Profimedia

Velikokrat imamo občutek, da so razne alergije, astma in druga podobna obolenja v zadnjem desetletju veliko bolj razširjeni, kot so bili v preteklosti. Po oceni Nacionalnega inštituta za javno zdravje je imelo leta 2025 več kot 30 odstotkov otrok in skoraj četrtina odraslih prebivalcev vsaj eno obliko alergije, kar je občutno več kot pred nekaj desetletji. V zadnjih 30 letih se je pojavnost alergij pri Slovencih po ocenah podvojila ali celo potrojila.

Podatki o hospitalizacijah kažejo, da je astma še vedno ena najpogostejših kroničnih bolezni pri otrocih in glavni razlog za hospitalizacije do 15. leta, predvsem v starostni skupini od 5 do 9 let.

Profimedia

Ena najbolj znanih razlag za takšno povečanje bolezenskih stanj je tako imenovana higienska hipoteza. Ta izhaja iz opažanja, da otroci, ki odraščajo v sterilnem okolju, v katerem starši nenehno čistijo, razkužujejo in svoje malčke skušajo zaščititi pred čisto vsako bakterijo in virusom, ne razvijejo takšnega imunskega sistema kakor otroci preteklosti. Imunski sistem malčkov prejšnjih generacij je bil namreč izpostavljen več mikroorganizmom in se je zato naučil pravilno razlikovati med nevarnim in nenevarnim.

Prva leta ključna za imunski sistem

Pediatrinja Mateja Šnajder iz Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor poudarja, da vsi želimo živeti v sterilnem svetu, ker nam je to na prvi pogled všeč. »Kar se tiče zdravja, pa je to lahko velika težava. Otroci predvsem v prvih letih življenja ne pridejo v stik z različnimi mikroorganizmi, in namesto da bi se telo ukvarjalo z njimi, se začne ukvarjati s svojimi lastnimi tkivi na napačen način. Tako pride do nepravilnih odzivov in s tem do raznih alergij in avtoimunskih bolezni. Tega je danes gotovo več kot v preteklosti.«

Vanesa Jaušovec

Opozarja tudi, da so prva leta otrokovega življenja ključna za pravilen razvoj imunskega sistema. Poudarja, da je v kasnejših letih otrokovega razvoja velikokrat prepozno, da bi se imunski sistem »priučil« tistega, česar se ni že od samega začetka. »Ključna so prva leta, kasneje je večina zamujenega. Organizem se tako razvije, da težko nadomesti ključne imunološke procese,« dodaja. Poudarja tudi, da se v zdravju otrok pozna omejevanje stikov iz covidnega obdobja, saj je po ponovnem »odprtju« sveta zaznala več respiratornih okužb pri najmlajših.

Vsakomur izmed nas se porodi popolnoma logično vprašanje. Če predpostavljamo, da vsak starš svojemu otroku želi le najboljše, zakaj mu potem z obsesivnim čiščenjem, razkuževanjem in omejevanjem okolja, v katerem se lahko giblje, nehote škoduje?

Vanesa Jaušovec

Za Vestnik sta o tem anonimno spregovorili dve mami. Prva ustreza hipotezi, da je to neke vrste sodoben problem, saj je njena hčerka stara dve leti, druga pa se je v past prekomerne čistoče ujela pred 37 leti, ko je dobila sina.

Pod steklenim zvoncem

»V nosečnosti me ni bilo strah bakterij in virusov. Ko sem otroka dobila, pa sem postala resnično panična. Vsakič, ko sem sina želela nahraniti po steklenički, sem jo sterilizirala. To me je zares izčrpalo, najprej zaradi strahu, nato pa seveda sam proces steriliziranja, še posebej ponoči. Proces, ki običajno traja 15 minut, se je razvlekel na eno uro. Niti sebi niti možu nisem dovolila, da bi stekleničko pripravljala vnaprej. Le tako sem se počutila varno. To je trajalo do prvega leta starosti. Seveda se takrat še nisem zavedala te igre imunskega sistema,« prizna.

Profimedia

Primanjkljaj stika z vsakodnevnimi mikroorganizmi se je pri njenem otroku prvič pokazal, ko je bil star dve leti, ko je začel obiskovati vrtec. »Kar sem povzročila s tem, da sem ga varovala pod steklenim zvoncem, je tam 'pokasiral',« je odkrito povedala. Sin je padel v krog neprestanih bolezni, od angin in vnetja ušes do vnetja sečil. Zdravniki so celo ugotovili, da je otrok alergičen na penicilin, denimo za angino je zato vedno prejemal antibiotike širokega spektra.

»Odpornost mu je padla, bakterijske okužbe niso bile pravilno pozdravljene, prišli smo v cikel, ki mu ni bilo videti konca. Posledično smo ogromno presedeli po čakalnicah bolnišnic, ki ne slovijo ravno po tem, da bi se tam zadrževali zdravi ljudje. To je le še poslabšalo zadeve,« je povedala.

Zaupa nam še, da jo je otrokovo neprestano bolehanje popolnoma psihično izčrpalo. »Nisem si mogla razložiti, zakaj je moj otrok vedno bolan, to je bilo zelo depresivno obdobje. Nisem mogla razumeti, kaj delam narobe, pa čeprav sem se tako zelo trudila. Pomembno se mi zdi, da bodoči starši razumejo, kako se imunski sistem pravilno razvija.« Tudi ljudje v njeni bližini je niso razumeli najbolje.

Profimedia

»Nesprejemljivo se jim je zdelo, celo noro. Logično so razmišljali. Oče mi je lepo povedal, da ko bo na tega otroka padel zgolj prah, bo zbolel. Imeli so prav, a sem bila prepričana, da delam najbolje. Mogoče sem celo zanalašč bila še bolj previdna, da jim dokažem svoj prav.«

Odločila se je, da se pri drugem otroku ne bo še enkrat ujela v past. Ko je po sedmih letih dobila hčerko, je ravnala povsem drugače. »Hčerka se je, kljub temu da je hodila v vrtec, z antibiotikom prvič srečala nekje na začetku osnovne šole. Skoraj nič ni bila bolna, pa daleč od tega, da bi čistočo in higieno v njenem primeru zanemarjala. Le obsesije ni bilo več. Vsak se po najboljših močeh trudi, da za svojega otroka naredi največ, a včasih je ravno to težava.«

Poudarja tudi, da je strah pred boleznijo otroka strašansko breme, a je obenem prepričana, da se moramo tega bremena osvoboditi. »Sam sebi moraš dopovedati, da za otroka ne delaš vedno najboljše, kljub namenu.«

Profimedia

»Med nosečnostjo se mi je odpeljalo«

Mlada mamica, ki je rodila pred dvema letoma, razlaga podobno zgodbo, le da jo je težnja po pretirani čistoči obsedla med nosečnostjo. »Po porodu sem se tega nekako otresla, je pa res, da sem imela strašne težave s tem, da bi nekdo drug v rokah držal mojo hčerko,« zaupa.

V nosečnosti je obsesivno prala sadje in zelenjavo, predvsem zaradi bakterije listerije, ki jo sicer veliko pogosteje najdemo v surovem mesu, a je lahko prisotna tudi na sadju in zelenjavi.

Vanesa Jaušovec

»Če sem denimo solato zase pred nosečnostjo oprala tako kot vsi drugi, sem jo med nosečnostjo štirikrat, nato pa sem jo pustila, da se še pol ure namaka v vodi. V najbolj skrajnem obdobju sem glede čistoče sadja in zelenjave zaupala samo sebi, to je pomenilo, da sem ta živila jedla samo doma. Največ škode sem s tem povzročila sebi, saj bi ravno med nosečnostjo morala pojesti največ sadja in zelenjave. Zaupala nisem nikomur, niti ljudem, za katere vem, da imajo visoke higienske standarde. Sama zase bi povedala, da se mi je takrat čisto odpeljalo.«

Priznava, da je že pred nosečnostjo imela velik strah pred bakterijami, med nosečnostjo pa je to doseglo nove stopnje obsesije. »Denimo pred PM-delci sem se zavarovala tako, da sem v megli hodila z masko na obrazu in podobne neumnosti. Kolikor sem bila med nosečnostjo občutljiva glede tega, mi po porodu to nekako ni več povzročalo takih težav. Tudi če je hčerki po tleh padla duda, je nisem prekuhavala ali kakor koli drugače razkuževala.«

Tit Kosir

Večje težave je mlada mamica imela s tem, da bi njeno hčerko, vsaj na začetku, pestovali drugi ljudje, poleg higienskega je za to imela še en enako močan razlog. »Pri novorojenčku ni nobene potrebe po tem, da ga drži kdor koli drug razen matere. Otrok se navadi na mamin glas, vonj in dotik, zato takoj ugotovi, ko je pri nekom drugem. Študije so pokazale, da to tako otroku kot mami povzroča nepotreben stres.«

S higienskega vidika pa ji ni bilo v redu, če si oseba, preden se je dotaknila njenega otroka, ni umila rok. »Težavno je zame bilo tudi to, da nisem imela nadzora nad tem, ali so osebe v bližini moje hčerke bolne. Prva sta s hčerko imela stik tašča in tast. Tast je v prostoru le enkrat kihnil, meni pa se je skoraj odpeljalo.« Priznava, da so se ji takrat pred očmi zvrteli podatki in statistike, ki jih je nekoč nekje prebrala. Strah jo je bilo, da bo tako majhen otrok v bolnišnici takoj pristal na intenzivni negi in da bo v bolnišničnem okolju izpostavljen še veliko drugim okužbam.

Profimedia

Se je pa vendarle zavedala, da je za otrokov razvoj pomembno, da se socializira. »Še vedno s hčerko ne hodim v velike trgovske centre. Smešno pa je, da sem seveda po porodniškem dopustu hčerko morala dati v vrtec. Hčerka je iz ene skrajnosti šla v drugo. Od tega, da je bila v prvem letu prehlajena le enkrat, je naenkrat prišla v prostor, kjer izmed deseterice otrok štirje kašljajo, dvema pa iz nosa visita velikanska smrklja. Tu sem seveda izgubila nadzor. To je bil zame pristanek na realnih tleh. Vendar ta boj, da se s tem vsak dan sprijaznim, bijem še danes. Lahko sem kot amiš in se popolnoma zaprem ali pa se sprijaznim s tem, da je za razvoj mojega otroka ključen stik z drugimi. Moram pa priznati, da sem do danes v tem pogledu zelo napredovala.«

Ni povabilo k življenju v umazaniji

Seveda stroka in anekdotni kazalniki sogovornic ne svetujejo staršem, naj popolnoma opustijo higieno. Večja težava je gotovo v tem, da smo se kot družba oddaljili od naravnega okolja. Higienska hipoteza ni poziv k življenju v umazaniji, temveč razmislek o ravnovesju.

Pexels

Imunski sistem potrebuje učenje, česar pa mu sodoben in sterilen svet ne omogoča. Omejujemo ga ravno takrat, ko ga najbolj ne bi smeli. Obe zgodbi mamic dokazujeta, da ne glede na generacijo starši stremijo k istemu cilju: svojemu otroku omogočiti le najboljše. A prav materinski strah, podkrepljen z neštetimi informacijami, statistikami in občutkom odgovornosti, skrb lahko potisne v skrajnost, kjer zaščita postane breme.