Hrana v velikih zavodih: Polna usta slovenskega, na krožnikih pa uvoženo
Medtem ko so na kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni znova opozarjali na pomen podpore domačim pridelovalcem, smo preverili, koliko slovenske in pomurske hrane dejansko uporabljajo šole, domovi za starejše in bolnišnica v regiji
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Sejem Agra v Gornji Radgoni je tudi letos v ospredje postavil prehransko samooskrbo. Predstavniki državnega vrha so enotno poudarjali pomen domače hrane, podpore kmetom in krepitve prehranske varnosti, vendar je slika v praksi pogosto povsem drugačna. Ob tem se odpira vprašanje, v kolikšni meri se te zaveze dejansko izražajo v konkretnih ukrepih in odločitvah.
Zato smo preverili, kje hrano nabavljajo pomurski javni in zasebni zavodi, ki vsak dan pripravijo na tisoče obrokov. Kolikšen delež živil prihaja iz Pomurja oziroma Slovenije, s kakšnimi izzivi se srečujejo pri sodelovanju z lokalnimi pridelovalci ter katere ukrepe bi po njihovem mnenju morala sprejeti država za večjo podporo oskrbi z domačo hrano.
Domska razdvojenost
Pri Zavodu svetega Cirila in Metoda Beltinci, ki je zasebni zavod in ni zavezan zakonu o javnem naročanju, ocenjujejo, da je vsaj polovica živil slovenskega porekla, delež pa niha glede na sezono. Sodelovanje z lokalnimi kmeti poteka fleksibilno, brez zavezujočih pogodb.
Direktorica Gabrijela Jakob kot glavno oviro navaja logistiko – manjši pridelovalci težko zagotovijo stalne, standardizirane količine vse leto. Rešitev vidijo v močnejših zadrugah, ki bi združevale pridelke več kmetov. Poudarjajo, da ne prejemajo nobenih subvencij, kakovost lokalne hrane pa ocenjujejo kot bistveno višjo od uvožene.
Drugačen pristop ima Dom starejših občanov Ljutomer, ki vsa živila kupuje izključno pri slovenskih dobaviteljih prek letnega javnega razpisa. Vodja prehrane Milan Panker pojasnjuje, da imajo posebej izločene sklope za lokalne ekološke dobavitelje mleka, sadja, zelenjave, mesa in žit, pri izboru pa je na prvem mestu kakovost, cena šele nazadnje.
Glavna ovira je po njegovih besedah premajhno število lokalnih pridelovalcev, usmerjenih v integrirano ali ekološko pridelavo. Pri izboru dobaviteljev so po njihovih pravilih na prvem mestu kakovost živil in ustrezni certifikati, cena pa je šele zadnje merilo, če pogojem ustreza več ponudnikov.
Šolska menza
Precej bolj razvejeno sliko kaže Osnovna šola I Murska Sobota. Vodja prehrane Silva Vratuša pojasnjuje, da živila kupujejo pretežno neposredno pri lokalnih kmetih – med njimi so kmetija Roškar za mlečne izdelke, kmetija Podlesek za zelenjavo, sadjarstvo Keuschler za sadje, čebelarstvo Celec za med ter pekarni Omar in Škraban za kruh.
Delež hrane iz Pomurja oziroma Slovenije na krožnikih je okoli 60-odstoten, pri malici pa kar 70-odstoten, le 30 odstotkov je uvoženega.
V primerjavi z drugimi zavodi v njenih besedah ni zaznati večjih ovir: lokalna živila naročajo z naročilnicami, pri javnem naročanju pa dosledno dajejo prednost lokalnemu poreklu.
Šola vsako leto izvede projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, lokalna živila pa so del prehrane tudi sicer. Kljub temu si na šoli želijo, da bi država namenila več sredstev vsakodnevni, ne le občasni promociji lokalne hrane.
Podobno sliko, a z dodatno razsežnostjo kaže Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci, kjer ravnateljica Karmen Stolnik poudarja, da gre za vprašanje, ki presega zgolj nabavo.
Velik del nabave sicer poteka prek dobaviteljev, saj morajo upoštevati zakonodajo o javnem naročanju in zanesljivost dobave, a si prizadevajo vključevati tudi slovenska in lokalna živila, kolikor jim to dopušča sezona. Glavne ovire so podobne kot drugod – manjši ponudniki po njenih besedah težko zagotovijo stalne količine in redno dobavo skozi daljše obdobje.
Posebnost šole je njena vloga v izobraževanju bodočih kuharjev. Pri praktičnem pouku dijaki spoznavajo izvor, kakovost in sezonskost živil ter tradicionalne pomurske jedi, sodelujejo pa tudi neposredno s kmeti, sadjarji in vinarji prek strokovnih ekskurzij.
Stolnikova je prepričana, da bi večja uporaba lokalnih sestavin pri pouku krepila prepoznavnost pomurske kulinarike kot turistične znamke regije. »Ne vzgajamo samo potrošnikov lokalne hrane, temveč bodoče kuharje in turistične delavce, ki bodo lokalno gastronomijo ohranjali in predstavljali gostom,« pravi ravnateljica in dodaja, da si tudi ona želi sistemske, ne le enkratne državne podpore lokalni hrani v šolah.
Velike količine, velike omejitve
Pri Splošni bolnišnici Murska Sobota gre za povsem drugačen razred – letno tam porabijo približno 1.200 ton živil.
Kot pojasnjuje Renata Pleh, vodja Službe za bolnišnično prehrano in dietoterapijo, je nabava v celoti vezana na javno naročilo z vzpostavljenim dinamičnim nabavnim sistemom, prehransko blago pa je razdeljeno v kar 37 kategorij živil, za vsako od njih izberejo najugodnejšega ponudnika, ki izpolnjuje strokovne pogoje.
A prav količine so glavna ovira za sodelovanje z majhnimi lokalnimi kmeti. Zakon jim nalaga vsaj 15 odstotkov ekoloških živil, kar pomeni skoraj 200 ton letno – tolikšnih količin pa v Pomurju ali Sloveniji preprosto ni, zato so pri teh artiklih pogosto prisiljeni v uvoz.
Plehova dodaja, da je za tako velikega porabnika, kakršna je bolnišnica, zanimanje manjših lokalnih ponudnikov na razpisih na splošno majhno, saj ti težko zagotovijo zahtevano kontinuiteto in obseg dobave.
Vsi njihovi dobavitelji so slovenski, koliko živil je dejansko pridelanih doma, pa ne spremljajo, saj zakon to zahteva le za živila s certifikati kakovosti – teh je bilo v zadnjem, štiriletnem naročilu 26,5 odstotka oziroma dobrih 286 ton.
Bolnišnica sicer po evropskih pravilih ne sme izrecno zahtevati »slovenskega porekla«, lahko pa zahteva živila z uradnimi certifikati kakovosti, kot je Izbrana kakovost Slovenija. Neposredne pogodbe imajo sklenjene za ekološko meso, jajca, testenine in ekološka žita, lokalno pridelana hrana pa po besedah Plehove žal ni cenejša od uvožene.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.