ni prave alternative oziroma razvoj teh materialov ne more nadomestiti kakovosti plastike na osnovi nafte. Problematična je v embalaži.

Plastika je eden redkih materialov, pri katerem lahko s spreminjanjem sestave spreminjaš njegove lastnosti. To je pri drugih materialih zelo omejeno. Pri plastiki pa z različnimi mešanicami dobivaš različne performanse. Plastika je za mnoge industrije še vedno nezamenljiva.«

Skupaj vodita Raketo, zelo dejavna sta tudi zunaj studia. Rok, vi ste profesor industrijskega oblikovanja na akademiji za oblikovanje, Katjuša, vi pa zelo aktivni pri promociji slovenskega interierja in oblikovanja.

Katjuša: »Poglavitno polje najinega delovanja je interier, to je tudi polje, ki naju je povezalo. Za naju je bilo zelo pomembno, da sva lahko izkušnje, ki sva jih pridobila vsak pri svojem delu, povezala. To se je zgodilo, ko sva leta 2006 skupaj oblikovala interier za restavracijo Cubo v Ljubljani, ki je bil prepoznan kot najboljši, saj je bil leta 2007 razglašen za slovenski interier leta. Ta dogodek je zelo spremenil tok najine kariere. Jaz sem imela več izkušenj v grafičnem oblikovanju, Rok v industrijskem, naenkrat pa sva postala prepoznavna kot oblikovalca interierja in začela pridobivati naročila na tem področju. Kmalu sem spoznala, da je odnos do tega področja podcenjen. Začela sem se boriti, da bi se interier znotraj polja arhitekture bolj uveljavil, da bi bil prepoznan kot integralni del arhitekture in ne kot samo dekoriranje prostorov. Interier je prostor, ki povezuje disciplini oblikovanja in arhitekture, pa tudi številna druga področja, kot so antropologija, psihologija, študije spolov, kulturna teorija, filozofija. Interier vpliva na počutje, naj bo to pri izobraževanju, delu ljudi v službi, bivanju doma. Zdelo se mi je, da bi razstava o tej temi lahko vzpostavila strokovni diskurz o tem, kaj interier dejansko je. Žal se mu v strokovni javnosti posveča premalo pozornosti, zato sem pred leti muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) dala pobudo za razstavo o interierju.

Matevž Čelik, takratni direktor, se je odzval na pobudo. S kustosinjama Majo Vardjan in Cvetko Požar smo pripravile prvo veliko razstavo o slovenskem interierju. Razstava Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, od 1930 do danes, je obravnavala obdobje od začetka slovenskega modernizma do aktualnih realizacij, organizirali smo tudi istoimenski simpozij, ki ga je poslušalo tisoč osemsto slušateljev, kar pomeni, da je tema zagotovo zanimiva. S tem smo odprle diskurz, kaj interier sploh je, in morda vsaj malo spremenile odnos do tega področja.

Poleg interierja me zanima tudi oblikovanje, zato sem ustanovila Design Corner Ljubljana (DCLJ), prvo podporno okolje za promocijo in prodajo slovenskega oblikovanja. Glede na odziv javnosti, tako strokovne kot laične, je videti, da je bila v slovenskem prostoru vrzel, ki jo je bilo treba zapolniti. Preuredili smo del trgovine Filipov dvorec v središču Ljubljane in ga namenili prodaji izdelkov slovenskih oblikovalcev, ki imajo lastno produkcijo. V DCLJ prirejamo predstavitve oblikovalcev, ki predstavljajo svoje zgodbe vsem, ki jih oblikovanje zanima.«

V gostilni, ki ste jo zasnovali v Lendavi, ste sredi objekta postavili ognjišče. Ognjišče je od nekdaj osrednji del vsake hiše, zbirališče. Klasična tipologija.

Katjuša: »Ta projekt žal ni bil izveden, se pa ljudje od nekdaj zbirajo okrog ognjišča, kar bi danes pomenilo tudi kuhinjo.«

Dunaj na premer ponovno odkriva arhitektko Margarete Schütte Lihotzky, avtorico slovite frankfurtske kuhinje, prve velikoserijsko izdelovane kuhinje. Ona je tudi bila prva ženska, ki je študirala na dunajski Akademiji uporabnih umetnosti, vendar je bila prav zaradi spola tudi zelo prezrta. Zdi se, da je arhitektura še vedno zelo moški svet. Zaradi tega je tudi zanimivo, da ste razstavo, o kateri govorite zasnovale in izvedle tri ženske.

Katjuša: »To, da smo razstavo zasnovale tri ženske, je bolj naključje. Maja je kustosinja za arhitekturo in oblikovanje, Cvetka za oblikovanje, obe v MAO. Je pa res, da je stereotipno gledano interijer res vedno nekako polje žensk, kljub temu, da je tudi v našem prostoru veliko moških arhitektov ustvarilo več kultnih interierjev ( Plečnik, Ravnikar, Jugovec ...). Danes vemo, da so bile ženske vedno nekje zraven, Lilly Reich z Miesom, Aino in Elissa z Alvarjem Altom, Helena Kottler z Ivanom Vurnikom, v bistvu je bilo teh žensk, ki so delovale v paru, kar veliko. Lepota mešanih avtorskih dvojcev je v tem, da se uveljavlja ženski in moški princip in se s tem doseže ravnovesje. V procesu, ko ustvarjata dva, je težko izpostaviti delež, ki ga kdo prispeva, vsekakor pa sta vedno pomembna oba vidika.«

Lihotzky pravi, da je ona to kuhinjo naredila, ne da bi znala kuhati. Pri njih je vedno kuhala mama.

Katjuša: »Gre za poznavanje funkcionalnih poti, ergonomije, sposobnost razumevanja procesov v kuhinji, ne gre za kuhanje.

Arhitekti in arhitektke načrtujemo različne stavbe z različnimi namembnostmi, to ne pomeni, da moramo znati učiti, zdraviti, prodajati, naša naloga je razumeti kaj in kako bodo ljudje v prostoru delali in jim zagotoviti najboljše možne pogoje bivanja v njih.«

Žiga Lovšin

Zdi se, da je arhitektura še vedno zelo moški svet. Zaradi tega je tudi zanimivo, da ste razstavo, o kateri govorite, zasnovale in izvedle tri ženske.

Katjuša: »To, da smo razstavo zasnovale tri ženske, je bolj naključje. Maja je kustosinja za arhitekturo in oblikovanje, Cvetka za oblikovanje, obe v MAO. Je pa res, da je stereotipno gledano interier vedno nekako polje žensk, kljub temu da je tudi v našem prostoru veliko moških arhitektov ustvarilo več kultnih interierjev, kot so Plečnik, Ravnikar in Jugovec. Danes vemo, da so bile ženske vedno nekje zraven, Lilly Reich z Miesom, Aino in Elissa z Alvarjem Altom, Helena Kottler z Ivanom Vurnikom, v bistvu je bilo teh žensk, ki so delovale v paru, kar veliko. Lepota mešanih avtorskih dvojcev je v tem, da se uveljavlja ženski in moški princip in se s tem doseže ravnovesje.«

Vendar je samostojnih avtoric v arhitekturi zelo malo.

Katjuša: »To ni zgolj zaradi kulturoloških, socioloških, ampak tudi praktičnih razlogov. Mislim, da se ženska kot samostojna avtorica v arhitekturi lahko uveljavi, vendar se jih je doslej razmeroma malo, ker imajo po večini še vedno željo po materinstvu. Usklajevanje teh dveh vlog je zelo zahtevno, lahko ti uspe le, če imaš veliko razumevanja doma ali se družini preprosto odpoveš.«

Rok: »Priložnosti v tem svetu, ki postaja vse bolj vključujoč, so tudi za ženske, saj imajo druge prednosti. Posebej ko govorimo o čutnosti, o dojemanju, se mi zdi, da večina moških težko doseže senzibilnost žensk.

Bom prebral citat avtorja Juhani Pallasme: »Ljudje v svetu bivamo na čuten in utelešen način. Naša zavest je namreč utelešena zavest, saj sta telo in razum neločljivo povezana, naše dojemanje sveta in sebe pa je strukturirano okoli našega čutnega in telesnega središča.«

Rok: »Še nekaj je, odmik od monoavtorjev. V tem kompleksnem svetu preprosto veleum enega avtorja, umetnika, pri velikih projektih več ne deluje. Nove generacije imajo zavedanje po potrebi ustvarjanja v večjih skupinah, kjer se vloge bolj učinkovito razporedijo. Tako je sodelovanje ljudi, od katerih so nekateri bolj tehnološko usmerjeni in drugi bolj čustveno tisto, kar lahko pripelje do boljšega rezultata.«

Vrača tako imenovani večsenzorni dizajn, design, ki je širši zgolj od tehnologije in materialov.

Rok: »Pomembnost vida, ki je doslej popolnoma ali v večini primerov dominirala, nekoliko izgublja pomembnost.«

Katjuša: »Nekoč je veljalo, da to, kar vidimo, je svet, ki nas obdaja. Ampak v resnici ni tako, prostor doživljamo tako s telesom kot z vsemi čutili. Ko se pomikaš po prostoru stvari zgolj ne gledaš, ampak se stvari tudi dotikaš in temu se preprosto ne moreš izogniti. Ti se dotakneš mize, stojiš v tuš kabini z bosimi nogami na tleh, odpreš pipo, zapreš pipo vse to so dotiki. Vsak prostor ima tudi svoj vonj in zvok. Nagovor interierja je nagovor vseh čutil in prav zaradi tega je pomembna ta hipersenzibilnost v času načrtovanja.«

Rok: »Tukaj gre za obrat, ko je izvor arhitekturnega prostora v njegovi notranjosti.«

Katjuša: »Jaz niti ne bi rekla, da gre zgolj za pristop inside – out. Jaz osebno zagovarjam, da je dober interier preplet dobre arhitekture in interierja. Brez dobre arhitekture ne moreš imeti dobrega interierja in obratno. To je neločljivo povezano.«

 Viktor Papanek, velik teoretik industrijskega oblikovanja v svojih besedilih iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšenga stoletja trdi, da je industrijsko oblikovanje ena najbolj nevarnih dejavnosti, s katero se lahko ukvarjaš, še bolj nevarno od oglaševanja. Predvsem iz vidika, ker je vse na konzumu, na formi in je vsebina drugotnega pomena.

Katjuša: »Arhitekti si radi domišljamo, da blazno vplivamo na celotno družbo in širšo okolico. To v nekem delu seveda drži, ampak industrijski oblikovalci to po mojem mnenju počnejo veliko globlje.«

Rok: »To, kar svari Papanek, je v bistvu odgovornost industrijskega oblikovalca, ki je velikokrat veliko večja od arhitekta. Arhitekt zaznamuje neki prostor in s tem vpliva na določeno število ljudi. Z industrijskimi produkti pa lahko »zasvinjaš« globalno okolje, sooblikuješ način življenja in kakovost življenja veliko večjega števila posameznikov, ustvarjaš smeti ali preprečiš ustvarjanje smeti, ukvarjaš se z veliko širšo paleto vprašanj in zaradi tega je odgovornost industrijskega oblikovalca toliko večja, ker je v bistvu vpliv oziroma potencial vpliva, kot pravi Papanek neizmeren.«

Katjuša: »V kreativnem procesu se moraš zavedati tudi vseh posledic.«

Rok: »Mogoče velja tukaj omeniti izobraževanje. Življenje se spreminja zelo hitro in posameznikovemu razvoju domišljije, čustvovanja in odgovornosti za stvari, ki jih produciramo, na nižji ravni izobraževanja ne sledijo. Na fakultetah mogoče že, na nižjih ravneh žal počasneje.«

Rok, ste tudi profesor industrijskega oblikovanja na akademiji. Za delo v skupini moraš imeti prav tako dovolj širok spekter znanj, da razumeš kaj nekdo drugi v skupni govori in prispeva k ekipi. Na kakšen način postavljaš svoj seminar do študentov.

Rok: »Na akademiji poizkušamo delovati na podlagi skupinskega dela, z razumevanjem oziroma prepoznavanjem lastnosti, ki jih imaš sam in kvalitet, ki jih imajo drugi,. Na prvi stopnji jih učimo v večini osnovnih, obrtnih znanj na podiplomskem študiju pa je to izključno kompleksno timsko delo in simulacija dela v resničnosti. Želimo jih izobraziti, da se zavedajo odgovornosti in vpliva svojega početja.«

Aljoša Rebolj

Vajini izdelki so zelo očiščeni, brez nepotrebnega okrasja, pri njih pa vedno zaznaš tudi uporabnika. Kako nekdo to stvar uporablja.

Katjuša: »Pri zasnovi izdelkov vedno najprej začnemo s funkcijo.«

Circulum je na primer eden takih zanimivih izdelkov. Nekoč smo vsi imeli v predsobi stacionarni telefon z neko poličko, in ko si vstopil v stanovanje, si imel kam odložiti denarnico, ključe in še kaj. S pojavom mobilne telefonije pa je iz prostora naenkrat izginila tudi polička za odlaganje stvari.

Katjuša: »Circulum je bil nagrajen z nagrado RED DOT in v pojasnilu je pisalo, da gre za izjemno funkcionalni predmet s poetično likovno vrednostjo. Pot do tega pa je enaka, kot bi glasbenika vprašali, kako se napiše hit. Neka gospa, ki ga uporablja, je rekla, da bi ta produkt morali deklarirati kot medicinski pripomoček, ker, kot je dejala, se zjutraj več ne prepira z možem, ker nikoli več ne išče ključev.«

Rok: »Gre tudi za težnjo po lepem. Midva misliva, da v tej želji po trajnostnem reševanju, uporabniški izkušnji in vseh kompleksnih vprašanjih stremimo k temu, da so stvari tudi lepe, ker je lepota prav tako del izdelka. Lepota bivanja s predmeti in ti predmeti kot posamezni elementi ustvarjajo prostor v najmanjšem merilu. Se pravi, da so vsi ti predmeti pomembni sami zase, hkrati pa sooblikujejo celotni interier.«

Katjuša: »Pri interierju gre za odnose in razmerja med prostorom in stvarmi. Od arhitekture do najmanjše vaze ali žlice. Midva sva pri tem v dvojni vlogi, ker se ukvarjava tako z oblikovanjem interierjev kot tudi predmetov zanje. Prav ta izkušnja, da neki predmet ne samo oblikuješ, ampak ga moraš tudi umestiti v nekem neznanem prostoru, nama morda daje prednosti pred drugimi oblikovalci. Oblikovalci običajno razmišljajo o predmetu in ne o kontekstu, kam bo ta predmet umeščen.«

Rok: »Kakovostno oblikovan predmet je preplet funkcije in oblike. Je več kot zgolj likovna poteza, izdelkov, ki rešujejo vsakdanje ali specifične probleme in uporabniške stiske, pa veliko manj.«

Freesbee je tak produkt.

Katjuša: »Freesbee je izdelek, ki je skladen s sodobnim časom in trajnostno izkušnjo v bistvu pa smo se pri tem izdelku poslužili tehnologije, ki je stara več tisoč let. Včasih so glinene posode zakopavali v zemljo, da voda ni odtekla pregloboko. Glina omogoča, da vlaga pronica skozi njo počasi, da je rastlina vzame samo toliko, kot jo potrebuje, hkrati pa je, je ta voda tudi filtrirana. In to je nekaj več kot zgolj lonec za rože.«

Veliko vaših produktov je dobilo nagrade, kar pomeni, da premikajo neke meje in jih tudi stroka zaznava kot presežke.

Rok: »Zdi se nama pomembno, da jih širša stroka in globalno tržišče prepoznavata kot dobre izdelke z neko dodano vrednostjo, da ni samo forma.«

Zanimiv produkt je tudi Arco.

Katjuša: »Ta izdelek je oblikovan za eno največjih podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo pohištva za mačke in pse. Tudi tu se prepletata funkcija in oblika. Pri tem izdelku sva prav tako izhajala iz domačega okolja, ker imamo doma mačke, vemo, da ko želiš počistiti pod posodicami, moraš posodice dvigniti, odstraniti podlago, jih očistiti in vrniti. To je proces. Ta problem sva midva v tem izdelku rešila oziroma poenostavila, tako da lahko pri najini rešitvi počistiš, ne da stvari umikaš, poleg tega lahko te posodice opereš v stroju, hkrati pa imajo tesnilo, ki preprečuje, da bi posodica ropotala, medtem ko pes ali mačka iz nje je. Ko dviguješ navadne posodice, je na udaru tudi stena, tako da je tukaj s to zavito formo navzgor rešen tudi ta problem. Hkrati je izdelek primeren za različne velikosti mačk in psov. Psi imajo na primer velikokrat težave s hrbtenico in s tem izdelkom lahko prilagodimo višino, da pes ne trpi.«

Kako se ta izdelek prodaja?

Katjuša: »Zelo dobro, to vemo, ker dobivamo odstotek od prodaje.«

Pomeni, da je tudi v Sloveniji možno narediti produkt za globalni trg.

Katjuša: »Vsekakor ogromno slovenskih industrijskih oblikovalcev ima izdelke, ki jih podjetja prodajajo po celem svetu. Po mojem mnenju je slovensko industrijsko oblikovanje na visoki ravni in svetovno primerljivo.«

Doma ne slišimo veliko o oblikovalcih, širša javnost še vedno najbolj pozna stol Rex Nika Kralja, kiosk K67 Saša Mächtiga in telefon ETA Davorina Savnika.

Katjuša: »Oblikovalci kot skupnost danes nismo dobro organizirani in promocija slovenskega industrijskega oblikovanja in njegovih svetovnih uspehov žal ni dovolj odmevna. Zaradi tega je v glavah ljudi še vedno nostalgična podoba o dobrem oblikovanju omejena samo na preteklost. Danes pa se samo v Sloveniji producira veliko globalno uspešnih izdelkov. Če pogledamo recimo podjetje Dorson iz Maribora, za katero oblikujeva že vrsto let, je srednje veliko slovensko podjetje, na globalnem trgu pa v svojem segmentu postavlja trende, in takih podjetij je v naši državi še cela vrsta.«

Žiga Lovšin

Danes so pomembnejši kuharji.

Katjuša: »Je pač ceh bolje organiziran:«

Spada industrijsko oblikovanje pri nas pod kulturo ali gospodarstvo?

Katjuša: »Trenutno pod kulturo, bi pa bilo smiselno, da se ta dejavnost postavi na presečišče med kulturo in gospodarstvo.«

V zadnjem času sta oblikovali tudi zelo zanimiv stol, tako imenovani Olimp, ki v duhu zelo spominja na Thonet, tudi s pletenim sediščem vendar gre za zelo markanten stol na meji prestola.

Rok: »Imamo še enega, ki sva ga poimenovala Jon, neke vrste jonski steber Pri obeh pa gre za eksperimentiranje s ponavljanjem istega elementa, kroga. Skupna jima je nevidna povezava med enakimi elementi. Če se vrnemo na arhitekturo, je tudi tukaj tako, da je ta širši pogled tisto, kar naju venomer zaznamuje. Ko lahko gledaš veliki format in nato končaš ne nevidnem detajlu in se sprašuješ, kako so ti stiki narejeni. V primerjavi z Jonom je Olimp veliko zahtevnejši za proizvodnjo, gre za igro statične stabilnost, ko en element podpira drugega, tukaj gre tudi za izsek iz krogle, ki je v osnovi zelo stabilna, hkrati pa zaradi svoje materialnosti asociira na ikono industrijskega oblikovanja, Thoneta, ki je lahko rečemo prvi masovni produkt industrijskega oblikovanja. Simbol te dejavnosti.«

Oblikovala sta tudi žaro in to leseno?

Katjuša: »Pri tej leseni žari gre za krog kot simbol življenja, nato so letnice tako kot pri drevesu, te letnice se ožijo, tako kot v življenju, ko nam vsako leto mine hitreje. To žaro nesemo v obeh rokah z odprtimi rokami, se od nje poslavljamo, kot da dajemo simbolno pokojnika k večnemu počitku.«

Je vajin element krog?

Katjuša: »Veliko vzorov pri oblikovanju najinih izdelkov lahko povezujemo s krogom, obliko, ki simbolizira življenje, ravnovesje, popolnost. Krog ni vedno rdeča nit, so tudi drugi elementi, na primer v zadnjem času sva oblikovala tudi stenski minibar, oglate oblike, čisto nasprotje oblih form.«

Tako, kot je nekoč vsaka prava dnevna soba imela bar, v katerem so bile žgane pijače?

Katjuša: »Nekaj takega, gre za nostalgijo, hkrati pa se danes vrača trend različnih žganih pijač in marsikdo doma znova potrebuje posebni prostor, kjer hrani izbrane pijače in so hitro pri roki, ko pridejo gostje. Midva sva v bistvu arhitekta, ki oblikujeva prostore in predmete zanje, zanima naju ravnovesje med zunaj in notri, med starim in novim, med zasebnim in javnim, med funkcionalnim in poetičnim.«

NAGRADE

CIRCULUM

RED DOT WINER 2017

EUROPEN PRODUCT DESIGN AWARD 2018

ZNAK ODLIČNOSTI, CZK , 2020

BIG SEE AWARD,Ljubljana, 2020

ZGDW AWARD 2021, Zagreb, 2021

OLIMP

OBLIKOVANJE LETA, Mesec oblikovanja, Ljubljana, 2022

BIG SEE AWARD,Ljubljana, 2023

NY PRODUCT DESIGN AWARD,New York, 2023

LIMO

Trajnostna žara za poslednjo pot.

OBLIKOVANJE LETA, Mesec oblikovanja, Ljubljana, 2023

FREEZBEE

GREEN DESIGN AWARD_ nominacija, Germany, 2022

BIG SEE AWARD,Ljubljana, 2022

OBLIKOVANJE LETA, Mesec oblikovanja, Ljubljana, 2022

ARCO

EUROPEAN PRODUCT DESIGN AWARD2020

BigSEE Product Design Award 2020, Ljubljana

ZGDW AWARD, 2021, Zagreb

Copy MIA CARA

Hiša T

Interijer LETA, Mesec oblikovanja, Ljubljana, 2022

CUBO

Interijer LETA, Mesec oblikovanja, Ljubljana, 2007