Borut Živulović / Bobo

Zadnjih deset let imamo v Sloveniji v terciarno izobraževanje, torej na kateri koli program po končani srednji šoli, vpisanih približno 80 tisoč študentov. Tudi študijsko leto, ki se bo kmalu začelo, najverjetneje ne bo izjema. Vsi ti ljudje morajo nekje tudi prespati. Vsi seveda ne potrebujejo selitve in tudi ne drugega prenočišča. A za vse študente po državi je na voljo nekaj manj kot 12 tisoč ležišč. Za ponazoritev, v Ljubljani, kjer študira nekaj več kot 37 tisoč študentov, je v študentskih domovih na voljo dobrih 7000 ležišč, od tega brucem 2200 postelj. Logična posledica tega je, da nepremičninski trg s študenti cveti. In tu se začne nov krog kaosa, če ne celo pekla.

Da so se ljudje znašli, lahko razumemo. Vsak se bori po svoje, inflacija nikogar ne obide. Na prvi pogled se celo zdi, da obe strani v tem dogovoru pridobita – najemodajalec je hvaležen, da dodatno zasluži, študent pa, da dobi posteljo, brez katere je, vsaj oddaljenim, študij praktično onemogočen.

Ja, našel se bo junak, ki bo rekel, da se lahko vozijo, ampak v resnici vemo, da to ni izvedljivo. V službo se v Sloveniji 150–200 kilometrov dnevno vozijo le ljudje z vozniki in taki, ki dobijo to pot dobro plačano, in to vsak zase, a se vseeno vozijo skupaj. Pomurski, primorski, koroški (pa še kakšni) študenti pač težko. Javni prevoz bi bil seveda idealna izbira, če bi ga zares imeli. Funkcionalnega, hitrega, brez zamud, zanesljivega. A tega žal kljub rekordnim vlaganjem, s katerimi se ministrica rada pohvali, nimamo. Ne v avtobusnem ne v železniškem prometu.

Ostane torej le kaotičen nepremičninski trg, ki je popolnoma nereguliran, brez resničnega nadzora in z vse manj vesti. Že nekaj časa dnevno in podrobno pregledujem oglase na različnih platformah, na katerih ljudje ponujajo sobe, stanovanja in prostorčke, ki si naziva za bivanje ne zaslužijo. In to po vsej Sloveniji. Spomnim se iz svojih študentskih časov, torej pred 20 leti, da si ravno tako lahko našel luknje, ki so jih ljudje predelali in ponujali študentom za denar. A taka ponudba le ni prevladovala, cene pa so bile relativno zmerne. Še vedno do trikrat višje od študentskega doma, ampak vendarle znosne(jše). Zdaj pa ob nekaterih oglasih preprosto ostaneš brez besed. Zmagovalka med temi, ki sem jih pregledala, je gospa, ki je v Ljubljani za 20 kvadratnih metrov, na katerih bi v dveh sobah bivali trije ljudje, prosila neverjetnih 900 evrov. Za enoposteljno sobo 400 evrov, za dvoposteljno pa 250 evrov po osebi. Brez stroškov seveda.

Dolenjski list

Nikakor pa ne gre vseh metati v isti koš. Najdeš tudi poštene najemodajalce, ki so ostali ljudje, se vživijo v kožo študenta in se tudi težko odločijo, komu bi v poplavi prošenj oddali svoj košček nepremičnine. Ne nazadnje ima tudi ta kovanec dve plati. Nikoli zares ne vedo, kakšnega človeka spustijo k sebi.

Precej stanovanj je v resnici predelanih garaž, v katere so ljudje vložili nekaj denarja, sedaj pa želijo (in uspejo) iz tega iztržiti bistveno več. Rešetke na oknih fotografij niso najbolj obetaven znak. Garsonjer, ki bi se oddajale za manj kot 500 evrov, praktično ne najdeš več, že 500 evrov je, kot ti bodo znali povedati poznavalci, »zelo dobra cena«. K temu moraš prišteti še minimalno 200 evrov stroškov in je mesečni znesek 700 evrov. Za do 30 kvadratnih metrov, kjer v večini primerov kuhaš, spiš in se učiš v istem prostoru.

Morda smo res razvajeni, kot so nam že v mojih študentskih časih govorili tuji študenti, ki mnogih ugodnosti, kakršne ima slovenski študent, niso imeli – subvencioniranih vozovnic, prehrane, bivanja, cenejših vstopnic, naročnin itd. O tem sem se lahko prepričala tudi na lastne oči, ko sem pol leta preživela na študiju v Gradcu in za sobico, ki je merila morda deset kvadratnih metrov, plačevala toliko kot kasneje v Ljubljani za 1,5-sobno stanovanje. Ni treba dodati, da sem se z izmenjave vrnila revna kot cerkvena miš in bila prvič v študentskih letih spet nekaj časa odvisna od staršev. Ker tam seveda nisem delala kot doma, kjer sem skoraj ves čas študija služila svoj denar, včasih tudi z dvema ali tremi službami hkrati.

V tem kaotičnem iskanju postelj sem spoznala, kako zelo hvaležna sem, da sem študirala v nekoliko drugačnih časih. In imela tako usodo, kot sem jo imela. Že takrat sem vedela, da smo srečneži, da so ravno v našem času odprli tri nove študentske domove, da me je, deset korakov od vhodnih vrat fakultete, na zadnji postelji v študentskem domu pričakala še v folijo zavita vzmetnica. Zdaj sem hvaležna še bolj. Z velikim upanjem v srcu pa si tudi za študente današnjega časa želim, da jim bo vendarle to najlepši del življenja.