Blaž Kondža

Ortopedski kirurg Samo Novak je razvil manj invazivno tehniko rekonstrukcije sprednje križne vezi in anterolateralne vezi, ki se opravi sočasno. Njegov uspeh je bil prepoznan tudi na mednarodni ravni.

S kirurgom, ki pravi, da so redno gibanje, dovolj močne mišice in pametna obremenitev vedno najboljša preventiva za težave s sklepi, smo se pogovarjali o tem, kako dolgo je novo tehniko razvijal, kaj prinaša za paciente, pa tudi to, ali ga mika tujina ali pa se bo morda kdaj vrnil v rodno Prekmurje.

Osebni arhiv

Pred tedni je v javnosti zaokrožila vest, da ste razvili novo, manj invazivno tehniko hkratne rekonstrukcije kolenskih vezi. Če poveste za laično javnost, kakšne prednosti in možnosti okrevanja prinaša ta tehnika za paciente, športnike?

»Povsem preprosto: doslej je bilo za hkratno rekonstrukcijo sprednje križne vezi (ACL) in anterolateralne vezi (ALL) potrebno vrtanje dveh kanalov v stegnenici, pri novi tehniki pa uporabimo en sam, skupni kanal. Ta ima po dolžini dve širini: zunanji del kosti prebija kanal, širok le štiri do pet milimetrov, notranji del pa je razširjen na debelino presadka. Skozi ozek zunanji kanal potuje presadek anterolateralne vezi do svojega mesta, presadek sprednje križne vezi pa leži v notranjem, širšem delu kanala, vsak v svoji anatomski legi.

Zunanja stran stegnenice tako ostane skoraj nepoškodovana. Za pacienta to pomeni manjšo poškodbo kosti, čvrstejšo fiksacijo, manjše tveganje oslabitve stegnenice in manjše breme na mestu, kjer odvzamemo tetivo. Oba presadka pridobimo iz ene same tetive, imenovane rectus femoris, kar prav tako zmanjša obremenitev telesa. Najpomembneje pa je, da s kombinirano rekonstrukcijo bistveno izboljšamo rotacijsko stabilnost kolena. Pri mladih, aktivnih športnikih je delež ponovnih pretrganj po rekonstrukciji ACL precejšen, s pravilno izvedeno dodatno anterolateralno stabilizacijo se to tveganje pomembno zmanjša. Konkretno gre za hitrejše okrevanje, bolj zaupanja vredno koleno in lažjo ter varnejšo vrnitev k športu.«

Osebni arhiv

Razvoj tovrstnih operativnih tehnik verjetno traja kar nekaj časa. Kako dolgo ste jo razvijali in za kako zahteven postopek gre?

»Od prve ideje do prvih operacij je preteklo nekaj časa. Tehnika ni nastala na papirju, ampak iz vsakodnevnega dela z bolniki, iz študija anatomije in biomehanike ter iz izkušenj, ki sem jih pridobil na izpopolnjevanjih v Franciji in drugod. Veliko je bilo načrtovanja: premeri kanala, lega fiksacije, izbira presadka. Pri kolenu odločajo milimetri, zato je bilo treba vsak korak premisliti in preveriti. Zahtevnost je predvsem v natančnosti. Kirurško ni težko samo narediti prav, ampak narediti prav vsakič in pri vsakem bolniku. Preden sem tehniko začel redno uporabljati, jo je bilo treba izpiliti toliko, da je postala ponovljiva. Danes pa rezultate seveda še naprej spremljamo in dokumentiramo.«

Novice

Made for you by JasnaKlara: Unikati, narejeni z ljubeznijo

Vsak karierni uspeh je za posameznika poseben in mu je v ponos. Kaj vam pomeni ta dosežek?

»Iskreno: največ mi pomeni korist za bolnike. Vsak športnik, ki po poškodbi znova tekmuje, in vsak bolnik, ki brez strahu pred nestabilnostjo spet hodi v hribe, je zame večji uspeh kot sama novica o tehniki. Seveda me priznanje, da je tehnika sprejeta tudi med tujimi kolegi, veseli. To pomeni, da se vrhunska kirurgija lahko razvija tudi v Sloveniji in da našim bolnikom zato ni treba potovati v tujino. Nazadnje pa je vsak tak dosežek vedno plod dela celotne ekipe, torej kolegov, fizioterapevtov in medicinskih sester v Valdoltri.

Osebni arhiv

Trenutno ste zaposleni na športnem oddelku Ortopedske bolnišnice Valdoltra kot ortopedski kirurg. Kje vse pa ste pred tem nabirali delovne izkušnje, tudi kot študent? 

»Med študijem medicine v Ljubljani sem že zelo zgodaj vstopil v operacijske dvorane – kot asistent pri operativnih posegih v Kirurškem sanatoriju Rožna dolina, kjer sem pridobil izkušnje iz abdominalne, žilne, plastično-estetske in ortopedske kirurgije. Del izkušenj sem nabiral v tujini: izobraževanje iz kirurgije v Memorial Hermann, Texas Medical Center v Združenih državah ter v Krankenhaus der Elisabethinen v Celovcu. Specializacijo iz ortopedske kirurgije sem nato končal v Valdoltri, dodatno pa sem se subspecialno izobraževal v Lyonu in Toulousu v Franciji. Ja, tudi Pomurje mi je dobro znano. Poleti v tretjem letniku fakultete sem pomagal na travmatološkem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota pri zdravniku Iztoku Starcu. Prve prave izkušnje s travmatološkimi bolniki in operacijskim delom sem tako dobil prav v Pomurju in prav te so bile med tistimi, ki so me usmerile v kirurgijo.«

Osebni arhiv

Si puščate odprta vrata za morebitno zaposlitev v Pomurju v prihodnosti?

»Nikoli ne reci nikoli. Trenutno sem v Valdoltri popolnoma zadovoljen. Delam z odlično ekipo, ki mi omogoča, da razvijam in uvajam nove tehnike. A vem, kaj pomeni kakovostna stroka za neko regijo, in če bi se kdaj izpolnile okoliščine, da bi lahko s svojim znanjem lažje pomagal pomurskim pacientom, teh vrat ne bi zapiral.«

Novice

Križevski upokojenci kljub dežju na pohod, nato še na martinovanje

Kaj pa zaposlitev v tujini, je to eden od vaših ciljev?

»Tujina mi je bila vedno prostor za učenje, ne cilj. Izobraževanja, kongresi in sodelovanja v tujini so pomemben del mojega poklicnega razvoja, a svojo kariero gradim v Sloveniji, saj so tu moji bolniki, tu je ekipa, ki z mano deli vsakodnevno delo, in tu vidim tudi svoj raziskovalni in pedagoški prispevek.«

Osebni arhiv

Kot ste že navedli, ste med študijem opravili izobraževanje iz kirurgije v ZDA in Avstriji, subspecialno ste se izobraževali v Franciji. Kako se (če se) izobraževanje in nabiranje izkušenj v tujini razlikujeta od izobraževanja in dela doma?

»Temelj, ki sem ga dobil doma, na medicinski fakulteti v Ljubljani in v Valdoltri, je trden in takemu temelju se lahko zahvalim tudi za to, da so me sprejeli v tujini. Razlika je predvsem v tem, da v tujini vidiš več različnih šol in filozofij istega posega. Vsak center ima svoj pristop in svoje razloge zanj. To te nauči, da ni le ene same pravilne poti, ampak da moraš vsako tehniko razumeti dovolj globoko, da veš, kdaj deluje in kdaj ne. Prav ta kritičnost je tisto, kar sem vzel s seboj: v tujini sem se naučil izbire, doma pa poglobitve. Najboljša kombinacija je oboje.«

Osebni arhiv

Specializacijo iz ortopedske kirurgije ste opravili pred nekaj leti. Zakaj pa ste se odločili za ortopedijo in zakaj športne poškodbe?

»Ortopedija me pritegne, ker povezuje medicino z nekakšno inženirsko logiko: biomehanika, meritve, natančnost, včasih odločajo milimetri. Poleg tega so rezultati vidni in hitri. Bolnik, ki pride na kontrolo z manj bolečinami, boljšo gibljivostjo, bolj stabilnimi sklepi, je zadoščenje, ki ga malo poklicev ponudi. Športne poškodbe pa zato, ker je to najbolj dinamičen del ortopedije. Tudi sama rekonstrukcija se nenehno razvija, bolniki so mladi, motivirani in zahtevni, od kirurga zato pričakujejo vrnitev na predpoškodbeno raven, ne le 'vsakdanje' funkcioniranje. To težnjo po odličnosti imam rad in prav zato se vedno znova sprašujem, kako kaj narediti bolje, manj invazivno in bolj trajno.«

Osebni arhiv

Škrabanova pekarna

Foto: Borut Perkič se je vrnil h koreninam

S čim se pri svojem delu najpogosteje soočate oziroma katere operacije največkrat opravljate?

»Najpogosteje operiram koleno. V naši ambulanti je najpogostejši razlog za obisk bolečina v sprednjem delu kolena, zelo veliko je poškodb sprednje križne vezi, pogosto kombiniranih z drugimi vezmi, ter poškodb meniskusov, ki jih, kadar je le mogoče, šivamo in ne odstranjujemo. Moja dodatna subspecialnost je patologija patelofemoralnega sklepa (tj. pogačice in priležnega žleba – trohleje) pri otrocih in odraslih. Tudi pri nestabilni pogačici pri otroku sem razvil in modificiral odlično francosko tehniko, ki je še manj invazivna in po študijah daje odlične rezultate. Izvajam tudi stabilizacije (reparacije in rekonstrukcije z odvzetimi tetivami) gležnja. Poudaril bi, da na našem oddelku ne zdravimo le športnikov, ampak vse bolnike – tehnike, ki so se razvile za vrhunske športnike, danes koristijo vsakemu.«

Osebni arhiv

Razvili ste tudi svojo anatomsko tehniko šivanja meniskusov. Na kakšen način ta poteka?

»Imenujem jo 'double-sided all-inside'. Gre za dvostransko šivanje, ki poteka v celoti artroskopsko, brez dodatnih rezov na koži. Bistvo je, da ne šivamo le poškodbe, ampak anatomsko rekonstruiramo tudi dodatne vezi meniskusa, ki so sicer pogosto spregledane. Uporabljam sodobne upogljive šivalne sidre, ki omogočajo natančno in hkrati varno fiksacijo. Rezultati so odlični. Pri značilnih poškodbah tipa 'bucket handle', ko je meniskus povsem odtrgan in ukleščen v sklep, praktično ne opažamo več ponovitev. Za primerjavo naj povem, da so starejše študije pri takšnih poškodbah poročale tudi o 60-odstotni stopnji neuspeha. Ker je meniskus ključen za dolgoročno zdravje kolena, je vsak ohranjen meniskus dolgoročno prihranjena obraba sklepa.«

Ob praktičnem delu v bolnišnici in raziskovanju pa sodelujete tudi na mednarodnih kongresih, organizirate strokovna srečanja, objavljate strokovne članke s področja ortopedske kirurgije. Razmišljate morda tudi o nadaljnjem formalnem izobraževanju?

»Da, sem na doktorskem podiplomskem študiju biomedicine. Sodelujem tudi pri poglavjih o kirurških tehnikah kolena v strokovni knjigi pri mednarodni založbi Springer. Verjamem, da je formalno izobraževanje skupaj z raziskovalnim delom tisto, kar dviga raven celotne stroke, to znanje pa želim prenesti tudi mladim kirurgom, ki prihajajo.«

Osebni arhiv

S čim se ukvarjate, ko vašega časa ne zapolnjuje služba?

»Predvsem z družino. Tudi moja žena je zdravnica, je pedopsihiatrinja, zaposlena v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, zato je najin skupni čas še toliko bolj dragocen. Imava triletno hčerko, ki me veliko pogreša, ko sem zdoma. To mi je najboljši opomnik, da telefon ob prihodu domov res odložim in da sem prisoten. Radi tudi potujemo, nič ni lepšega kot dober pohod ali odkrivanje novih krajev. In ker so moji pacienti večinoma gibalno aktivni ljudje, je to zame tudi poklicno vprašanje. Težko bi svetoval gibanje, če ga sam ne bi živel.«

Mučenje živali v Iljaševcih

Veterinarja pod drobnogledom tožilca zbornice. Ostaneta lahko brez licence

Dom ste si ustvarili v Ljubljani. Se kdaj vračate v Pomurje?

»Res je, z družino živim v Ljubljani. V Prekmurju imam starša in sestri z družino. Najstarejša sestra je nevrologinja in deluje prav v Splošni bolnišnici Murska Sobota, druga, prav tako starejša od mene, je profesorica razrednega pouka na OŠ III Murska Sobota. Vračam se občasno in vsak obisk je poseben. Del srca namreč vedno ostane tam, kjer je odraščal.«