Jure Kljajić

Gorenjec, ki že 25 let živi v Prekmurju, ob svojem osnovnem poslanstvu, poučevanju, deluje tudi na številnih drugih področjih, povezanih z njegovo strastjo do maternega jezika in književnosti. Med drugim je sodeloval pri pripravi novega učnega načrta za slovenščino.

Kdaj ste se navdušili za študij slovenščine?

»Zdi se mi, da mi je bila ljubezen do slovenščine položena že v zibel. Od nekdaj sem bil obseden s knjigami in sem jih množično požiral. Tudi brati sem se naučil pri petih letih, ko so me v svet književnosti uvedli stripi Mikija Mustra in Walta Disneyja, potem pa so stripe sčasoma zamenjale knjige. Študiral sem na pedagoški fakulteti v Mariboru in bil v prvi generaciji enopredmetne slovenščine. Sicer sem se poigraval tudi z mislijo, da bi postal profesor športne vzgoje zaradi športnih preferenc, ampak ko sem začel študirati slovenščino, sem videl, da je to tisto, kar me v življenju veseli. Predvsem pa sem od nekdaj imel poseben odnos do jezika. Materinščina je zame ena od največjih vrednot in od nekdaj sem rad raziskoval pomene, pomenske odtenke, globine jezika. To je nekako preraslo strast in kar naravno je bilo, da sem izbral študij slovenščine.«

Jure Kljajić

Pravite, da je materinščina za vas ena največjih vrednot. Kako pa jo po vašem mnenju dojema širša javnost?

»Mislim, da vrednota obstaja tudi v širšem kontekstu, le da se tega včasih premalo zavedamo. Slovenščina ni samo knjižni jezik, slovenščina je vse, kar Slovenci govorimo. Sem torej spadajo tudi narečne oblike jezika, sleng in vse druge nianse jezika, tako da sam razumem materinščino res v najširšem možnem kontekstu. Je pa treba razumeti, kdaj se katere zvrsti jezika uporabljajo. Čeprav pogosto govorimo, da je slovenščina ogrožena, sam mislim, da ni. Mislim, da je slovenščina v dobri kondiciji, je jezik znanosti in umetnosti, na vseh področjih se razvija.

Profesor Kozma Ahačič pravi, da je slovenščina jezik, v katerem je mogoče povedati vse, in sam se z njim ne bi mogel bolj strinjati. Tudi če je beseda prevzeta in smo jo ponotranjili, je to še vedno domača beseda, čeprav se pogosto njenega izvora sploh ne zavedamo. Slovenščine ne ogrožajo ne drugi jeziki ne angleščina kot pretežno dominantni jezik sveta, ampak če že, jo ogrožamo sami, ker je ne spoštujemo dovolj. To je tisto, kar me bolj žalosti. Slovenščina je popolnoma enakovredna drugim jezikom, konec koncev jo govori več kot dva milijona ljudi, takih jezikov pa je v svetu malo, zato slovenščina spada v resnici med velike jezike.«

Jure Kljajić

Gotovo vam ni neznano, da se razmišlja o uvedbi angleščine kot učnega jezika na slovenskih fakultetah, tudi za slovenske študente. Kakšno je vaše mnenje o tem?

»Učni jezik na fakulteti mora biti slovenski. Če so študentje tujci, naj se zanje posebej pripravijo predavanja in naj se jim omogočijo predavanja v angleščini, zoper to nimam nič. Ampak da bi za slovenske študente potekalo vse samo v angleščini, je absurd, zoper katerega odločno protestiram. V takem razmišljanju se kaže Cankarjeva misel o Slovencih kot hlapcih, ki nimajo lastnega značaja, ki imajo ukrivljen hrbet in vedno pristajajo na gospodarja. To se enostavno ne sme zgoditi, slovenščina je nekaj, kar je ustvarjalo slovensko državo, kar je naredilo Slovenijo samostojno državo. Smo narod, ki se je obdržal na zemljevidu Evrope pravzaprav samo na račun jezika, ne z vojaškimi osvajanji, ne z velikimi bitkami in generali. Naši najpomembnejši možje v zgodovini so pravzaprav vsi tisti, ki so se ukvarjali z jezikom, in to nas je obdržalo med živimi, to nas drži na površju še danes in temu se nikakor ne smemo odpovedati.«

Kaj, menite, so interesi predlagateljev tega?
»Človekova največja vrednota je že od nekdaj denar. Verjamem, da so v ozadju kakšni ekonomski interesi in da se pri tem razmišlja izključno s tega zornega kota, kar je zame popolnoma absurdno in v to ne smemo privoliti. Ali pa je v ozadju kakšna druga, politična zadeva. Tega ne vem, sem pa seveda odločno proti temu, da bi se kdaj take zamisli uresničile. To pa seveda lahko ogrozi slovenščino kot jezik in samo upam, da se to ne bo zgodilo.«

Vrniva se k vašemu delu. Vrsto let ste poučevali na II. gimnaziji v Mariboru, v drugem največjem slovenskem mestu, danes poučujete na Gimnaziji Murska Sobota, na obrobju države, kjer ste tudi začeli svojo učiteljsko pot kot pripravnik. Opažate kakšne razlike med dijaki tam in tukaj?

»Najprej moram povedati, da je bil moj cilj od nekdaj poučevati na srednji šoli, na gimnaziji. Ampak ker prej ni bilo priložnosti, sem deset let poučeval na osnovnih šolah, na OŠ Franceta Prešerna Črenšovci in na DOŠ Prosenjakovci, in za te izkušnje sem izjemno hvaležen in jih ne bi zamenjal za nič na svetu. Vedno pa me je torej gnala želja, da bi se preselil na srednjo šolo, in ko se je pokazala priložnost v Mariboru, sem se odločil poskusiti tam. Moram reči, da je bila to verjetno najboljša odločitev do tedaj, kar zadeva poklicne odločitve. II. gimnazija me je oblikovala kot učitelja in kot človeka, pokazala mi je, kakšne neverjetne možnosti lahko imamo ob delu z dijaki, in za to sem izjemno hvaležen ter upam, da bom lahko delček tega prenesel tudi v domače okolje. Gimnazija Murska Sobota je moja prva šola in kot pravi Slavko Grum, se prve ne pozabi nikoli. Nekako tako velja tudi zame.

Simbolično sem se na šolo vrnil ob upokojitvi svoje mentorice Bože Ivanuša Trajbarič, tako da sem zamenjal njo in sem zelo zadovoljen, da sem se vrnil v že 25 let svoj domači kraj in da lahko poučujem na tej šoli. Prepričan sem, da je v Prekmurju veliko intelektualnega in drugega potenciala, le da so naši dijaki pogosto preveč skromni, da si ne upajo izraziti svoje ustvarjalnosti, svojih zmožnosti, svoje igrivosti, kar pa ni prav. Jaz jih želim spodbuditi k temu, da se izkažejo, da se ukvarjajo s področjem, ki jih zanima, ker resnično ni nobenega razloga, da se ne bi pokazali. Imamo veliko odličnih, ustvarjalnih dijakov, ki so zmožni marsičesa, in to se kaže na številnih področjih, na katerih se izkazujejo, pa seveda ne govorim zgolj o slovenščini. Upam, da se bo še naprej. Da bodo tudi naši dijaki kdaj prerasli to pregovorno skromnost in pokazali svoj neskončni potencial.«

Jure Kljajić

V družbi se današnjim mladim velikokrat očita lenoba, nezainteresiranost, da nimajo jasnih ciljev … Kako to vidite vi kot profesor?

»Ne bi se mogel strinjati, to je taka pavšalna ocena, ki pogosto nima prave osnove. Dijakom je treba nekaj ponuditi, da to zagrabijo, in ob primerni motivaciji so pripravljeni storiti marsikaj in se marsičesa udeležiti. Konec koncev delajo raziskovalne naloge, sodelujejo v pevskih zborih, v gledališki skupini, se udeležujejo tekmovanj … To so dejavnosti, ki jih izberejo prostovoljno. Zato se ne morem strinjati z oceno, da so leni, da jih nič ne zanima, jaz samo mislim, da mora biti spodbuda prava, da jim je treba dati priložnost in občutek, da zmorejo, da so sposobni in da naj preizkusijo svoje meje.«

Omenili ste gledališko skupino. Tudi sami ste mentor šolske gledališke skupine, ki je zaživela ob vašem prihodu na šolo. Kaj je dodana vrednost gledališča za sodelujoče dijake?

»Naše gledališče sicer trenutno miruje zaradi prostorske stiske, smo pa začeli pred dvema letoma, takrat smo pripravili uprizoritev Sofoklejeve Antigone. Gledališko delo bomo prav gotovo nadaljevali naslednje šolsko leto. Je pa gledališče prostor, kjer sprejemamo vsakogar. Ne iščemo dijakov, ki so samo odlični, ki imajo dobre govorne prezentacije, ampak želim, da se ga udeležijo dijaki, ki so za tako delo motivirani, ki so pripravljeni priti na vaje tudi ob kakšnih manj prijetnih urah, se voziti nazaj ipd. Gledališče je prostor, kjer se človek lahko razživi, kjer izkaže svoj ustvarjalni potencial, kjer se prelevi v usodo nekoga drugega, kjer izvaja neke variacije realnega življenja … Na splošno je prostor neskončne domišljije. Lani smo že pripravljali gledališko predstavo, ampak nam je ni uspelo izpeljati do konca, česar pa ne obžalujem, kajti v gledališču ni vedno cilj samo predstava, ampak je pomemben sam proces, torej da se dijaki seznanjajo z načinom gledališkega dela. Pogosto je pot cilj in ne obratno.«

Nataša Juhnov

Ste tudi član predmetne kurikularne komisije za prenovo učnega načrta za slovenščino. Kakšne spremembe se obetajo?

»Novi učni načrt je bil prav v teh dneh v komisiji potrjen in se bo kmalu začel uporabljati v šolah. Izhajali smo iz starega učnega načrta, ki je dober, ampak ima vendarle že dolgo brado in je skrajni čas, da se naredi nekaj novega, kajti časi so vendarle drugačni, kot so bili pred 20 leti ali še prej. Prepričan sem, da bo učni načrt uporabno, priročno orodje učitelju, da bo lahko učinkovito organiziral svoje delo, hkrati pa mu pustil dovolj odprte roke, da bo pri svojem delu avtonomen. Pri oblikovanju novega učnega načrta smo res veliko razmišljali o branju in iskali vse možne načine, da bi to čim bolj spodbudili. Da bi skratka dijake in tudi učence osnovnih šol vrnili h knjigi kot izhodišču, ki jih tudi odvrne od zasvojenosti z elektronskimi napravami.

Morda bi opozoril na tisto, kar je novo. Sam sem sodeloval pri delu za srednjo šolo, za gimnazije in srednje poklicne šole, in sicer na področju književnosti, tako da lahko govorim o tem. Operativne cilje iz starega učnega načrta smo preoblikovali in jih razdelili v tri sklope, poimenovane Književnost v prostoru in času, Književnost kot besedna umetnost, kar se pokriva s prejšnjimi, novost pa so Odzivi na književnost. Književnost je vendarle dialoška, stopati mora v dialog s svojim prejemnikom, bralcem, zato je zelo pomembno, da smo se temu delu res močno posvetili, da smo raziskali vse možnosti, ki jih književnost ponuja: kako se prejemnik nanjo odziva, kako z njo operira, kaj z njo lahko počne …

Jure Kljajić

Druga, še pomembnejša, se mi zdi, pa je uvedba standardov znanja. To pomeni, da se bo učitelj nanje lahko naslonil in iz njih tudi izhajal pri svojem ocenjevanju. Mimogrede, v javnosti je bilo veliko zgražanja, kako obsežni da so učni načrti, kar drži, ampak obsežni so tudi na račun neobveznih delov, med katere spadajo tudi didaktična priporočila, v katerih najdete številne zares izjemne primere, kako določeno enoto obravnavati, povezave z IKT- gradivom, primere dobre prakse in še marsikaj. To je torej tisto, česar učitelju ni treba vključiti v svoje priprave, tako da je učni načrt kot tak v resnici bistveno manj obsežen. Obenem bi rekel tudi, da je učni načrt dokument, ki služi kot podlaga, še vedno pa je učitelj tisti, ki odloča o svojem delu. Učitelj mora biti motiviran za svoje delo, mora ga imeti rad in to je prvi pogoj, da svoje delo lahko dobro opravlja. Če mu je delati težko, če ni motiviran, mu tudi najboljši učni načrt na svetu ne pomaga, to je dejstvo.«

Kje kot profesor vidite izzive pri poučevanju slovenskega jezika in književnosti, sploh glede na vse večjo prisotnost umetne inteligence na vseh področjih našega življenja?

»Največ izzivov se pojavlja prav na področju branja. Ljudje smo nehali brati, pa ne govorim samo o književnosti, govorim o vsakodnevnem branju. Branje časopisov je nadomestilo drsenje po zaslonih, ki ne pomeni branja, ampak pomeni samo nizanje nekih fotografij, naslovov, ključnih besed, ki ne omogoča nobene kritične presoje, nobenega poglobljenega razmišljanja, ampak gre zgolj za neke instant informacije, ki ne služijo ničemur. Največji izziv se mi zdi dijakom ponovno osmisliti pomen branja, vrednoto kritične presoje, izoblikovanje lastnega mnenja na podlagi prebranega. Dijaki bi morali ob prebranem kritično razmišljati, ne zgolj sprejemati informacije, temveč se do njih opredeljevati, oblikovati stališče, ki temelji na njihovih vrednotah, prepričanjih, izkušnjah.

Vanesa Jaušovec

Kar se tiče umetne inteligence – moram priznati, da me precej žalosti, ko se zgodi, da dijaki, namesto da bi sami napisali poročilo o domačem branju, enostavno vprašanja vržejo v ChatGPT in ta jim potem odgovori, napiše poročilo. Jaz take primere prepoznam v trenutku, ker je jasno, da je dikcija drugačna, leksika, ki jo uporablja umetna inteligenca, je drugačna od leksike dijakov v vsakodnevnem sporazumevanju. Zelo veliko razmišljam o tem, kako bi to spremenil, kaj storiti, da bi dijake prepričal, da je umetna inteligenca zgolj orodje, ki ti lahko pomaga, ne more pa nadomestiti tvojega lastnega razmišljanja. Kot bralec, kot učeči se posameznik, kot bodoči intelektualec moraš biti ta, ki sam usmerja in organizira svoje znanje, ne pa ga zgolj prejema in nekritično podaja naprej.«

Kako ključno je okolje pri razvoju bralne kulture? Lahko profesor spremeni nebralca v bralca?

»Primarna družina nas najbolj določi in vse izhaja iz družine. Če prihaja dijak iz okolja, v katerem se branje spodbuja in je vrednota, bo tudi sam postal in ostal bralec vse življenje. Za dijake, ki pa prihajajo iz okolja, v katerem navedene vrednote niso ključne ali jih ni, je težje in to se pozna tudi na gimnazijah, kamor ne pridejo sami bralci. Me pa veseli, da je kljub temu še zelo veliko dijakov, ki radi in veliko berejo. Sam menim, da četudi berejo trivialno literaturo, je bolje to, kot da sploh ne berejo. Zanimiv pojav je tudi ta, da vedno več dijakov bere v angleščini, kar je sicer za razvijanje sporazumevalne zmožnosti v angleškem jeziku zagotovo odlično, ampak vendarle ima lahko to negativen vpliv na slovenščino.

Jure Kljajić

To se izraža zlasti pri pisanju esejev, ko dijaki neposredno prevajajo neke strukture iz angleščine, ker se jim zdi, da to zveni zelo všečno, učeno, ampak učinek je pogosto ravno nasproten. Vprašali ste, ali se da spremeniti nebralca v bralca … Zgodi se tudi to, sicer ne pogosto. Verjamem, da je književnost, ki jo obravnavamo pri pouku, kakovostna, obravnavamo klasike svetovne in slovenske književnosti, in če dijak to začuti, lahko tudi to spremeni njegov pogled na branje. Imam sijajno izkušnjo, ko sem v tretjem letniku za obvezno domače branje dal Bulgakovov roman Mojster in Margareta, ki je zame eden največjih romanov vseh časov in ga obožujem, vem pa, da je zelo zahteven in dijakom ni nujno všeč. Ampak so se znali spopasti z njim, najbolj pa me je navdušil dijak, ki je ob obravnavi priznal, da sam ni bralec in nikoli ne bo, ampak da ga je ta roman čisto navdušil. Tako da sem in tja se najde kdo in kakšen tak komentar poplača vse tiste skrbi, ki se včasih porajajo, ko se sprašuješ, zakaj dijaki ne berejo in zakaj v tem ne vidijo smisla.«

Ste tudi eden od pomočnikov glavne ocenjevalke slovenščine na splošni maturi.

»Res je. To delo opravljam od leta 2017 in je zame izjemno pomembno, kajti največ koristi odnesem od dela na tem področju za delo pri pouku. To delo te spodbuja, da književnost raziskuješ in da potem izkušnje prenašaš v razred, sam tudi vsa preverjanja in ocenjevanja znanja že od 1. letnika naprej pripravljam na maturitetni način. Zavedam se, da je za marsikoga to težje, da bi se dalo tudi drugače, ampak jaz sem prepričan, da so dijaki sposobni že v prvem letniku napisati esej, da so sposobni interpretacije neumetnostnega besedila itd., in če se to štiri leta vadi, utrjuje, če se jih vzgaja v tej smeri, potem sem prepričan, da je tudi matura manj stresna in da bodo tudi lažje dosegli rezultat, ki si ga želijo.«

Andrej Petelinšek

Kaj opažate v vseh teh letih pri uspehu na maturi?

»Pred nekaj leti se je spremenilo vrednotenje maturitetnega eseja, sedaj je to veliko bolj življenjsko, prijaznejše in na ta način se je nekoliko dvignil povprečni rezultat, s čimer se zelo strinjam, kajti pogosto so dijaki dobili zelo slabe ocene, čeprav so bili eseji čisto solidni. Tudi morda slabša pravopisna zmožnost danes več ne pomeni, da je dijak takoj obsojen na neuspeh pri slovenščini. Ključno pa je seveda branje, če bo dijak maturitetno branje uspešno opravil, če ga bo predelal sam tako, kot je treba, potem ga na maturi nič ne more presenetiti. Kar pa zadeva jezik, so v zadnjih letih jezikovne pole na maturi postale dokaj standardizirane, dijaki so nanje pripravljeni, so jih navajeni, zdi se mi, da jim povzročajo manj stresa, in tudi rezultati, ki se zadnja leta dvigujejo, kažejo na to, da smo s tem delom lahko zadovoljni. Prepričan sem, da če dijake pripravljaš štiri leta na maturo, da ta potem ne sme in ne more biti tako stresna. Je pa seveda odvisno od vsakega posameznika. Učitelj se lahko postavi na glavo, če ni primerne motivacije. Dijak mora izhajati predvsem iz sebe, to je glavno.«

Ob že naštetem ste tudi soavtor didaktičnih gradiv za slovenščino, med drugim priročnika Esej na maturi. Zakaj se je zdelo smiselno uvesti to gradivo?
»To gradivo dijaki množično uporabljajo, sam pa ga vidim kot pripomoček, ki lahko mogoče razreši kakšno dilemo, ki te malo usmeri pri branju, nikakor pa ga ne razumem kot 'zakonik', nekaj, kar se je treba naučiti na pamet in se po tem ravnati. Vsako besedilo mora dijak interpretirati sam, ker ga vsakdo doživlja po svoje. Interpretacije, ki jih sam podajam v teh priročnikih, so vedno narejene z mojega lastnega zornega kota in ta zagotovo ni povsem tak, kot je zorni kot dijakov. Branje je nekaj intimnega, nekaj individualnega in želim si, da bi dijaki te priročnike res uporabljali zgolj kot pripomočke, ne pa da bi izhajali samo iz njih. Dijaki morajo maturitetno gradivo predvsem prebrati sami in ga brati tako, da ga razumejo, da se znajo poistovetiti, da znajo razumeti probleme, dileme književnih oseb. Da se skratka poglobijo v svet književnosti in ga interpretirajo po svoje. To je ključno.«

Vanesa Jaušovec

Že vrsto let je uveljavljeno tekmovanje za Cankarjevo priznanje, v letošnjem šolskem letu pa se je na novo uveljavilo še tekmovanje v znanju slovenskega jezika za Vodnikovo priznanje. Kako gledate na ta tekmovanja?

»Zelo toplo pozdravljam novo tekmovanje. To je nekaj, kar smo zagotovo potrebovali, in vesel sem dobrih rezultatov, ki so jih dosegli dijaki iz sosednje Srednje poklicne in tehniške šole Murska Sobota, ter jim za to čestitam. Obstajajo namreč tudi dijaki, ki književnosti morda niso tako naklonjeni in je jezik njihovo močnejše področje, zgodi se celo, da so to dijaki, ki so pretežno bolj usmerjeni naravoslovno. Zato je tako tekmovanje več kot dobrodošlo. Kar pa zadeva Cankarjevo tekmovanje – sam sem zdaj že peto leto član komisije za pripravo tekmovanja za 3. in 4. letnik srednje šole in tudi to je nekaj, kar je velik izziv – vsako leto izbrati ustrezno gradivo, pripraviti naloge, pripraviti dijake. Vesel sem, da so to prepoznali tudi dijaki in se kar množično udeležujejo tega tekmovanja, ki spet spodbuja branje, kar je največja vrednost tega tekmovanja.«

Iz česa pa izhajate pri izboru gradiva?

»Po navadi predsednik komisije določi neko krovno temo, potem pa se podskupine dogovorimo za izbor, ki ustreza krovnemu naslovu, ampak ta je praviloma zelo širok. Taka je konec koncev tudi književnost. To je odprt svet, ki dopušča nemalo interpretacij in možnosti, to je tudi čar književnosti. Za prihodnje tekmovanje je v igri kar nekaj predlogov, edino, kar me pri tem žalosti, je, da je včasih določenih naslovov po slovenskih knjižnicah premalo, posledično teh knjig ne moremo izbrati, ker založbe tudi niso pripravljene ponatisniti knjig.«

Jure Kljajić

Se ob naštetem ukvarjate še s čim?

»Vpet sem v recenzije pri založbi Rokus, kjer sem tudi soavtor gradiva, denimo beril od 4. do 9. razreda, priročnikov itd. Pripravljam tudi razna predavanja maturitetnih sklopov za filozofsko fakulteto v Mariboru, zaveden pa sem tudi med avtorji lektorji pri Mladinski knjigi. Dela je vedno dovolj. Dokler je motivacija, se bo táko delo nadaljevalo. Slovenščina je kot predmet in kot jezik nekaj tako čudovitega, da te ne more pustiti ravnodušnega, da te posrka vase, da z veseljem počneš to, kar počneš. Če delaš nekaj, kar imaš rad, je vse lažje. Če je ob tem še podpora družine in vseh, ki so ob tebi, se da marsikaj.«

Kakšni so še vaši osebni izzivi, načrti za naprej na tem področju? Se še naprej vidite v delu z dijaki ali morda tudi v kakšnem znanstvenoraziskovalnem delu za štirimi stenami?

»Predvsem si želim, da bom vedno motiviran za delo, da mi nikoli ne bo zmanjkalo idej, da bom vedno našel poti do dijakov in z njimi sodeloval na različnih področjih, kajti to človeka ohranja živega, to ga poganja, to daje energijo … To je tak osebni cilj – da torej nikoli ne bi izgubil energije, ki jo čutim danes. Kar ste omenili, sem pred leti skoraj storil, ampak potem sem ugotovil, da to delo enostavno ne bi bilo zame, da sam najbolj uživam v razredu, med dijaki. Da uživam v komunikaciji z njimi, v debatah o književnosti, v reševanju raznih jezikovnih problemov in orehov, ki jih tremo skupaj. Manj prijetna plat je ocenjevanje, ki je nujno zlo in ki bi ga sam odpravil, če bi bilo mogoče, ampak to je seveda utopično. Vse ostalo, kar zadeva pouk, pa je eno samo veselje in resnično mislim, da opravljam najboljši poklic na svetu. V tem neizmerno uživam in ga ne bi zamenjal za nič drugega.«

Jure Kljajić