unsplash.com

Prejšnji teden je potekal Teden otroka, program Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki se izvaja že od leta 1954, v tem tednu pa tako vrtci kot šole in tudi društva po vsej državi pripravijo pester program za otroke z ustvarjalnimi delavnicami, predstavami, koncerti, izleti, športnimi igrami in še čim. Vodilo letošnjega tedna je bilo Prijaznost ti bo krila dala, vedno reci prosim in hvala. Spodbujanja k temu, da rečemo prosim in hvala, pa še kakšno drugo vljudnostno frazo in pozdrav, ni nikoli preveč, pa vendar nam vodilo lahko da misliti. V dobi vsesplošnega napredka, ko se zdi, da je mogoče razviti in ustvariti vse tisto, kar je še pred desetletjem nastajalo in obstajalo le v naši domišljiji, se še vedno ali pa že spet ukvarjamo s tako osnovnimi stvarmi, kot sta prijaznost in bonton. No, v resnici se moramo ukvarjati. Kajti če je tehnološki razvoj šel strmo navzgor, gremo kot človeška bitja strmo navzdol. Da te nekdo pozdravi ali le odzdravi, ni več tako samoumevno, kot je bilo nekoč. Tisti, ki prihajamo iz manjših krajev, imamo še to srečo, da pozdravljamo na cesti tudi neznance in pozdrav dobimo nazaj, če pa prideš v malo večji kraj, se očitno mentaliteta ljudi spremeni – kajti včasih se zdi, da je kakšen posameznik skoraj šokiran, ko ga pozdraviš, in te samo neumno gleda. Kot da si ti tisti, ki je čuden. Z leti sicer postajam vse bolj nestrpna do ljudi, ki ne premorejo trohice osnovnega bontona. Kar v praksi pomeni, da če nekomu zaželim dober dan in mi ta ne odzdravi, grem mimo in polglasno dodam kaj v slogu: »Ali pa tudi ne.«

Profimedia

Vse več je mladih, ki se v nekem obdobju znajdejo v takšnih in drugačnih stiskah. Če bi vsakega od njih vprašali, kaj je po njihovem mnenju vzrok za to, bi bržkone lahko potegnili podobne vzporednice: da niso bili slišani, da jih družba ni sprejela, da niso imeli zdravih odnosov. Pod črto so jim manjkale ljubezen, toplina, prijaznost – v družini, med vrstniki ali morda celo pri obojih. Takšne stvari kot posledico pogosto prinesejo odklonska dejanja tudi v odraslosti, kar posameznika potisne še bolj na rob družbe in v še večje osebno brezno. Ampak da se to dogaja in da je tega vse več, me v resnici ne preseneča več, tudi zaradi že omenjenega pomanjkanja osnovnega bontona. Kako naj bo odrasel, ki je preponosen, da bi nekomu rekel zdravo in hvala, vzor nekomu, ki se šele razvija in od njega uči? Kako naj se otrok, ki odrašča ob starših, ki morajo k vsaki drugi besedi dodati kletvico, razvije v osebo z normalno komunikacijo? In kaj pozitivnega lahko pričakujemo od otrok, katerih starši zlivajo gnev na vse, kar leze in gre – v živo in na spletu? Biti prijazen je v svetu »jaz in nihče drug« očitno postalo izjemno težko. Kajti prijaznost je odločitev, da bomo spoštovali druge, jih poslušali, jim pomagali ter s tem ustvarjali varno in spodbudno okolje. Ampak pomoč sočloveku gre seveda težko skupaj z egocentričnostjo. Spoštovanje pa bo v slovarju počasi že itak dobilo kvalifikator »zastarelo«.

Pred nekaj dnevi so se na nekaterih spletnih portalih pojavili članki o mladem slovenskem vplivnežu, ki je gostoval v nekem podkastu in tam med drugim tarnal, kako naporni so njegovi delavniki. Vstane namreč ob 9. uri, naredi jogo, se oprha, poje zajtrk, gre na kavico in kosilce s kom, pa potem na en mini šoping, posname kaj za tiktok, zvečer pa mora – ubogo revše – še na kakšen koktajl in zabavo. »Jaz nisem navajen na 'hard working day'. Če me postaviš v Spar, naj zlagam izdelke na police, bom to delal pet minut, potem pa padem skupaj,« je bila samo ena od njegovih »globokih« izjav v skoraj dve uri trajajočem podkastu. Tisti, ki smo zdržali do slabe polovice posnetka, smo imeli priložnost izvedeti še, da bi vsako službo opravljal pol ure, zgolj toliko časa, da se fotografira v uniformi in to objavi na instagramu, pa da je pred kratkim odprl račun na portalu Only fans, pri čemer se sicer zaveda, da je praktično še otrok (star je 18 let) in da je noro, da svoje telo prodaja na spletu, ampak mu je pač pomembno samo to, da zasluži. O besednjaku in o načinu komunikacije, ki je spremljal to »frustrirajočo življenjsko zgodbo«, pa niti nočem izgubljati besed.

Prof

Posnetka si ni vredno ogledati, ker tam ni ničesar, kar bi komur koli pomagalo. Je samo še eden v vrsti dokazov, kako smo kot družba zavozili. Da javno govoriš takšne stvari, pač ni pogum niti odprtost, ampak je zgolj nespoštljivost do vseh tistih, ki opravljajo resne službe. Je resen alarm, da so tradicionalne vrednote na preizkušnji. Če ob tem dodam podatek, da takšne osebke dnevno spremljajo otroci, nekateri stari samo deset let, in da jim je nekdo takšen tudi vzornik, bi morali goreti vsi možni alarmi. Dopustili smo, da se najranljivejša skupina uči od zavoženih posameznikov, medtem pa jih nismo naučili osnovnega bontona. Namesto tega smo potrebovali spet neki projekt – da se vrnemo na začetek –, da se ponovno učimo reči prosim in hvala. Bravo, razvita družba.

*Evolucija gre nazaj, vračamo se k opici. Iz pesmi (R)evolucija skupine Plavi orkestar (2011).