Profimedia

Ne razumem, zakaj ljudje, stari več kot 18 let, vsako leto praznujejo novo leto. V redu, če še nisi star 18 let, se lahko veseliš, da si bliže polnoletnosti, ko boš dobil neke vrste samostojnost in pravice. Za vse druge pa to pomeni, da si samo eno leto starejši in bližje svoji končni destinaciji. In pri tem ne mislim Karibov.

Izjema so seveda tisti, ki se veselijo silvestrovega, ne zato da bi praznovali novo leto, ampak zato, ker uživajo v metanju in pokanju pirotehničnih sredstev. Zanje je to vrhunec leta, nekaterim izmed njih pa življenjska prelomnica, ko ostanejo brez prsta ali dlani, čeprav iz leta v leto poslušajo opozorila, naj tega ne počnejo. Ampak najbolj gluh je tisti, ki noče slišati. Naši južni sosedje bi namesto besede gluh morda rekli »glup«. Pomen bi bil enak.

Aleš Cipot

Če bi bil diktator, bi svojim državljanom prepovedal praznovanje novega leta. In zapovedal, da imajo vsi rojstni dan 1. januarja. Tako da bi vsi naenkrat opravili s tem in bi se lahko v preostalih dneh posvetili vsakdanjim opravilom. Na svetu je dobrih osem milijard ljudi in vsak od njih ima rojstni dan. Če tako pogledaš, to sploh ni nič posebnega.

To bi bilo podobno kot v filmu Woodyja Allena Banane (Bananas) iz leta 1971, v katerem se Woodyjev lik pridruži revolucionarni uporniški gardi v izmišljeni srednjeameriški državi samo zato, da bi očaral dekle, ki je socialna aktivistka in revolucionarka. Vodja upornikov Esposito se ves čas bori proti tiraniji oblasti in obljublja spremembe, ko pa revolucija na koncu res zmaga, v slogu prejšnjega diktatorja razglasi samo dva zakona. Prvi se glasi: »Od danes je uradni jezik naše države švedščina.« Drugi pa: »Vsi tisti, ki še niso bili stari 18 let, so od danes stari 18 let.« Če še niste pogledali tega filma, vam ga močno priporočam.

Ampak dobro, priznam, da sem sam praznoval novo leto tudi po tem, ko sem bil star že več kot 18 let. Vendar moram pri tem priznanju izpostaviti, da takšnega silvestrovanja, kot sva ga imela s prijateljem Aleksandrom nekje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, prav gotovo ni imel nihče drug.

vestnik.si

Ideja je bila moja, in ko zdaj gledam nazaj, bi jo lahko pripisal mladostni zaletavosti ali celo norosti. Skratka tega v zdajšnjih letih nikakor ne bi ponovil. Zrelost je modrost ali kot je moj nekdanji sošolec Anton nekoč med poukom po svoje razčlenil: »Kdor je zrel, je modrec.«

Z Aleksandrom sva torej na mojo pobudo sklenila, da bova novo leto pričakala v Piranu. Takrat še nisva imela mobilnih telefonov in dostopa do interneta, zato nisva delala kakšnih velikih načrtov. Prišla bova tja in potem videla, kaj bo. No, moja prvotna ideja je bila, da bi najprej izstopila iz vlaka že v Divači in potem preživela noč v kakšni vrtači na polju. Ne vem, zakaj sem si sploh želel kaj takega. Verjetno samo zato, da bi lahko kasneje na vprašanja znancev, kje sva preveseljačila novoletno noč, izstrelila edinstven odgovor: »V vrtači.«

Na srečo me je Aleksander odvrnil od tega, čeprav sem mu skušal dopovedati, da v vrtači verjetno sploh ne bo mrzlo, saj bo veter pihal nad njo. Ko me je razsvetlil, da dolge nočne ure v vrtači ne bodo nič kaj prijetna izkušnja, sem opustil idejo. 

Profimedia

Tako sva se odpravila naproti novemu letu v Piranu, ker je tam pač morje in bo bolj toplo kot doma, sva si mislila. A ko sva izstopila iz vlaka v Kopru in pričakovala, da naju bo zalil val toplote, je bila temperatura zraka šest stopinj, kasneje pa sem izvedel, da je bilo isti dan v Murski Soboti osem stopinj. 

Z lokalnim avtobusom sva nato prispela v Piran in namesto da bi tam naletela na pričakovano živahno primorsko dogajanje, sva na polpraznem glavnem trgu videla samo desetino domačih mladcev, ki so odvrgli nekaj pasjih bombic in morda tri manjše petarde, to pa je bilo tudi vse in trg se je povsem izpraznil. Takrat sem pomislil na Trg zmage v Murski Soboti in na to, kako se zdaj tam drenja okrog pet tisoč ljudi.

Jure Kljajić

Kaj bova zdaj? Edina možnost, ki sva jo opazila, je bila diskoteka, vendar je bila vstopnina za najine plitke žepe absolutno previsoka, zato sva spet na mojo pobudo sklenila, da ostaneva kar na plaži pri morju in tam dočakava novoletno jutro.

Nikoli si nisva mislila, da je lahko noč ob morju tako strahotno mrzla. Sprevidela sva, da se bova morala nekako ogreti, če nočeva zmrzniti. Ne vem, kateri od naju je začel drdrati mantro: »Dračje, treba je najti dračje.« Drugi pa je ponovil: »Da, dračje, treba je najti dračje.« Menda ljudje, ko se znajdejo v strahu za preživetje, začnejo ponavljati dejstva, ki so splošno znana.

Jure Kljajić

Res sva ob robu plaže našla nekaj dračja in ga skušala zakuriti ter si ogreti premrzle roke, vendar sva plamen hkrati skoraj pogasila s kapljicami, ki so obema kapljale iz premraženega nosa. Ne vem, kako nama je v tej agoniji uspelo zdržati do trenutka, ko so ljudje začeli prihajati iz tople diskoteke, s postaje pa je krenil prvi avtobus proti Kopru. Na njem sva bila tudi midva, in takoj ko so odprli vrata železniške čakalnice, sva popadala na stole in zaspala kot ubita.

Naslednje leto sva preživela celotno novoletno noč v diskoteki v Novi Gorici. Vendar se tega skoraj več ne spomnim. Pirana pa se še zelo dobro spomnim.

Naj vas v novem letu čim bolj greje toplota vašega dračja.