"Črni" iz Dolenec je življenje posvetil gasilstvu. To ga je prekalilo
Jožef Šömenek iz Dolenec, ki je širši javnosti bolj znan kot Črni, je v gasilske vrste je vstopil še kot mladenič. Kmalu bo 30 let poveljnik Gasilske zveze Šalovci.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Jožef Šömenek se je rodil 8. maja 1957 v Dolencih, kjer živi še danes. Otroštvo je kot otrok edinec preživljal sam z mamo Marijo, s katero sta imela manjšo kmetijo. Njegovi stari starši po mamini strani so bili iz Porabja, dedka Karola je poznal, babice Ane pa ne. »Na domačiji sva z mamo živela sama. Mama je bila v času železne zavese na obisku pri svojih starih starših, nedaleč od tod. Potem pa so zaprli meje in se ni več mogla vrniti v Porabje. V času agrarne reforme je nato dobila na tem mestu približno en hektar veliko parcelo, na kateri si je z denarjem, ki ga je dobila s sezonskim delom v Vojvodini, postavila majhno hiško,« pripoveduje sogovornik.
Za hišo, kasneje pa tudi kmetijo, sta Jožef in mama vestno skrbela. Sprva sta imela dve kravi, kasneje že štiri, z denarjem, ki sta si ga prislužila z delom na kmetiji, pa sta se prebijala skozi življenje. »Čeprav sva imela malo denarja, bilo ga je le za sproti, vedno povem, da je bilo moje otroštvo lepo. Težko, a lepo.«
Jožef, ki je zaradi nekoliko temnejše polti dobil vzdevek Črni, podedoval pa ga je po mami, ki so jo klicali Črna Marička, je ob delu na kmetiji obiskoval osnovno šolo. Prvih pet razredov je obiskoval na podružnični šoli v Dolencih, preostale tri pa na matični šoli v Šalovcih. Kot se spominja, so nekateri v vasi nasprotovali temu, da bi se šola v Dolencih za višje razrede zaprla, vendar proti sistemu niso mogli nič.
Po končani osnovni šoli se sogovornik ni odločil za nadaljnje izobraževanje, temveč za delo. Kmetija jima z mamo namreč ni več prinašala dovolj denarja in je bilo treba dvakrat obrniti vsak dinar, zato se je odpravil na sezonsko delo. Delati je začel pri podjetju v bližnjih Križevcih, ki se je ukvarjalo s tesarstvom, tam pa je kot sezonski delavec ostal vse do leta 1976, ko je šel v vojsko. To je sprva služil v mornarici v Pulju, nato štiri mesece v Splitu pri gasilcih, na koncu je bil še na Titovi ladji Galeb, kjer je ostal do konca vojaškega roka. Služil je le eno leto, ker je živel sam z mamo.
Postal je prvi strojnik
Še pred odhodom v vojsko se je navdušil nad gasilstvom. Kadar koli je bil v vasi požar ali so morali zaradi česa drugega posredovati gasilci, je želel biti zraven. Spominja se, da je imel njegov prvi sosed konje, s katerimi je ob požarih na prikolici vlekel gasilsko brizgalno. »Že kot otroka me je gasilstvo navduševalo. Ko sem končal osnovno šolo, sem pri takratnih članih gasilskega društva vprašal, ali bi se jim lahko tudi sam pridružil in postal gasilec. Takrat se je torej začela moja gasilska pot, ki traja še danes,« s posebnim žarom v očeh pripoveduje Šömenek.
Leta 1973 so dolenski gasilci kupili novo gasilsko brizgalno, za takratne čase eno najboljših, vendar niso imeli strojnika. Takratni člani se namreč tega niso želeli priučiti. »Sam sem bil takrat že član in sem se udeleževal tudi gasilskih sestankov, vendar me ni nihče vprašal, ali bi si morda želel to postati. Sam seveda nisem upal o tem spregovoriti, čeprav sem si močno želel postati strojnik,« pripoveduje. Naslednji dan se je odpravil k takratnemu tajniku društva in mu izrazil svojo željo. Dali so mu staro uniformo in deset tisoč dinarjev ter ga poslali za en teden v Mursko Soboto, kjer se je pri tamkajšnjih gasilcih izobrazil za strojnika. »Domov sem prišel kot prvi strojnik v društvu na motorni brizgalni.«
Še pred odhodom v vojsko je pozimi leta 1975 opravil tečaj za nižjega gasilskega častnika. Kot je povedal v šali, je v vojsko že odšel kot nekakšen častnik. »V vojski so to seveda s pridom izkoristili. Veliko sem bil poleg pri gasilcih, kar mi je bilo v veselje, saj so tam takrat že imeli veliko opreme, o kateri smo mi lahko le sanjali. Oni so me torej izkoristili, jaz pa sem se veliko naučil, zato je bila korist obojestranska,« pravi.
Zaradi Kolegov spoznal Slavico
Po vrnitvi iz vojske se je za sogovornika ponovno začelo delo na terenu. S križevskim podjetjem so obredli celotno Jugoslavijo razen Makedonije. »Mama je doma delala na kmetiji, jaz pa na terenu. Ko sem se ob koncih tedna vračal domov, sem ji pomagal. Takrat je bilo že nekoliko lažje, saj sva kupila tudi traktor,« se spominja. V vmesnem času seveda ni opustil gasilstva. Leta 1979 je opravil tečaj za gasilskega častnika, kmalu je postal tudi poveljnik v domačem prostovoljnem gasilskem društvu (PGD).
S posebnim žarom v očeh se spominja konca osemdesetih let. V domači cerkvi je namreč videl kaplana, ki je igral na kitaro, kar ga je navdušilo. Tudi sam si je kupil rabljeno kitaro, čeprav nikoli prej ni igral nobenega glasbila. Ko je le imel čas, je nosil kitaro s sabo in se učil igranja. Pripoveduje še, da je v Zagrebu takrat delovala glasbena šola Ilidža, ki so jo lahko zainteresirani opravljali tudi na daljavo. »S šole so mi pošiljali kasete s skladbami, ki sem jih moral poslušati, in na te kasete posneti, kar sem se naučil. To sem jim nato poslal v poslušanje, na koncu pa sem dobil potrdilo, da sem uspešno končal srednjo glasbeno šolo za kitaro,« pove sogovornik.
Z znanjem igranja kitare je prišla tudi glasbena pot. Njegov prijatelj Rudolf Bunderla s Hodoša je leta 1981 ustanavljal glasbeno skupino, za katero so potrebovali kitarista. Šömenek se jim je pridružil in tako je nastala štiričlanska zasedba Kolegi, ki je bila v okolišu takrat zelo popularna. Ker sta bila dva člana skupine s Hodoša in sta govorila madžarsko, so preigravali tudi veliko madžarskih pesmi, kar jim je odpiralo številne možnosti za igranje vse od Dobrovnika do Martinja. »Igrali smo na veselicah, porokah, različnih slavjih in odprtjih, vsak petek in soboto. Res smo bili dobra skupina,« pravi.
Ob delu in glasbi je še vedno veliko časa in pozornosti namenjal gasilstvu, tako je v letih 1987 in 1988 na Travni gori opravil tečaj za višjega gasilskega častnika. Tisto leto pa za Jožefa ni bilo posebno le zaradi gasilcev, temveč tudi zato, ker je na enem od nastopov s Kolegi spoznal svojo življenjsko sopotnico Slavico iz Kuštanovec. »Prvič sva se videla na veselici v Dolencih, nato pa je s svojo skupino prijateljev hodila okrog po naših nastopih. Počasi sva se spoznavala in tako se je kmalu preselila k meni v Dolence.«
Poveljnik zveze od leta 1999
Leta 1989 sta Jožef in Slavica odšla s trebuhom za kruhom v Avstrijo. Zaposlena sta bila na kmetiji v Rasdorfu, kjer so pridelovali čebulo, kumare, pšenico, pa tudi šparglje. Kot se spominja, je bila to takrat zelo cenjena vrtnina. »Za kilogram špargljev smo morali odšteti 200 šilingov, za kilogram kareja pa sem v trgovini dal 20 šilingov. Za nas je bilo to takrat kar malce neverjetno,« se spominja.
S Slavico sta v Avstriji ostala do leta 1994, nato pa sta se po smrti Jožefove mame vrnila v Dolence. Tam sta še naprej imela manjšo kmetijo, sogovornik se je ponovno bolj aktivno vključil v gasilstvo, našel si je tudi zaposlitev. Službo je dobil v podjetju Varnost Maribor, kjer pa je bil pogoj, da imaš opravljen neki poklic. »Končal sem srednjo šolo prek andragoškega zavoda. V delavski knjižici mi piše, da sem hotelski receptor – pomočnik. Podjetje, ki me je zaposlilo, mi je plačalo šolanje, jaz pa sem se tri zime od tri- do štirikrat vozil v Maribor, kjer sem to šolo tudi končal,« pravi.
Ob vrnitvi iz Avstrije so se kmalu po ustanavljanju občin začela ustanavljati tudi posamezna gasilska poveljstva, kasneje še gasilske zveze (GZ). GZ Hodoš - Šalovci se je zaradi drugačnih interesov pozneje razcepila, šalovska gasilska zveza je nastala leta 1999. Ker je bil takrat pogoj, da ima poveljnik zveze čin višji gasilski častnik, je to takrat lahko postal le Šömenek, ki je na poveljniškem mestu zveze še danes. »Počasi pa se mi ta mandat izteka, le še dve leti bom opravljal to funkcijo.«
Gradil hišo in kupil žago
Ker je bil Jožef vedno družaben in sta ga veselila tako glasba kot ples, se je po nagovarjanjih pred več kot tridesetimi leti pridružil folklorni skupini Kulturno-umetniškega društva Šalovci, ki je iskala basista. Sprva so imeli le lončeni bas, na katerega se je naučil igrati, nato pa je predlagal, da bi kupili kontrabas, na katerega igra še danes. »Za 30-letno udejstvovanje na kulturnem področju sem prejel tudi Maroltovo značko. Glasba me je vedno veselila, zato sva s prijateljem Jožetom Slavičkom velikokrat nastopala na različnih prireditvah v domači občini in širši okolici. Vse od začetka sva bila tudi zraven pri organizaciji kulinarične prireditve Kapüstni den v Šalovcih, ki je po obsegu in ponudbi prerasla občinske meje,« razlaga sogovornik.
V vmesnem obdobju mu ni bil dolgčas niti v zasebnem življenju. S Slavico sta namreč začela leta 2004 graditi novo hišo, saj je bila stara že v slabem stanju. Ko sta začela gradnjo, je Šömenek kupil stacionarno žago in odprl dopolnilno dejavnost žaganja lesa na kmetiji. »Čeprav sem od leta 2017 upokojen, žaga še naprej dela. Delo se namreč še vedno najde, k meni prihajajo z lesom tudi Madžari, vedno pa je dobrodošlo zaslužiti kakšen dodaten evro.«
Kdaj se je tako navdušil nad lesom, ne ve natančno, verjetno pa je na to vplivalo delo na terenu v mladih letih. Čeprav so takrat bolj kot ne montirali lesene objekte, mu je les, kot pravi, zadišal. Prav tako je pet let delal kot delavec gozdnega podjetja. »Iskreno, ne vem, kaj me je udarilo po glavi, da sem kupil žago, vendar mi ni žal, ker smo s tem doma tudi kaj zaslužili. Vedno pravim, da mi les in gasilstvo dišita,« še pristavi.
Uživa na motorju in obožuje sladoled
Zaradi dolgoletnega delovanja v gasilstvu je Črni prejel že številna priznanja, nazadnje letos, ko so mu izročili srebrni znak civilne zaščite. Kot pravi, nič v gasilstvu ni delal zaradi priznanj, temveč zato, da lahko drugim pomaga.
Tako je bilo tudi, ko so se na pobudo zdaj že pokojnega člana PGD Dolenci Klementa Časarja pred leti odločili, da bodo zbirali odpadne pločevinke, denar od njihove prodaje pa razdelili otrokom s celostnim zaostankom v razvoju, ki potrebujejo dodatne terapije. »V približno treh letih smo zbrali okrog 15 tisoč evrov, ki smo jih razdelili med te otroke. Naj samo povem kot zanimivost, da smo za en kilogram morali zbrati 66 pločevink, za kar smo dobili od 60 do 90 centov. Predstavljajte si, koliko tega smo morali zbrati za takšno vsoto denarja.« Za dobrodelno akcijo, ki je trajala več let in je potekala pod pokroviteljstvom Gasilske zveze Šalovci, so v letnem izboru Pomurec/Pomurka leta 2021, ki ga je pripravil radio Murski val, osvojili ta naziv.
Kot poveljnik GZ Šalovci si Šömenek še vedno prizadeva, da gasilci, ki jim poveljuje, kadar le lahko, priskočijo na pomoč ljudem v stiski tudi v drugih regijah. Tako so med drugim sodelovali pri odpravi posledic žledoloma, pri odpravi posledic poplav v Ljubljani in nazadnje v Savinjski dolini. Pred dvanajstimi leti pa so z domačim gasilskim društvom priskočili na pomoč gasilcem iz mesta Maglaj iz Bosne in Hercegovine (BiH). Podarili so jim gasilsko cisterno z vsemi cevmi in ročniki, osebno so to peljali tudi v BiH, Šömenek pa je v zameno dobil posebno zahvalo. »V vsem tem obdobju so mi gasilci naredili tako trdo kožo, da je, kot se rad pošalim, niti pištola za bivole ne more prestreliti,« nazorno opiše in doda, da mu je gasilstvo v ponos.
Se pa je poleg gasilstva, lesa in glasbe vedno navduševal tudi nad motorji. Že v mladih letih je imel svoj motor, ponovno si ga je omislil pred nekaj leti. Kot pravi, se ob lepem vremenu z gospo večkrat odpravita na panoramsko vožnjo, vmes se ustavita na kakšni kavi ali malici, predvsem pa uživata v vožnji. Vsako leto se odpravita tudi na dopust, včasih sta raje uživala na morju, sedaj pa ju bolj prepričajo zdravilišča. Rada se podata tudi na enodnevne izlete ter si privoščita specialitete drugih krajev, s sabo velikokrat vzameta tudi svoja vnuka in vnukinjo, ki ju je dedek že navdušil za gasilstvo. »Če mi to ni uspelo pri pastorku Dejanu, sem vesel, da mi je pri vnukih,« je še povedal Jožef Šömenek, ki je med družinskimi člani in prijatelji znan tudi po tem, da obožuje sladoled.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
