Kolumna: Ne, nisem Pogačar. In prav zato kolesarim!
Ne učimo naših otrok, da ne bodo nikoli Pogačarji. Naredimo obratno, učimo jih, da ni treba biti Pogačar, da bi bilo vredno sanjati.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ali veste, kdo je Jaka Mraz? Verjetno ne. Pa nič zato. To vas sprašujem zato, ker sem sam ob njem spoznal nekaj, za kar želim, da nikoli ne pozabimo. Ne kot starši, ne kot otroci in ne kot družba.
Animirani film Pet legend se nikoli ne ukvarja z vprašanjem, ali dedek Mraz, velikonočni zajček ali zobna vila zares obstajajo. Bistvo zgodbe je drugje. Dokler otroci verjamejo, legende živijo. Ko pa prenehajo verjeti, legende izginejo. Ne zato, ker bi postale šibkejše, temveč zato, ker je izginila vera vanje.
Pred dnevi sem prebral kolumno Ne, vi niste Pogačarji ne Rogliči. Priznam, razjezila me je. Ne zaradi opozoril o prometni varnosti, s tem se popolnoma strinjam. Pravila veljajo za vse in kolesarji pri tem nismo nobena izjema.
Zabolelo me je nekaj drugega.
Kot da smo prišli do točke, ko ljudem ne pustimo več sanjati. Kot da moramo vsakemu, ki naredi prvi korak, takoj povedati, da nikoli ne bo Pogačar. Da nikoli ne bo Roglič in da vse skupaj sploh nima smisla.
Pa ga ima.
Pred dvema letoma sem tudi sam sedel na kolo s precej preveč kilogrami. Prvi klanci niso bili rekreacija, ampak so bili boj s samim seboj, umski in fizični preizkus povsem nepripravljenega kolesarja začetnika. Priznam, vmes je celo bolelo in večkrat bi skoraj obupal. Pa nisem. Danes brez težav prevozim sto kilometrov. Danes lahko v klanec vozim skupaj s sinom, ki trenira triatlon in je fizično na svojem vrhuncu. Ne zato, da bi ga premagal, ampak zato, da mu sploh lahko sledim. Z drugim sinom grem na Pohorje. Pa nisem Reinhold Messner.
In veste kaj? To je moja rumena majica!
Poznam ogromno ljudi, ki vsak teden sedejo na kolo. Nobeden od njih ne lovi slave. Lovijo boljše zdravje, dobro družbo, mir v glavi. Med vožnjo nastajajo prijateljstva. Ob kavi in pivu po turi pa ideje, smeh in zgodbe. Nihče ne meri, kdo je zmagal. No … malo, ampak na koncu nepomembno. Vsak ve, da je zmagal že s tem, da je prišel.
V fitnesu pogosto srečam prijatelja na invalidskem vozičku. Nikoli se ne vprašam, česa ne zmore. Se pa vprašam, od kod mu toliko volje. Ne vem, kakšne so njegove sanje. In iskreno – tega mi sploh ni treba vedeti. Pomembno je, da jih ima.
Vsak človek ima svoj Tour de France. Nekdo se bori s kilogrami. Nekdo z boleznijo. Morda z osamljenostjo ali po operaciji prvič stopa na kolo. In nekdo preprosto želi biti jutri boljši človek, kakor je bil danes.
Cilji niso enaki, sanje pa so.
Prav zato občudujem Tadeja Pogačarja. Ne samo zaradi rumene majice. Njegova največja zmaga ni dirka po Franciji. Njegova največja zmaga je vsak navdihnjen človek, ki prav zaradi njega prvič sede na kolo. Vsak otrok, ki si upa sanjati. Vsak oče ali mama, ki se odločita živeti bolj zdravo. Vsak rekreativec, ki si reče: »Če lahko on navdihne milijone, lahko tudi jaz naredim prvi korak.«
Razumem ljudi, ki kolesarijo v največji vročini, se potijo in jezijo voznike. Ker sem eden izmed njih. Ne zato, ker bi želeli komu nagajati. Ampak zato, ker smo ravno tisti trenutek premagali najtežjega nasprotnika – samega sebe. Če zamudiš ta trenutek, ga pogosto ni več.
Ko smo že pri prometu – kolesarji nismo nad drugimi udeleženci. Nismo pa niti pod njimi. Smo enakovredni in – ne pozabimo – šibkejši člen prometa. Vedno znova poslušamo, da sodimo na kolesarske steze in da smo na cesti v napoto. Se popolnoma strinjam. Toda najprej jih dajmo zgraditi. Dokler jih ni, pa imajo tudi kolesarji pravico uporabljati cesto. Ni druge.
Veliko sem kolesaril tudi v tujini. Tam voznik običajno mirno počaka. Ne trobi. Ne izsiljuje. Izgubi deset sekund in nadaljuje svojo pot.
Deset sekund! Ali je teh deset sekund res vrednih več od človeškega življenja? To potem ni več samo prometna kultura, to je kultura odnosa do sočloveka, konec koncev način življenja.
Toda ta kolumna ni o kolesarjenju, to je kolumna o pravici navadnega človeka, da sanja.
Kot oče si želim, da moja sinova sanjata. Če sodim po sebi – vse življenje. Da si upata zastaviti cilje, za katere bodo morda drugi rekli, da so preveliki. Da bosta znala pasti in se pobrati. Pri tem lahko samo upam, da jima bom znal pomagati. Enako si želim tudi za vaše otroke. In za vnuke. In za vse ljudi, ki vsak dan tiho bijejo svoje bitke, ki nam nikoli ne bodo znane, in te bitke so verjetno veliko težje, kot si nekateri lahko sploh predstavljamo.
Ne učimo naših otrok, da ne bodo nikoli Pogačarji. Naredimo obratno, učimo jih, da ni treba biti Pogačar, da bi bilo vredno sanjati.
Na koncu sem se spet spomnil Jake Mraza.
Morda Jaka Mraz res ne obstaja, toda sanje obstajajo.
In dokler bomo verjeli vanje, bodo obstajali ljudje, ki bodo shujšali, prevozili svojih prvih sto kilometrov, osvojili svoj prvi vrh, naredili še eno ponovitev v fitnesu, se po bolezni postavili na noge ali pa preprosto postali boljši očetje, mame, prijatelji in ljudje.
Ko nehamo sanjati, ne izgubimo samo legend. Izgubimo pogum. Izgubimo ideale. Izgubimo prihodnost. In takrat nehamo biti družba.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
