Jure Kljajić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Valentina Smej Novak je diplomirana filozofinja, ki je že med študijem svoje mesto našla med knjigami. Prepoznavna je tudi kot televizijska komentatorka, kolumnistka, prvič pa se je z medijskim svetom srečala skozi oči očeta Štefana Smeja, pokojnega novinarja Vestnika in radijsko oddajo o alternativni sceni, ki jo je pripravljala za takratni Murski val.

Kot pravi Smej Novakova, ima o študiju filozofije vsak svoje mnenje, ko je sama študirala jih je bilo malo v oddelku, profesor pa jim je razložil, da je filozofija oziroma filozof lahko uporaben tudi kot neke vrste mediator v povsem vsakdanjih debatah.

Jure Kljajić

Najbolj je širši slovenski javnosti postala znana po televizijskih kuharskih oddajah, kjer sta z možem Luko kuhala pod žarometi, hkrati pa izdala kuharski knjigi Ljubezen skozi želodec. Valentina Smej Novak pravi, da se vsi spreminjamo z okoliščinami in leti, nekatere stvari pa se ne spremenijo tudi v teku tisočletij. Ta konstanta v življenju vsakega je prav hrana, jesti namreč moramo vedno, ne glede na to kako se časi spreminjajo.

Jure Kljajić

Smej Novakova je hkrati mama hčerke in dveh sinov, ki z izjemo najmlajšega Viljema hodijo vsak po svoji poti. Sama ostaja aktivna na številnih področjih, predvsem pa založništvu. V pogovoru izpostavi tudi leta, ko smo dobili številne prevode del Paula Coelha, njegovo delo Veronika se odloči umreti,pa je navdihnila Ljubljana, kjer tudi sama živi.

Življenje v glavnem mestu ni vplivalo na njeno navezanost na Prekmurje, čeprav je nujno pogledati, kot dodaja, tudi dlje od regije. Nihče, tudi nobena dežela ni samotni otok, ampak potrebujemo drug drugega s sosednjimi pokrajinami vred.

Jure Kljajić

Med drugim ugotavlja, da je cena uspeha, tolikšna, kolikšno smo pripravljeni plačati.

V nadaljevanju lahko preberete prepis pogovora za naročnike na Vestnikovo digitalno naročnino. 

Benjamin: V današnjem podkastu je z nami Valentina Smej Novak, v javnosti prepoznavna, ampak za vsemi uspehi seveda stoji človek. Valentina Smej Novak, pozdravljena.

Valentina: O, dobri dan, Benjamin.

Benjamin: Poznava se že celo življenje, tako da se bova tikala. To naj povem čisto na začetku. Si zadovoljna danes tukaj, kjer si?

Valentina: O, to je pa težko vprašanje. Si obljubil, da ne bo težkih vprašanj. Moramo biti zadovoljni, oziroma moramo ceniti in znati biti hvaležni za to, kar je. Zdaj kot zadovoljstvo, odvisno kaj z besedo zadovoljstvo opisujemo. Če z besedo zadovoljstvo opisujemo, da rečeš, ni več treba narediti nobenega koraka naprej, ostanemo tukaj, glejmo nazaj in obležimo na lovorikah in se trepljajmo po ramenih, nisem zadovoljna, ne, seveda. Če pa moram reči, če sem hvaležna za to, kjer sem, zelo sem hvaležna. In tudi moraš biti ponižen in reči, če bo tako, je dobro, če bo tako še naprej. Ampak v smislu, da pa se zavedam, da se pa moramo vsak dan truditi pa razvijati pa iskati nekaj novega pa delati naprej, to pa sem preveč nemirni duh, da bi lahko pri temu obstala.

Benjamin: Ravno ta nemirnost je najbolj zanimiva. Kakšna si bila kot otrok? Malce bizarno to sprašujem, ker glede na to, da se poznava že od rojstva. Ampak takrat nisi bila tako uporniška, niti bolj pridna.

Valentina: Sem bila pridna? Ne vem, če si bil, če bi to, ja, mogoče, sem mogoče bila ti bolj uporniški.

Benjamin: Morda.

Valentina: Ja, ne vem, mislim zelo, moji starši niso bili tega mnenja. Seveda, midva sva se spoznala v globokem otroštvu, recimo. Sočasno mogoče moje uporništvo ni bilo tako očitno v smislu nekih huliganstev, kot pripadajo Tomu Sawyerju in Huckleberryju Finnu, ne. Ampak bolj v smislu je bilo takrat, ko sem zelo veliko brala in saj veš, najbolj nevarno je, če otroci berejo knjige.

Benjamin: Zato me pravzaprav ni začudilo, ko potem ...

Valentina: Ker potem jim všinejo v glavo vse čudaške stvari, ne, in potem postaneš zelo nemiren duh.

Benjamin: Kot recimo študij filozofije, prava in potem pristaneš v založništvu.

Valentina: Pa saj to je logično. Veš, ko smo mi bili študenti filozofije, se spomnim enega profesorja, ki nas je vprašal prav: "Ampak vi filozofi ..." To je bil prvi letnik, globoka 90. leta, ne. Mi smo, Slovenija ravnokar se je otresla ene vezave in nekako smo zaživeli kot samostojna država. Zdelo se je, da je vse mogoče. Pa marsikaj je bilo bistveno težje kot danes. Tudi svet je izgledal drugače, bil je bistveno bolj zaprt v svoje meje. Nas je en profesor vprašal: "No, in vi študenti filozofije, od česa boste pa živeli?" Seveda, mi vsi, ki smo šli študirat filozofijo, nas ni bilo tako zelo veliko. Na oddelku A nas je bilo mislim da osem v letniku. B je bil bolj množičen. In smo se spogledali in smo rekli: "Ja, [nerazločno] filozofi, saj to je vendar ljubezen do modrosti, ne, knjige." Pa pravi: "Razmislite, mogoče bi pa imeli en takšen filozofski servis. Recimo, filozofski razsojevalniki. Recimo, je kavarniška debata ..."

Benjamin: Mmm.

Valentina: "... ljudje se sprejo o okolji načelnih stvari, kaj je smisel, kaj ne. V tistem trenutku pokličejo filozofa in vi pridete kot en servis, ne, in ponudite svojo modrost." Mi smo se seveda neskončno smejali temu. Ampak še prej kot v 10, 15 letih je filozofija dejansko ubrala eno pot. Začele so se tudi pisati knjige, ki so filozofijo približale vsakdanjemu življenju. No, tu sem pa že pri založništvu. Omenjam, so se pisale knjige. Tako da je tudi začela filozofija posegati na polje vsakdanjega življenja, ki je vse to, kamor me zdaj ti hočeš peljati, ne, od hrane do pisanja. Ampak s tem v bistvu ni filozofija nekam zbesnela. Prej bi rekla, da se je vrnila tja, kjer je začela, na agoro. Kjer se je začela med ljudmi v sredi mesta.

Benjamin: Tako, ampak tisti časi so bili lepi, kljub temu, da niso bili morda naklonjeni. Bili sva evforični in pravzaprav sva živeli te spremembe. Spomnim se Grafenauerjeve 57. številke Nove revije.

Valentina: Ja.

Benjamin: Ko smo se pravzaprav na podlagi tega osamosvajali. In to je zelo filozofsko delo, bilo je zelo filozofsko delo.

Valentina: Ja, to je tako, ne. Filozofi so in filozofska razmišljanja so tlakovala pot tudi, ko se ni dalo še marsičesa povedati tako naravnost, je bilo povedano tudi skozi bolj prefinjene diskusije. Je bilo tudi utemeljeno in to vemo, da temelje slovenske državnosti so dajali književniki, umetniki, pisatelji. Tudi Slovenci smo se kot narod ohranjali skozi jezik, ne. To nas je, to je ne nazadnje tlakovalo našo državotvornost. Ampak to, da praviš, da so bili lepi časi ... Mladi smo bili.

Benjamin: To je res.

Valentina: Saj verjamem, jaz upam, da zdaj živijo ljudje, ki so stari 20, 22 let in bodo čez 30, 40 let gledali nazaj pa rekli: "O, so bili lepi časi." Čeprav se ti seveda zdaj, ko si pa starejši, pa več vidiš, zdi, da je težko, da bodo kaj takšnega povedali. Ampak jaz upam, da bodo, ker to pripada mladosti.

Benjamin: Kot založništvo, ne. Če greva spet malce naprej od teh let, ko smo se osamosvajali. Eden izmed prvih avtorjev, ki sem jih spoznal s tvojo, z vašo pomočjo, je bil Paulo Coelho ...

Valentina: Ja.

Benjamin: ... ki smo ga pripeljali iz Južne Amerike. Ampak pravzaprav je Paulo Coelho v tistem kontekstu s svojimi besedili pripomogel ogromno k temu, da smo danes takšni, kot smo. Vsaj tisti, ki smo ga brali.

Valentina: Ja, jaz moram povedati, da ko sem se jaz pridružila založbi Vale-Novak, je Paulo Coelho že bil avtor. Jaz sem samo enkrat doživela na njegovem tretjem gostovanju v Sloveniji, mislim, ko je tudi svojo knjigo Veronika se odloči umreti postavil v Slovenijo, v eno fiktivno deželo, ki je sicer nadela ime Slovenija, Ljubljana, mi, ki smo jo boljše poznali, nismo nujno tako prepoznali tega mesta skozi tisto pisanje. Coelho je bil en lastnik ene literature, ki je nekako skušala opolnomočiti človeka. Se ni bal nekih idej približati številnim, govoriti v preprostem jeziku. Kar je seveda botrovalo tudi določenim očitkom, da mogoče govori to preveč preprosto, da mogoče dela eno utvaro preveč sladkega življenja, preveč poenostavi določene kompleksne stvari. Je pa bil v tistem trenutku gotovo v smislu knjižnega fenomena v pravem trenutku na pravem mestu in je res imel to moč, tudi pokazal, kakšno moč imajo knjige, da lahko v določenem trenutku govorijo milijonom ljudi po vsem svetu.

Benjamin: Ampak tu se vrneva do Valentine Smej Novak. Kljub vsemu, vstopila si v javnost, delala kot mlada tudi mladinske oddaje na radiu, potem komentirala in govorila po televiziji. To zahteva en svojevrsten pogum, da sebe daš v javnost. Ne tvorjeno.

Valentina: Ja, jaz nikoli nisem si mislila ... Bilo je na nek način takrat, 80. leta, o katerih sva govorila, ki so nas evforizirala, čeprav sva bila še oba takrat zelo mlada.

Benjamin: Mmm.

Valentina: So bila razumljena v naši generaciji kot nek klic k zavzetju stališč, nek klic k izpostavljanju. Tudi moj oče se je zelo angažiral, ko so se postavljala družbena vprašanja, na katera se je bilo potrebno odzvati, ko je ne nazadnje šlo tudi za prihodnost naše pokrajine. In jaz nisem nikoli tega gledala, da sem se jaz želela izpostaviti. Nekako takšen je bil splet okoliščin, tako je naneslo in v določenih trenutkih se ti zdi, da imaš nekaj za povedati in želiš povedati. Si tudi mlad in imaš dovolj energije pa tudi norosti, da se pripelješ na ta način izpostaviti. Takrat je bilo mogoče malo manj tega. Dandanes pa vidimo, da smo se pa znašli v sobi tisočerih odmevov in da se izpostavlja dobesedno vsak na takih ali drugačnih omrežjih, da nam to omogoča tehnologija. Je vlogo takratnih medijev prevzela tehnologija. Tisto, kar sem na začetku omenjala kot naš profesor, da ne izpostavljam, gostilniške debate so se prenesle na splet in več ne izzvenijo z naslednjim jutrom, ko se zdani, ne, ampak žal ostanejo zapisane kot nek digitalni odtis.

Benjamin: Saj se je definicija tvojega uspeha skozi leta spreminjala. Če rečeva, to je uspeh, to je velik uspeh, tudi kuharica za široko javnost. Ne nazadnje so bile tudi odmevne kuharske knjige, ki ste jih izdala.

Valentina: Ja, mogoče najbolj. Vidiš, jaz malo drugače gledam na svet. Ko si zelo mlad, se ti zdi, da je nujno odgovarjati na zelo velika vprašanja, in potem študiraš filozofijo in da si staroselsko pameten pri 21, 22, 23 letih. In potem si čedalje manj pameten. Čedalje manj. Čedalje bolj vidiš, kako malo veš in kako je pomembno, da si odprt do sveta in da na temu svetu obstaja več pogledov, več resnic. Da je resnica tudi zmeraj v očeh tistega, ki opisuje, ki razlaga in da nosi vsak to svojo resnico. In potem se sprašuješ, kako res lahko vplivaš na svet. Kaj vpliva na usodo sveta? Mi zelo radi poslušamo velike besede. Ampak te velike besede so sestavljene iz drobnih, malih zgodb in malih odločitev. In hecno, veš, kuharijo če te izzovem ...

Benjamin: Ja, ravno pravega si izbrala.

Valentina: Ampak povej mi, kaj je bolj vplivalo na usodo najinih prednikov? Ali to, kakšno sorto pšenice so posejali, kakšen kruh so pekli ali kdo se je slučajno v tisti čas sprehajal po eni habsburški palačici in je mogoče pisal neke odloke?

Benjamin: Ja, jasno da ta prvo.

Valentina: Je vplivalo ne nazadnje na njihovo zdravje, na njihovo dolgoživost, na to, kako so preživeli zime. Je vplivalo tudi na podobo pokrajine, kaj so sadili, kaj so sejali. In potem vidiš, da mogoče spreminjanje sveta ni nujno, da zmeraj poteka z ognjenim mečem, ni nujno, da zmeraj poteka z gromoglasnimi besedami, ampak so mogoče prav to te sile, te silnice zgodovine, ki ko pogledamo nazaj, vidimo, da so pomembno preoblikovale pokrajino. In tu tudi pridemo, ti moraš že to povedati, pa vem, da imaš boljša vprašanja pripravljena zame, ampak moram dodati na vlogo žensk v zgodovini. Mi smo ujetniki tega moškega diskurza. In ta moški diskurz je diskurz, kdo je zmagal, kdo je bil proti komu, kako so se risale meje zgodovine, kako so se črte vlekle. Ampak ravno v Prekmurju se vidi, da smo ohranili svoj jezik, ostali smo Slovenci, ne glede na to, kako so se vlekle črte zgodovine. Jaz si dovolim reči, da ko smo ostali Slovenci tu na tej prekmurski okroglini, tudi zato, ker se je iz roda v rod to prenašalo tudi po zaslugi žensk in tudi po zaslugi vse te drobne zgodovine, da smo to ohranjali. In tu pa spet pride do tega, kaj se je kuhalo, kaj se je jedlo, kako smo razmišljali.

Benjamin: Te drobne stvari niso nujno drobne, ker ženske so bile doma, ženske so vzgajale otroke, ženske so z njimi govorile. Če vzamemo prvo, drugo svetovno vojno, ko so moški odhajali, okej, kamorkoli že, se borit ali lovit ali karkoli, ženske so bile tiste, ki so – pa nisem feministično naravnan – ne držale tri ogle pri hiši, ampak kar štiri, ker moški so se pač borili za karkoli drugega. Ampak pustiva zdaj to. Koliko pri tvojem uspehu pomeni ambicija in koliko okoliščine? Okoliščine so nam bile dane. Bili smo, kako že, dovolj mladi in dovolj nori.

Valentina: [smeh] Ja. Ne, okoliščine zmeraj spreminjaš. Jaz mislim, da seveda okoliščine so dane, potem je pa, kot so rekle pametne ženske pred nami, če ti življenje daje limone, si naredi iz njih limonado. Meni se zdi, da si tudi ti eden od takih ljudi, ki to zelo dobro zna. In potem se odločimo sami, koliko si osredkamo, ne preveč, ker tudi preveč sladkati limonade ni potrebno, ni niti zdravstveno. Ma, saj veš, jaz si mislim, jaz sem zelo previdna pri besedah, kot so uspehi, neuspehi. Nikoli ne veš, kaj je uspeh, to se zmeraj za nazaj presoja in ko gledaš nazaj, vidiš, da res so to vse te stvari, o katerih se pogovarjava, drobne stvari, ki štejejo. Jaz mislim, da moramo iz vsakih okoliščin – joj, kako bo to zvenelo, ampak povem – potegniti najboljše.

Benjamin: Ja. To je stereotipno, ampak res je.

Valentina: Oziroma jih na nek način upogniti, da so nam ... tako kot drevesa, ki se znajo v določenem trenutku upogniti, zrasti in najti voljo do življenja, in da moramo biti hvaležni za to, kar nam dajejo, in tudi ponižni ter se zavedati svojih meja.

Benjamin: Zavedati se svojih meja. Si do sebe stroga?

Valentina: Joj, včasih se mi zdi ... moj mož recimo pa otroci se včasih hecajo, pa v določenem smislu sem, v določenem smislu pa ne. To je tako kot pri vseh. Seveda se zavedam, da mi še manjka veliko znanja, veliko sposobnosti, da imam marsikje omejitve. Tako da tam sem stroga, včasih sem pa potem tudi jezna nase, ko si kje kaj spustim, pa si rečem, mogoče bi pomagalo to še bolj natančno se tega lotiti, to narediti.

Benjamin: Si se zaradi javnosti začela obnašati kdaj koli drugače, kot si sicer? Sicer nisem pravi, da to sprašujem, ker nimam občutka, da si kdaj koli drugačna, meni se zdiš več kot avtentična.

Valentina: Pa ne, pa saj nisem javna, mislim. Mi v Sloveniji vsi živimo v enem panoptikumu, smo živeli včasih v Soboti, zdaj tudi v Ljubljani, v Prekmurju, ne, saj vsak drug drugega pozna. Ne moreš ti pred javnostjo blefirati in vsi smo si drug drugemu javnost. Jaz upam, da nisem drugačna, ne. Sem pa seveda ... je pa ena stvar. Sem pa gotovo v vlogi mame malo drugačna in mogoče bolj stroga kot v vlogi sodelavke ali pa kolegice ali ... To so pa tiste ... to pa ne gre za javnost, to pa gre za kontekste, za okoliščine, ki si jih omenjal.

Benjamin: Ker dandanes so vsi neke zvezde in slovenski prostor se mi zdi tako bizarno majhen, da bi se imeli za zvezde. Kaj sploh je zvezda?

Valentina: Ne, veš kaj. Včeraj zvečer, ko smo bili v Prekmurju, pa je bil ta filmski festival in so bili tam eni tujci in smo šli eno pot, ki mi je tako dobro znana, od kina Dvorana do soboškega gradu. Pa sem pravila tem tujcem, sem rekla: "Poglejte." Pa so se oni tako malo spraševali, pa kje je. Pa sem rekla: "Hej, poglejte. Tu pa še zmeraj vidite zvezde na nebu." Ker to so bili tujci iz tistih presvetljenih mest, kjer ne vidiš zvezd na nebu. Tako da, o, vemo, kaj so zvezde na nebu, močno sijajo in vsaka zvezda je eno sonce in imaš spet ... Nas učijo, zvezde nas učijo, kako majhni ...

Benjamin: Res je.

Valentina: ... majhni smo.

Benjamin: Ker veliko časa preživimo na koncu z ljudmi, ki jih imamo radi. Je pri tebi tudi tako, glede na to, da ja?

Valentina: Ja, seveda. Poglej, imamo tri otroke, moža, mamo, mož ima še hčerko, tako da smo v bistvu kar široka družina. Otroci imajo že partnerje ... taščo, svakinjo. Meni se zdi, da si tale svet nekako prisvajamo, si ga ustvarjamo in cenimo trenutke. Moramo znati ceniti trenutke z ljudmi, ki nas obdajajo, kakršnikoli že so in kakršnikoli že smo. Vsi imamo napake. In te napake nekako sprejemati pa znati s tem živeti pa iti z njimi od dneva naprej, to je na koncu tisto, kar šteje. Saj veš, tiste študije dolgoživosti pa uspešnosti pa sreče pa vsega tega, so se nekaj tudi te vzdolžne študije končale, ki so po več desetletij spremljale neko generacijo. Mislim, da že enih 63 let Harvard dela eno tako dolgo študijo. In se je izkazalo, kaj je bilo tisto, zakaj so eni ljudje bili potem dolgoživi in zadovoljni, eni pa ne, ne. In vsi so se spraševali, kaj so jedli, ne. Ni imelo veze, kaj so jedli. Niti ni bilo veze, koliko so zaslužili. Bilo je pomembno, da so imeli odnose. Tako. Da so bili vpeti, da so se čutili ... Ker zakaj je hec? Razmišljaš, kaj je hec teh odnosov? V bistvu je to eno to preprosto človeško zavedanje, da nisi sam, da je ena ta nevidna mreža, ki te presega. Da tudi imaš s kom deliti, nismo ljudje otoki, ne. Nismo otoki. Si moramo deliti veselje, radosti in tudi žalosti.

Benjamin: Saj tista knjiga, Nič več otok.

Valentina: Ja.

Benjamin: Nič več otok. Ti je kdaj težko samo biti, ne? Ker mi te poznamo kot zelo aktivno, ne. Saj to je javna podoba. Je kdaj Valentina Smej Novak samo doma na kavču pred televizijo s knjigo in samo je, brez ...

Valentina: Dobro, to je zdaj ... Jaz sem seveda doma veliko, če drugo ne, so nas par let nazaj prisilno omejili doma. Moram veliko brati. Ampak jaz imam malo ... to je tudi mogoče davek, ki ga plačujemo vsi tem omrežjem, da življamo malo podivjane možgane, da zmeraj delam dve, tri stvari hkrati. Otroci mi očitajo, da sem včasih kar odsotna, pa se izklopim, pa kar spremljam ... Seveda, ker mi misli odpotujejo že kam naprej. Ampak vsi imamo te trenutke. Veš, tudi tečem, recimo, pa poslušam kake podkaste, ne, da kaj novega izvem, da se kaj izobrazim. Velikokrat tudi, ne vem, kako se lepo slovensko reče, od-doom-scrollam kam in potem to je tisto, kar si me spraševal, kako sem stroga do sebe, pa nisem. Ker mislim, lahko bi se malo zadržala, ampak hlastam po informacijah. Mene zanima vse, ne. In potem me kar odnese kam. Morda tudi nakupujem, ker je tudi ena od takih tvojih vej. [smeh]

Benjamin: Te tipično ženske. 

Valentina: Ne tipiziraj! 

Benjamin: Ampak tudi veliko krat analitična, kakšne ne ti osebno, ampak verjetno tudi zakaj v Ljubljano, zakaj ne v Prekmurje, konec koncev Beltinčanka, Bistričanka, Prekmurka, pa bom rekel Sobočanka, ki se je preselila v Ljubljano in zdaj hodi pametovat o Prekmurju. To je en tak stereotip, ki se mi vedno znova zdi zelo zelo smešen.

Valentina: Veš kaj pravijo? Ti lahko vzameš človeka iz Prekmurja, ne moreš pa vzeti Prekmurja iz človeka.

Benjamin: Tako.

Valentina: Jaz se nikoli nisem počutila, da sem zares šla v Ljubljano, nikoli se zares ne vračaš nazaj. To je tako kot z vsemi pomembnimi stvarmi v življenju in pomembnimi odločitvami, nikoli jih zavestno ne sprejmeš. Zmeraj se za nazaj izkaže, da si jih očitno sprejel oziroma, da jih je življenje sprejelo namesto tebe. Ne zavedaš se, da je enkrat tista vozovnica za vlak bila očitno enosmerna, ampak zdaj se vračam. Zdaj vsi vemo, da je težko... Jaz ne želim nikomur pametovati, bog ne daj. Jaz pač lahko povem svoj pogled, kaj se meni zdi, kakšen je moj pogled na svet. Hvaležna sem tej pokrajini za vse, kar mi je dala. Hvaležna sem tej pokrajini, da sem bila rojena v pokrajino, ki ima nebo odprto na vse strani. Pred časom sem se s sinom peljala, moram povedati.

Benjamin: Ja, ja.

Valentina: Pred časom sem se s sinom peljala tam po tisti ravnici tam za Beltinci in je bil tak ... in sem rekla: "Poglej, nikjer drugje ne vidiš neba od tam do tam, samo tu. Vidiš cel nebesni svod nad sabo in tu smo zmeraj vedeli: če boš šel v tisto smer, boš prišel do Ljubljane. Če boš šel v tisto smer, tam je Dunaj, v drugo smer je Budimpešta, v tretjo smer je Zagreb. Tu so zmeraj bile te poti odprte in to te na nek način zaznamuje."

Benjamin: Meni je pa ta definicija zelo všečna, ker smo Prekmurci, ja, imamo tukaj korenine pa vse, ampak to ne pomeni, da moramo potem izključiti, ne vem, Štajersko, Dolenjsko, Gorenjsko, Ljubljansko kotlino. Vendarle smo v tej dvomilijonski državi majhni in nikjer ne piše, da bi morali biti zabetonirani v Prekmurju od, ja, reciva ponazorimo to, od rojstva do smrti.

Valentina: Pred časom smo delali eno predstavitev, ko je bila Slovenija častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu in smo zasnovali en predstavitveni dokumentarni film o slovenskih literatih. Prekmurci res imamo veliko močnih pisateljskih imen. Je Šarotar, je Lainšček, je Flisar. In potem so bile neke dileme, ampak hkrati so tu tudi drugi sloviti slovenski humanisti, filozofi, Jančar, pisatelji z drugih krajev, pesnica Cundrič iz Primorske. Sem rekla: "Dajmo jih ... Zdaj v Frankfurtu je to vse po definiciji, veš, hlastanje, množica ljudi, pozornost, ki je štiri sekunde dolga, ne. In tam se tudi vsak bori za tisti svoj košček. Na sejmu ni veliko romantike, ne. Na sejmu skušaš pač predstaviti najboljše, kar se da narediti. In druga pravila igrajo." Sem rekla: "Dajmo jih na pletno na Bled." "Joj, pa zakaj pa oni, mi smo Prekmurci, oni so od tam." Ni pomembno, ko nas pogleda tisti veliki pogled, ko pogledamo ta mali zeleni planet, ne, tu in tam smo mi ena točka, ki je Slovenija. In mi moramo biti ponosni na to točko, ne samo samoumevno, da smo del te točke. Prekmurci smo morali stoletja vztrajati pod različnimi oblastmi, da smo del slovenske države, in bodimo zdaj hvaležni in to cenimo in se tudi s tem na zunaj predstavljajmo. In potem naprej lahko razlagamo: smo to, smo Prekmurci, smo Gorenjci, to je Ljubljana, to je Primorska, od Mediteranskega do Panonskega morja smo. Velik narod, čeprav na majhnem področju.

Benjamin: Ja, ampak ne demoniziraj pa Ljubljane, ker ti pravzaprav ... vsi smo si želeli, to je razbrati iz tega konteksta, mi smo si želeli Ljubljane, ja, kot enega centra Slovenije.

Valentina: Seveda, saj to je mislim ... Je pa res ena taka hečna stvar. Ko se je v Ljubljani pred časom odprla prekmurska restavracija – pred tem so zmeraj bile samo neke, ne vem, italijanske, kitajske, japonske, azijske različne – potem je pa bila prekmurska restavracija. "No, zdaj se je šele Ljubljana vzpostavila kot prestolnica, da se vidi, da nekako se zaveda in reflektira to." In čeprav vsi vemo, že ko sva midva bila študenta, je bila v Ljubljani prekmurska ambasada.

Benjamin: Tako.

Valentina: Medex.

Benjamin: Zelo blizu Maximarketa.

Valentina: Ja.

Benjamin: Na poti do Filozofske fakultete.

Valentina: Tako, tako. In nujni postanek.

Benjamin: In konec koncev, če Ljubljano vzamemo, Ljubljana je neke vrste – vsaj takrat je bila, pa mislim, da je še danes – prekmurska enklava.

Valentina: Seveda.

Benjamin: Tako da, ja, to so zanimivi pogledi. Bi danes naredila kaj drugače? Samo ... Ne, ne, ne, ne, ne. Zdaj smo juba v teh letih, da lahko rečemo: "A ne, v redu je bilo, okej. Mogoče tu in tam kaj, kot pravijo, ampak sicer pa ..."

Valentina: Veš kaj, midva zdaj sediva tu pri kavi, ne. In mi smo pri založbi izdali eno knjigo, Preden se kava ohladi. To je ena taka japonska uspešnica, po njej sta nastali gledališka igra in tudi presenetilo me je, koliko slovenskih bralcev je nagovorila. To je bil hec. Ta knjiga je bila v času pandemije, tudi v svetovnem smislu, ena od knjig, za katere so ljudje rekli, da jim je prinesla največ utahe v teh čudnih časih. Ampak zgodba knjige Preden se kava ohladi: obstaja neka kavarna nekje v kleti v Tokiu, ne vem, v tistem velemetu, kjer menda lahko spiješ kavo in potuješ nazaj v času. Ampak v času potuješ nazaj samo toliko časa, dokler se ti kava ne ohladi. In tam se lahko srečaš z ljudmi iz svoje preteklosti in kaj popraviš. Oziroma ne moreš pa spremeniti teka prihodnosti. Lahko se srečaš za nazaj, ne. In kaj bi bilo prav izzvani s tem vprašanjem, kaj bi vi storili ali povedali drugače. Sicer ne moreš spremeniti toka življenja ...

Benjamin: Ampak ...

Valentina: ... a lahko se pa vrneš v tisti trenutek nazaj in srečaš tistega človeka iz preteklosti. Ampak le dokler se kava ne ohladi. Nama se je zdaj že skoraj ohladila.

Benjamin: Tako, najina se je ohladila, časa zmanjkuje, počasi se tudi izteka. Bi želela še najinim gledalkam, gledalcem kaj sporočiti, razen naj berejo?

Valentina: Ja, to sva že začela s tem. Jaz sem bila malo provokativna tam, ko sem rekla, da je zelo nevarna stvar, če ljudje berejo.

Benjamin: Tako je.

Valentina: Zadnjič ... zdaj živimo v časih, ko se za besede včasih zdi, da več ne vemo, kdo jih izreka, kdo jih piše, da jih ni nemara samo zmlel kakšen veliki klepetalni robot, pa je nekaj skup nametal po nekem naključju, mi pa beremo, kot da nekaj pomenijo. To je še toliko bolj dragoceno, da pazimo, kakšnim besedam verjamemo, kakšne besede prebiramo in da cenimo besede, ki prihajajo od ljudi. In v teh časih potem vidimo, kaj se dogaja s temi velikimi klepetalnimi roboti, ne. Oni zdaj sporočajo, da po svetu kupujejo ogromno knjig, ki jih skenirajo, s katerimi jih hranijo. Prav hlastno, in te knjige potem uničujejo. Ampak grozno, ne, seveda. Zdaj oni bodo vse ... Ampak po drugi strani si pa mislimo, še klepetalni robot ne more brez tega, da ne bi vsega prebral. Prehitimo ga, berimo, širimo si svoje področje gledanja, širimo si svoja obzorja. Zato ker, kaj so dobre knjige? Dobre knjige so tiste, ki nas naučijo na svet gledati drugače, bolj pozorno, ki nas učijo nekih novih občutenj, neke nove občutljivosti za svet, novega razumevanja sveta. In danes so knjige, kljub vsemu, relativno dostopne. Saj vem, da imajo neko svojo ceno, v Sloveniji delati knjige je težko, ne. Majhen trg je, poznamo vse te zakonitosti, ne. Ampak so zelo demokratični nosilec znanja. Ti bereš isto knjigo v Murski Soboti, na Bistrici, kot jo lahko bereš v Ljubljani, kot jo lahko bereš v New Yorku, kot jo lahko bereš kjerkoli na svetu, ko sediš v džungli ali na Severnem tečaju. Enostavno vsem dajo isto znanje. Ne moremo reči, da smo pri dostopu do knjige na nek način prikrajšani. Sploh zdaj, ko so te globalne logistične poti tako skrajšane. Zato jejmo s tega, imamo tu res zgodovinsko priložnost, še nikoli niso bile knjige in znanje iz njih tako dostopni. Jejmo s tega, da nas ne prehitijo veliki klepetalni roboti.

Benjamin: Midva sva končala. Oba sporočava: berite.

Valentina: Hvala, Benjamin, da si me gostil.

Benjamin: Hvala, Valentina. Hvala vam, spoštovane gledalke in gledalci, da ste bili z nami.