Osebni arhiv

Marcel Baranja je pesnik, umetnik, aktivist, ki s pomočjo umetnosti raziskuje svet in samega sebe. Kot pravi, je vsak njegov izraz poskus razumevanja človeške narave, medsebojnih odnosov in neizrekljive lepote življenja. Lani je izdal samostojno pesniško zbirko z naslovom Tvoj ciganski obraz bledi, v kateri so zbrane pesmi, ki »govorijo o sreči in nesreči, o preprostosti, ki se prepleta s kompleksnostjo, o vsem in hkrati o ničemer«.

Kaj za vas pomeni umetnost?
»Umetnost zame ni zgolj delo, temveč način življenja, most med občutkom in razumevanjem. Navdih črpam iz mnogoterih virov, psihologije, narave, obrazov, kulture in potovanj. Svet dojemam kot prostor neskončnih možnosti in skrivnosti, kjer umetnost služi kot jezik raziskovanja. Vsak napisan verz, vsaka poteza čopiča je del tega potovanja, iskrena, spontana in neizogibno moja.«

Maja Hajdinjak

Kdaj ste začutili željo ali potrebo po pisanju?

»Želja po pisanju me je prvič objela že v osnovni šoli kot tih šepet med uro slovenščine. Ko so moji sošolci zavijali z očmi ob poeziji, sem jaz v njej našel svetove, ki so me navduševali. Kasneje, v gimnaziji in med študijem, je poezija postala moje pribežališče, moja terapija. Besede so bile most, po katerem sem lahko prenašal čustva. Pisal sem zase, za svojo dušo, ne da bi si kdaj predstavljal, da bi te misli lahko odmevale tudi drugod. A življenje je čudovito nepredvidljivo. Pomembno je deliti. Poezija ni le osebna izpoved, temveč nekaj, kar povezuje, zdravi, pomaga. Danes se ustvarjanje odvija organsko – pride takrat, ko mora, v ritmu, ki ga narekuje navdih. Pisanje mora biti iskreno in avtentično, drugače izgubi svojo moč. Zame je poezija še vedno most med notranjim svetom in človeštvom, globoko osebna in hkrati univerzalna, vedno razgaljena, a polna življenja.«

Če bi primerjali: kakšne so bile tiste prve vaše pesmi in kakšne nastajajo danes?

»Pesmi, ki sem jih pisal na začetku, so bile odsev moje takratne notranjosti – surove, neposredne, polne trenutnih vtisov in občutkov. Vsaka pesem je bila kot utrip srca, ki je zajemal svet, kakršnega sem videl v tistem trenutku. S časom pa se pogled na svet in pesniško izražanje spreminjata. Besede postanejo bolj premišljene, čustva globlja, odzivi bolj sočutni in odprti. Bolečina, ki je bila nekoč težka in ostra, se sčasoma preoblikuje v moč. Otroške pesmi odrastejo, besedni zaklad se bogati. Najlepše v tem procesu je to, da pesmi postanejo zapis osebnostne rasti – skozi njih spremljaš svojo transformacijo, odsev svojih notranjih bitk in zmag. Ko jih preberejo drugi, se včasih počutim, kot da moje srce raztrgajo, a hkrati uživam v vsakem kosu, ko ga znova sestavljam. Ta proces je kot neprekinjen ples razpadanja in celjenja.«

Jure Kljajić

Lani je izšla vaša pesniška zbirka Tvoj ciganski obraz bledi, ki je izrazito osebno delo, saj se v pesmih sprehodimo po vašem življenju, občutkih, nekaterih doživetjih. V pesmih ste zelo neposredni in razkrijete velik del svojega intimnega življenja. Je bilo deljenje teh stvari z javnostjo za vas nekaj preprostega ali ste morali za to nekaj časa zbirati pogum?

»Ko sem pripravljal pesniško zbirko Tvoj ciganski obraz bledi, nisem razmišljal o tem, kako bodo nanjo reagirali drugi. Pomembno mi je bilo, da ostane surova, neposredna in neizprosna – taka, kot je bila v mojem notranjem svetu. Podzavestno sem si želel, da me ljudje resnično spoznajo, hkrati pa sem tudi sam želel bolje spoznati sebe. Občutek sem imel, da je pomembneje, da sem iskren, kot pa da se ukvarjam s tem, kako bo delo sprejeto. Nekako mi je bilo vseeno za odzive, saj sem še vedno na poti učenja, kako sprejemati ljubezen in pozornost drugih. Skozi pesmi sem želel izraziti svojo avtentičnost, da bi dobil nazaj realno, neprikrito reakcijo. Ob izdaji me je tiho stisnilo pri srcu – mešanica strahu, ranljivosti in upanja. Danes sem poln poguma, jutri pa morda ne. Objava zbirke je bila zame prelomnica. Ljudje me morda vidijo kot pogumnega, a zame to ni vprašanje poguma, temveč preprosto način življenja – življenje v avtentičnosti, odprtosti in resnici, tudi kadar je to boleče in ranljivo.«

Osebni arhiv

O čem pravzaprav govorijo pesmi v tej zbirki, koga želite z njimi nagovoriti?

»Moje pesmi so raziskovanje kontrastov – večnega plesa med otopelostjo in živostjo, med iskanjem nečesa nedoločnega in sprejemanjem trenutka. Govorijo o sreči in nesreči, o preprostosti, ki se prepleta s kompleksnostjo, o vsem in hkrati o ničemer. Sam ne vem, kam me vodijo, morda je prav v tem skrivnost njihove moči – v nenehnem iskanju ravnotežja, ki ostaja vedno nedosegljivo, a hkrati nepogrešljivo. Skozi svoje verze nagovarjam sebe, tebe, svet okoli nas, živali, celo sence, ki sledijo našim korakom. Moje pesmi so dialog z notranjostjo in zunanjostjo, s tistim, kar je očem skrito, a vseprisotno – to je klic po razumevanju, sprejemanju in sožitju v nenehnem toku življenja.«

V pesmih med drugim spremljamo vaše iskanje samega sebe in spopadanje s tem, ali sprejeti ali skušati ubežati romski kulturi. Je proces iskanja, sprejemanja danes, ko ste svoje občutke izlili na papir, končan?

»Romska kultura je zame prostor krhkosti, nekakšen nedorečen svet, kjer pogosto ne vemo, kaj pravzaprav iščemo ali kje se najdemo. Dajemo največ, kar zmoremo, a se zdi, da je to včasih premalo, da bi zadovoljilo globoke praznine. Občutek odtujenosti me je potihoma spremljal v tistem romskem naselju. V svoji pesniški zbirki pravim, da romski obrazi bledijo, a nikoli ne zbledijo povsem – to drži, saj izraža moč in vztrajnost kulture, ki se kljub vsemu ne da izbrisati. Brisanje identitete je absurdno, kultura, ki nima jasnih mej, pa je izziv za razumevanje in sprejemanje. Proces iskanja svojega mesta v romskosti zame ni končan. Morda sem še vedno na poti, morda iščem odgovor na vprašanje, ki nima enostavnega odgovora. Morda sem imel slabe izkušnje, ki so zaznamovale moj pogled, a kljub temu dajem tej dediščini novo priložnost, s spoštovanjem, a tudi kritičnim pogledom. Romska podoba še vedno išče svoj prostor v sodobnem svetu in jaz ostajam del tega potovanja.«

Osebni arhiv

V pesmih odkrito razkrijete svojo biseksualnost. Menite, da je danes to še tabu tema – na splošno v Sloveniji, v Prekmurju, med Romi?

»Biseksualnost v našem prostoru pogosto ostaja tema, ki je ne vidimo ali nočemo videti – ne toliko zaradi očitnega tabuja, temveč zaradi svoje neopaznosti, skoraj nevidnosti. Kljub statistiki, ki trdi, da se v LGBT+ skupnosti 50 odstotkov oseb definira kot biseksualnih. V slovenskem družbenem kontekstu, pa tudi v Prekmurju, kjer so skupnosti tesneje povezane in tradicija globoko zasidrana, biseksualnost pogosto ni prepoznana kot polnopravna spolna usmerjenost. Pogosto se biseksualne osebe znajdemo na obrobju, naša identiteta pa je prezrta ali poenostavljeno pripisana eksperimentiranju ali začasni fazi. Še posebej med moškimi je biseksualnost pogosto izbrisana. Za ljudi obstajajo le stroge meje hetero- ali homoseksualnosti. Bolj se krog marginalizira, bolj se biseksualna identiteta potisne v senco kot nekaj, kar ni vredno zaupanja in razumevanja. Ravno zaradi tega je pomembno, da smo glasni, da poskrbimo za vidnost in reprezentacijo ter podpremo in opolnomočimo mlade pri raziskovanje lastne kvir identitete.«

Kako pa so se na pesmi odzvali vaši bližnji in prijatelji?

»Odzivi na moje pesmi so bili tihi, a polni pomena. Prišle so pohvale, izrečene skoraj šepetaje, in stavek, ki sem ga slišal večkrat, kot sem si želel: 'Pogumen si.' Ta beseda me je začela skoraj motiti, kot da je pogum edino, kar vidijo v moji iskrenosti. Nekateri so mi rekli, da sami nikoli ne bi bili tako odkriti, da si ne bi upali razkriti svojih najglobljih misli in čustev. Bili so tudi takšni, ki jih je knjiga šokirala, in tisti, ki so se zjokali, ker so se našli med vrsticami. Nekateri so ostali tiho, kot da bi pesmi v njih odmevale premočno, da bi jih lahko spravili v besede. Knjiga je našla svojo pot do ljudi, ki običajno ne berejo, in to me je še posebej razveselilo. Še bolj pa sem bil ganjen, da so jo prebrali tudi Romi. Pravijo, da jih je pritegnila, ker je iskrena in neposredna. Romska duša ceni resnico, ki zareže globoko in hitro, brez olepšav – takoj želijo začutiti. Uživajo v ranljivosti drugih, ker se v njej zrcalijo tudi sami. Zaključni verz prve pesmi 'dobrodošli v moj ciganski svet' jih je očitno popeljal na zelo vznemirljivo potovanje.«

Osebni arhiv

Pred tem je leta 2019 izšla pesniška zbirka V senci svetlobe, v njej so poleg vaših še pesmi Sandija Horvata. Kako bi primerjali tiste svoje pesmi s temi v aktualni zbirki?

»Pesmi v zbirki V senci svetlobe so bile mladostne, manj zrele in prežete z abstrakcijo. Takrat je bil svet zame kot popačeno ogledalo, vse je bilo zavito v meglo simbolov, neizrečenega in nejasnega. Pisal sem pesmi, ki so bile bolj uganke kot razkritja. Želel sem, da jih ljudje razumejo, čeprav nisem jasno spregovoril. Toda abstrakcija ni za vsakogar, ne želijo vsi preveč razmišljati ali se spuščati v globine. Tiste pesmi so bile površje moje duše, ponudil sem sestavljanke, ki so jih morali bralci sestaviti sami. Dal sem uvod, jedro pa je bilo prepuščeno njihovi interpretaciji. V svoji najnovejši zbirki pa sem šel dlje in globlje. Tu ni več ugank, ni več sestavljank, ki bi čakale na dokončanje. Tukaj podarim celoto, roman, ki je že zapisan, zgodbo, ki je povedana do konca. Ni treba razmišljati, treba je čutiti. Črno na belem, brez skrivanja in brez olepšav. Če so pesmi iz V senci svetlobe ponujale okvir, so pesmi v moji samostojni zbirki že v celoti napolnile platno. To je razlika med mladostnim iskanjem in zrelo iskrenostjo – odkrivanje, ki je zdaj polno in surovo, preprosto in obenem silovito.«

A. Nana Rituper Rodež

Kaj pa danes, ko je pesniška zbirka že polno zaživela, nastaja kaj novega?
»Trenutno me navdih vodi k novi samostojni pesniški zbirki, ki je že v nastajanju. Ostajam zvest iskrenemu pisanju, a se hkrati podajam globlje in dlje, raziskujem vesolja, a tokrat v prenesenem pomenu. Gre za potovanje vase in izven sebe, v neznano, v prostore, ki jih še nisem povsem poimenoval. Poleg poezije se posvečam tudi vizualnemu izražanju. Jeseni bo na ogled moja nova slikarska razstava, kjer bodo velika platna z mešano tehniko pripovedovala zgodbe, ki jih besede morda ne morejo. Vzporedno pa z zavzetostjo predsedujem društvu Fršlus, ki obravnava in odpira LGBT+ tematiko na območju Prekmurja. Skupaj z ekipo gradimo mostove razumevanja, izvajamo projekte, ki presegajo stereotipe, in ustvarjamo prostor za medkulturni dialog.«

Koliko so, po vašem mnenju, mladi pesniki, pisatelji danes slišani? Koliko so slišani mladi Romi, morda posebej tisti, ki tako kot vi ustvarjajo na različnih področjih?

»Mladi pesniki, pisatelji, ustvarjalci smo premalo slišani. Premalo je podpore, tudi finančne, premalo je prostora, kjer bi lahko izrazili svoje edinstvene glasove. Smo nova generacija, ki prinaša sveže sloge, drugačne teme, nove zgodbe. Vse to pa pogosto ostaja spregledano. Poezija bi lahko našla več mostov do drugih umetniških zvrsti, plesa, glasbe, slikarstva. Vse to lahko diha skupaj z besedo, če ji le damo priložnost. V romski skupnosti poezija še ni v celoti našla svojega mesta. Tu prevladujeta ples in petje, ki sta že dolgo globoko vtkana v kulturno tkivo. Poezija se morda zdi oddaljena, njeno bistvo še ni v polnosti razumljeno. A prav zato ustvarjam. Da odprem prostor za ta dialog. Da navdihnem še druge, da z besedami poiščejo sebe, da najdejo lepoto v jeziku in moč v zgodbah. Verjamem, da lahko poezija prebudi bralno pismenost, zanimanje za pisano besedo in postane most med mojimi zgodbami in zgodbami drugih. Da tudi romske pripovedi zadonijo v poetični obliki, ki prepleta tradicijo in sodobnost. Kajti le skozi deljenje zgodb, tudi poetičnih, se lahko zares slišimo.«