Jure Kljajić

Z več kot 700 zaposlenimi, ki delujejo na področju poljedelstva, živinoreje, zelenjadarstva in vinogradništva, skupina uspešno skrbi za slovensko prehransko varnost. Z Brankom Viragom, direktorjem hčerinske družbe Panvita Kmetijstvo, smo se pogovarjali o aktualnih razmerah in izzivih na kmetijskem trgu ter o investicijah in načrtih družbe.

Jure Kljajić

V tem letu smo bili priča obsežni zakonodajni reformi na področju kmetijstva, ki je sprožila številne polemike v javnosti, predvsem pri kmetih. Kako ste vi pospremili vse te novele?

»Spremembe so moto razvoja, brez sprememb zakonodaje tudi ne bo razvoja kmetijstva na boljše, vendar morajo biti te spremembe premišljene, imeti morajo trdno podlago ter vsaj neke simulacije tega, kakšne posledice bodo prinesle. Želeli bi si več teh simulacij, ki bi pokazale, kaj bi bilo za kmetijstvo najprimerneje v nekem obdobju in segmentu.«

O čem konkretno govoriva?

»Želimo, da bi čim prej prišla v izvrševanje dolgoletna želja o varovanju kmetijskih zemljišč, ki so osnova kmetijstva, v Sloveniji pa smo na repu z njimi. Še za ta, ki jih imamo, se ne potrudimo, da bi jih zavarovali kot trajno varovana kmetijska zemljišča. Zakon je sprejet, vendar je izvedbena odgovornost prenesena na lokalne uprave oziroma občine. To je morda napaka aktualne kmetijske politike, saj bi lahko samo z eno potezo in seveda s prej pripravljeno vsebino omogočili, da bi se vsa kmetijska zemljišča, na katerih je možno kmetovanje, štela kot trajno varovana. Na teh zemljiščih potem ne bi bilo tudi za državo pomembnih projektov, kot so ceste, bolnišnice, naselja in podobno, ampak bi jih vzpostavili na zemljiščih, manj primernih ali neprimernih za kmetijstvo. To bi bila največja pridobitev te kmetijske politike.«

Jure Kljajić

Poglejva še zakon o zaščiti živali, posebej prašičerejo, s katero se tudi vi ukvarjate, saj je bilo o tem v zadnjem obdobju prelitega precej črnila. Kakšna je danes samooskrba s svinjskim mesom v Sloveniji? Zadnji dostopni podatki kažejo, da je bilo lani pri nas le še okrog 230 tisoč prašičev, pred dvema desetletjema pa še 650 tisoč.

»Upad prašičereje oziroma samooskrbe s prašičjim mesom smo sami spodbujali z neke vrste zapostavljanjem med rejami. Prašičereja ni bila tako v ospredju, kot je bila reja goveda, krav molznic, čeprav je bila poraba svinjskega mesa med potrošniki na najvišjem nivoju.

V zadnjih petih, mogoče sedmih letih je mesna industrija, predvsem rdečega mesa, utrpela največjo škodo, kajti meso se je pojmovalo kot neke vrste socialna kategorija, če povem v navednicah, ki je bila zlorabljena za privabljanje potrošnikov v trgovske sisteme. Tu bi država morala ukrepati, ne pa da je državna kmetijska politika to ravnodušno gledala oziroma dodatno spodbujala s košarico dobrot, kjer ni bilo natančno navedeno, da se bo kontroliralo meso slovenskega porekla, pa tudi s popisom najnižjih cen. To je škodilo predvsem mesni panogi, kjer prevladuje svinjsko meso.«

Nataša Juhnov

Tudi sami imate letno od 60 do 65 tisoč prašičev, med drugim jih vzrejate na dveh svojih farmah. Kako pa je z investicijo v hleve za plemenske svinje v Ocinju, za katero že imate pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje?

»Trenutno ni razpisov za takšne investicije, prav tako se je zaradi vseh geopolitičnih zadev povečala za več kot enkrat. Sprejeta je bila tudi omejitev, da lahko podjetja v primarnem delu pridobijo v petletnem obdobju le 800 tisoč evrov investicijskih sredstev, kar je premalo, če bi šli v gradnjo za vsaj pet milijonov evrov ali več. Tveganje za novo investicijo je večje tudi zaradi prisotnosti afriške prašičje kuge v neposredni bližini. Vsekakor si želimo prispevati k temu, da bi se preskrba s prašičjim mesom ter število rojenih prašičev v državi dvignila.«

Vestnik.si

Omenili ste podražitve, ki niso prizanesle kmetijstvu, na drugi strani so tu nizke odkupne cene žit, s katerimi kmetje ne pokrijejo stroškov pridelave. Kako vi kot pridelovalec in tudi predelovalec gledate na celotno situacijo? Kmetje namreč že nekaj let ponavljajo, da žanjejo v rdečih številkah.

»Spremembe v okolju so tu in so prisilile kmetovalce k racionalnejšemu oblikovanju svojih načrtov.

Vsa vlaganja v kmetijstvo so na višjem nivoju, kar pomeni, da je lastna cena kmetijskega pridelka višja, ne moremo pa ga ovrednotiti več, kot je vreden na svetovnih trgih.

Vsak pri sebi mora zato popraskati vse možnosti racionalizacije, se pravi zmanjševati vpliv stroškov na pridelavo z večjo produktivnostjo, bolj racionalnim kolobarjem, manj nepotrebnih stroškov vključevati v proizvodnjo, pri tem vključiti digitalizacijo in biti odgovoren do okolja, v katerem dela.«

Kmetijstvo

V premislek: Kdaj pa kdaj je dobro pogledati tudi na dobrobit kmetov

Kar pa je po drugi strani spet povezano s stroški, ki si jih morda male kmetije ne morejo privoščiti.

»Drži, vse to je povezano z neko racionalizacijo nabave stroja. Žal v slovenskem prostoru niso tako zaživele kooperative, da bi imelo en stroj več ljudi, da bi bil ta maksimalno izkoriščen, da bi se njegova uporaba lahko bolj poznala v kmetijstvu. Tu je prostor za izboljšanje, vendar smo Slovenci še preveč ozkogledni.«

Jure Kljajić

Kakšna je torej prihodnost kmetijstva v Pomurju?

»Mi že dlje časa kot skupina opozarjamo slovensko kmetijsko politiko, da bi morali imeti neke vrste podporo za tržne proizvajalce, kamor spadajo srednje veliki in veliki kmetje ter podjetja, na drugi strani pa spodbujevalno politiko do tistega majhnega kmeta, ki proizvaja toliko, kot potrebuje zase in da preživi. Prevečkrat se utopimo v tem, da gledamo samo skozi prizmo enega ali drugega, ali pa uvedemo srednjo pot, ki ni dobra ne za enega ne za drugega. Dobro bi bilo, da bi imeli v prihodnje dvoje vrste ukrepov, bi si pa vsekakor želeli, da bi pozornost temu posvečale tudi druge politike, kot so okoljsko ministrstvo, obrambno ministrstvo, kohezijsko ministrstvo in podobno.«

Jure Kljajić

Do letošnjega leta ste bili v skupini poznani po pridelavi jagod in špargljev, od aprila letos pridelujete tudi solato v steklenjaku v Nemščaku. Kako bi po nekaj mesecih delovanja ocenili to investicijo?

»Skupina Panvita sledi svoji viziji na tem področju, da bomo čim več proizvodnje spravili v kontrolirano območje, tako smo pred leti zgradili sodoben plastenjak za proizvodnjo jagod, ki že uspešno teče, letos pa smo dokončali najsodobnejši steklenjak v slovenskem prostoru za proizvodnjo solate. Konec junija je bil zaključen in smo začeli proizvodnjo, ki je prišla julija na trg. S solato smo zadovoljni, prisotna je v vseh trgovskih sistemih, je zdrava, konkurenčna, na razpolago vsem potrošnikom, tudi količinsko je takšna, kot smo načrtovali. Vzporedno imamo tudi lastno vzgojo sadik, za celotno delo pa skrbi deset zaposlenih.«

Panvita

Kako je sicer z delovno silo pri vas, se soočate s pomanjkanjem?

»V Skupini Panvita smo se, ko je bila kriza, soočali z veliko fluktuacijo delovne sile. To se je sedaj malo umirilo, tako da predvsem v tem sekundarnem delu imamo nekaj zaposlenih iz tujine, medtem ko je v primarnem delu v glavnem domača delovna sila.«

Janko Rath

Kakšni pa so načrti skupine za prihodnje?

»Pri načrtovanju proizvodnje solate v kontroliranih razmerah smo si zastavili večje ambicije, zato imamo za območje, kjer imamo steklenjak, gradbeno dovoljenje za 5,5 hektarja. To bomo postopoma sukcesivno tudi širili na trgu, vsekakor pa načrtujemo dodatne investicije na drugih področjih. Pripravljamo zamenjavo nekaj traktorjev na področju poljedelstva, vseskozi sledimo potrebam preciznega kmetijstva in ta razvoj vgrajujemo v naše delovne procese. Tudi na področju proizvodnje krme želimo posodobiti en del, prav tako se na vseh drugih področjih prilagajamo trgu. Kot smo rekli, so spremembe moto razvoja, to je nujnost v današnjih razmerah, če želiš obstati in biti uspešen na trgu.«

Arhiv podjetja

Omeniti moramo še lanski vstop hrvaške družbe v vašo skupino. Takrat se je poudarjalo, da vstop ne bo zamajal vašega sodelovanja s kooperanti, varna ostajajo tudi delovna mesta. Kakšno je stanje oziroma klima v družbi po enem letu?

»Lahko povem, da smo ostali v istih delovnih procesih, praktično ni nobenih selekcij. Upravljavci se moramo obnašati racionalno do kapitala, ki nam je zaupan, ter ga plemenititi oziroma mu dodati dodano vrednost. Poslovanje je zastavljeno tako kot v preteklih letih, samo z dobro voljo in dobrim delom pa ga želimo dvigniti na še višji nivo. Veliko pozornosti posvečamo delu z ljudmi in kadru, ki je nujen za podjetje, veliko časa in denarja namenimo odnosu do zaposlenih in njihovih družin, ter seveda tudi kooperantom. Delamo namreč v tem okolju, tu želimo ostati in takšno sodelovanje ohraniti tudi v prihodnje.«

Vestnik.si