Arhiv naročnika

Spet je tisti čas v letu, ko začnemo delati obračun leta, ki se izteka, obenem pa v mislih že načrtujemo podvige za novo, si obljubljamo spremembe na bolje in na splošno z nekim upanjem zremo v leto, ki naj bi prineslo lepše čase. V življenju večine odraslih je pač tako, da vsako leto prinese kakšen izziv. Morda ali pa predvsem zato nas verjetno toliko pogreša tiste brezskrbne čase otroštva, ko je bila edina težava, da nisi smel biti dolgo pokonci ali ti niso kupili nečesa, kar »absolutno vsi razen mene imajo«.

Bolj ko spoznavam svet in ljudi okrog sebe, bolj se zavedam, da sem sama imela neverjetno srečo. Kot prvo sem odraščala v časih, ko je bil svet še v normalnih tirnicah in se je prihodnost drugače kot danes še zdela svetla. Odraščala sem v družini, kjer so bile meje otrokom jasno postavljene, in v resnici lahko le občudujem mamo, da je bila pri njih sposobna neomajno vztrajati tudi takrat, ko bi bilo verjetno veliko lažje, če bi popustila. Oče je bil tisti, ki mi je odprl svet knjig in gledališča ter me vozil na lutkovne predstave v Soboto, verjetno tudi v najbolj nemogočih zimskih razmerah na cesti. Čeprav mi ni nič manjkalo, nisem zmeraj dobila tistega, za kar sem morda prosila dobre decembrske može ali za kar sem tečnarila v trgovini. Kar je bilo prav. Pomembno si je namreč želeti stvari, saj jih potem, če in ko jih dobimo, toliko bolj cenimo. V naši družini tudi ni bilo nasilja in ne alkohola, kar mi je bilo morda še do nedavnega samoumevno oziroma nisem o tem niti razmišljala. Kot ugotavljam, marsikdo v resnici ni imel te sreče, posledice tega pa nosi tudi v odraslem življenju.

Pexels

Niso bile redke družine, kjer so mame podpirale tri vogale hiše in pomagale še pri četrtem, kar v praksi pomeni, da so bile za vse same – za kuhanje, čiščenje in vzgojo otrok. Očetje so bili velikokrat očetje le na papirju in so čas raje kot z družino preživljali v družbi pivskih kolegov, medtem ko so jih otroci in žene doma čakali, kdaj pridejo in v kakšnem stanju. Časa za igro, branje pravljic in pogovore, ki jih potrebuje vsak otrok, ni bilo, resnici na ljubo pa tega marsikateri starš tudi ni znal ali pa ni zmogel dati. Nekateri so te stvari kvečjemu nadomeščali z materialnimi dobrinami. Verjamem, da je bilo takšnih družin več v preteklosti, ker so bile tudi vloge moških in žensk takrat drugačne, zato pišem v pretekliku. Žal pa je pri marsikom verjetno še danes tako, lahko še huje. Poleg še vedno stereotipno razdeljenih vlog znotraj nekaterih družin (mimogrede – za to, da se sodobni moški ne vključujejo v vzgojo otrok in gospodinjenje, krivim njihove matere, ki so vse delale namesto njih, in očete, ki sami niso dali dobrega zgleda) danes veliko škode naredijo tudi družbena omrežja, ki vse tiste, ki ne zmorejo jasnega oblikovanja svojih stališč in vrednot, »silijo« k temu, da sledijo nekim trendom, ki so si jih izmislili vplivneži, in verjamejo, da je to zanje in za njihove otroke koristno. V teh zgodbah pa so otroci tihi opazovalci in poslušalci vsega, kar se dogaja okrog njih, in če okolica ne zmore ustreznega zgleda, ki bi izpričeval resnično življenje, potem lahko v prihodnosti pričakujemo še več posameznikov z izkrivljenimi predstavami o tem, kaj je prav in kaj ni, katere so prave vrednote in katere nam vsiljuje splet.

V sodobnem svetu so že danes v velikem porastu duševne bolezni, predvsem je med ljudmi veliko depresije in anksioznosti, a še vedno so to preveč tabuizirane teme, o katerih se premalo govori v javnosti. Gotovo bi zastrigli z ušesi, če bi vedeli, koliko ljudi, ki jih vsakodnevno srečujete, se (potihoma) spopada s kakšno od naštetih, pa so v tem v resnici najpogosteje sami – brez podpore, brez človeka, ki bi se mu lahko zaupali. Tukaj so v prednosti mlajši ljudje, ki so o teh temah vseeno bolje ozaveščeni in si pogosteje sami najdejo pomoč. Težava tovrstnih bolezni je v tem, da zahtevajo veliko osebnega angažmaja, veliko notranje moči posameznika, da vsak dan znova naredi korak naprej. Ko se posameznik znajde v tem ciklu čustev in stanj, pa je njegovo najpogostejše vprašanje ravno to, zakaj se mu je to zgodilo. Odgovor se med drugim skriva – v družini. Res je, da so nekatera duševna stanja lahko tudi stvar genetike, a ogromno k temu doprinese okolje, v katerem smo odraščali in živimo, predvsem pa naša primarna družina. Ta je osnovna celica vsega, kar smo – tukaj so se krojili naši prvi zgledi, oblikovala so se prva stališča, od tod smo prinesli vzorce obnašanja. In če v tej celici za zdrav razvoj otrok ni vse delovalo tako, kot bi moralo, potem te stvari prej ali slej pridejo na dan. Za nekatere žal tudi zelo pozno, kar pomeni, da padejo na samo dno, s katerega pa se je mnogo težje pobrati, kot če svoje težave zaznajo pravočasno in jih pravočasno tudi začnejo reševati.

Veseli december zato ni vesel za vsakogar. Poleg tistih, ki si ne morejo privoščiti vseh materialnih izmišljotin, ki zadnja leta spremljajo te praznike, je med nami veliko tistih, ki jih soj prazničnih luči in radostno vzdušje na adventnih sejmih spravljata v še večjo stisko, saj še hitreje dobijo občutek, da so v tej stiski sami, medtem ko vsi okrog njih, vsaj na videz, pokajo od sreče. Zato letos namesto materialnih daril poklonimo drug drugemu raje odprt, iskren pogovor. Verjemite, s tem boste marsikomu poklonili cel svet.