Freepik

Zgodovinski roman Ženske me je prevzel. Govori o ameriških medicinskih sestrah, ki so služile v vietnamski vojni. Govori tudi o izkrivljanju resnice oblasti, zaslepljenosti naroda, ki je želel verjeti, da delajo dobro, čeprav prelivanje krvi to nikoli ne more biti.

Čeprav v knjigi ni posebej izpostavljena, je bila vendarle zelo pomembna tudi medijska pokritost te vojne. Šele ko so se novinarji dokopali do resničnih informacij s terena, so se začele kazati razsežnosti vojne in njen nesmisel. To je povzročilo počasno spreminjanje mnenja naroda in vse večji pritisk na oblast in tedanjega predsednika Richarda Nixona. Ni ga sicer odnesla vojna, so ga pa novinarji. Ki so razkrinkali enega največjih političnih škandalov v Združenih državah Amerike, ko so ugotovili, da je vlom v prostore demokratov povezan s samim predsednikom, ki je povrhu to želel še prikriti. A pristojni organi se takrat niso uklonili in so vztrajali, dokler niso vsega dokazali. Nixon je bil politično mrtev in da bi ohranil vsaj kanček dostojanstva, je odstopil, kot prvi in doslej še vedno edini ameriški predsednik, ki je to storil. To so s svojim odličnim raziskovalnim delom dosegli novinarji časopisa Washington Post, ki so članek za člankom razkrinkavali korupcijo na najvišji državni ravni. To so bili novinarji istega časopisa, katerega lastnik je zdaj prijatelj in financer aktualnega predsednika, prav tako republikanca Donalda Trumpa, sicer ustanovitelj spletnega giganta Amazon Jeff Bezos. Njegovo bogastvo ocenjujejo na 230 milijard evrov. V uredništvu Washington Posta pa je ta teden na cesti pristala kar tretjina zaposlenih – približno 300 novinarjev in drugih sodelavcev iz skupno 800-članskega uredništva so odpustili. To je ena največjih čistk v medijskem prostoru v zadnjih desetletjih.

Jure Kljajić

Težko verjamemo, da je naključje, da se to dogaja ravno v dobi, ko je na oblasti Trump. Človek, ki novinarje zmerja z žaljivkami vseh sort, ki ne razume koncepta svobode govora, ki je prepričan, da pravila zanj ne veljajo. Ki spodkopava sodne sisteme in drugega za drugim s poti odstranjuje vse, ki ne plešejo, kot on igra. Ki se z vžigalico v roki nevarno igra na vnetljivi škatlici razmerij moči v svetu. In paktira z istomislečimi, tudi Viktorjem Orbanom, premierjem naše sosede Madžarske, kamor v luči prihajajočih volitev na obisk v prihodnjih dneh pošilja svojega odposlanca, državnega sekretarja Marca Rubia, pristojnega za vodenje zunanje politike in diplomacije ZDA. Trumpov simpatizer je sicer tudi prvak naše največje opozicijske stranke SDS Janez Janša.

profimedia

A vrnimo se raje k romanu. Dogajanje v vietnamski vojni je zares doživeto opisano, da bralca preslika v tisto obdobje in se počuti kot ena od žuželk, ki le opazujejo intenzivno dogajanje okoli sebe. Opisani so zapleteni odnosi, ko v nobenem trenutku ne veš, koliko časa ti je še ostalo. Opisano je življenje, kjer so izgube del vsakdana, kjer se nekako morajo sprostiti, kjer se smeh in solze nenehno prepletajo, opisano je, kako vojna človeka za vselej spremeni. Opisano je tudi, kako hudo je obdobje po vrnitvi, ko se nov krog trpljenja šele začne. Avtorica opiše, kako izgubljeni in sami sebi prepuščeni so bili ljudje, ki so se vrnili z bojišč, ko še niso prepoznali posttravmatske stresne motnje kot diagnoze. Opisano je tudi, kako nevidne so bile ženske. Kot da niso bile zares tam, kot da niso obstajale. Država vojnim veteranom leta ni priznala njihovega truda, kaj šele postavila spomenika. Postavili so si ga veterani sami – tisti, ki so preživeli, tistim, ki niso. A tudi tam ženske niso bile izpostavljene. Ženske so svoj spomenik v zahvalo dobile šele skoraj 30 let po začetku vojne v Vietnamu. Mnoge ga niso dočakale žive.

Avtorica romana veliko razmišlja tudi o tem, kako nesmiselna je vojna. Koliko ljudi umre, so za vedno telesno in psihično iznakaženi, pa ne vemo zares, zakaj. In tako ugotovimo, da je sicer zgodovinski roman zelo aktualen. Tudi danes po svetu pustošijo nesmiselne vojne, ki ubijajo mlade fante, ženske, otroke, vse druge nedolžne civiliste, ponekod popolnoma načrtno. Tudi danes oblasti prikrivajo resnične številke umrlih na vseh straneh. Tudi danes ni jasno, zakaj natančno je to potrebno. Kaj ljudi žene, da izgubijo razum in takšne grozote storijo drugemu človeku. Kako jih lahko moč in oblast tako preslepita, da postanejo le še nepredelani izmečki družbe. 
Žival lovi in ubija zaradi lastnega preživetja – ali zato, ker se ustraši za svoje življenje, ali zato, da se nahrani. Nikoli iz zlobe in pohlepa. To je zmožno le intelektualno najbolj razvito bitje, človek.