Kolumna: Izginjata tako etika kot empatija
Občutek imam, da se je svet znašel na preizkušnji in razpotju.
Postojim v temi, ne vem, koliko časa mirujem in zadržujem dih. Vem, da sem zašel na pomrznjenem travniku, orientiram se po spominu, slutim, kje so speče in olistane jablane, nekoliko višje stari vinograd, čeprav ničesar ne razločim v globoki in težki temi, ko se počasi spuščam v grapo spodaj, kot bi padal v črno luknjo, ki posrka vse, kar se približa njenemu horizontu. Njenemu objemu ne uide niti svetloba, potem temina zagrne tudi mene. Pomislim, ko na licih čutim tenke leskove in akacijeve veje, ali po tem, ko ni ničesar več, niti svetlobe niti materije, ostane vsaj spomin. Čeprav čepim v temni grapi, obrasli z drevjem in neznanim rastjem, nekje na vznožju griča, ki se dviga za mano kot neprehodna stena, je namreč v meni še vedno živa slika, nevidni zemljevid, izrisan iz spomina.
Oko se počasi privadi na temo. Iz goste in nepredirne gmote se počasi izvijejo obrisi, silhuete, ki jih prepoznam po notranji predstavi. Kostanj, breza, smreka, trta, brazda. In nad vsem vidnim in nevidnim sijejo zvezde. Kot uročen zrem iz goričke črne luknje pod goricami v mogočno in morebiti neskončno zvezdno nebo. Za občasnega obiskovalca ali nočnega hodca je prizor neobičajen in pretresljiv. Drobne bele pike na črnem prtu sijejo čez ves svod, kamor koli se obrnem, me nagovarjajo nebesna znamenja. So trenutki, ko se zlijemo, stopimo z vsem, kar je in česar ni. Morebiti tisti, ki so šli predaleč v vesolje, in tisti, ki so potovali pregloboko v notranji svet, tako zdaj večno gledajo ta svet, kot bi zrli iz črne luknje. Vendar njihov pogled nikoli ne more več ubežati čez horizont, tako kot moj pogled ne more tja, ne da bi bil za vselej izgubljen. Pa vendar čutim, da so tam oči, topel pogled, ki me išče v temi, tako kot jaz iščem njega. Blizu smo drug drugemu, med nami je samo staro temno zrcalo, ki vpije na površini vso svetlobo.
V hipu se oglasita skeptik in analitik v meni, ki iščeta razloge in razlago za doživeto. Seveda, vsak zre v svoje ogledalo, oči, ki jih opazujem in ki me prav tako opazujejo, so moje. Vendar se tokrat ne vdam tako zlahka, nočem popustiti vrtajočemu in nepopustljivemu razumu, doživetje je bilo premočno, občutek, ki odzvanja v meni, pa avtentičen, podoben deja vuju, zato zlahka zavrnem vsako klico dvoma. A v to je treba tudi malo verjeti. Saj, zakaj bi bila svetloba in ne raje samo večna tema? O tem nam govorijo fizika, mistika in poezija.
Počasi se vzpnem čez grič do hiše, v notranjosti prasketa ogenj, pretresen in hvaležen sedem na klop. Tukaj, v ustvarjalni samoti in tišini, bi zlahka preživel noč in dan, leta, življenje. Vendar človek poleg samote, bogatega notranjega življenja potrebuje tudi skupnost, nekateri bolj, drugi manj, da o doživetem poroča, odkritja, spoznanja, dvome in spomine deli z drugimi. Iz zgodb, pripovedi, jezika, iz tistega, kar ostane, se gradi civilizacija, ohranja občutek za lepo in dobro, brez česar bi se sesul naš notranji svet in bi hkrati s tem razpadla družba kot celota.
Občutek imam, da se je svet znašel na preizkušnji in razpotju. Kot bi vera v ustaljeni red nezadržno kopnela, z nerazumno lahkoto se žaga vse, na čemer smo doslej počivali in rasli. S klicanjem preprostega zdravega razuma in pregovorne kmečke pameti se zares zgolj omalovažujejo civilizacijske vrednote znanja, blagostanja in lepote. Še več, brez notranjega občutka za presežno izginja tudi občutek za etiko. Z zaklinjanjem na individualnost in brisanjem socialne dimenzije pa nezadržno izginja tudi empatija. Na srečo imamo veliko izjemnih pripovedi in pesmi, da se lahko v njih prepoznamo kot posamezniki in tudi kot družba. Moralni zakon v meni in zvezdno nebo nad nami, je rekel Kant, samo to me zanima. Še vedno, bi lahko dodali.
