Kolumna: Straši me mladost, ki si ne upa več narediti neumnosti
Danes smo iz mladosti naredili skoraj javni projekt. Ne samo da smo že celotno bivanje ukalupili v neke vzorce in predstave o tem, kako se spodobi živeti. Zdaj bi radi še mladost spravili v kalup.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Danes je skoraj nemogoče biti svobodno mlad. Ne mislim svobodno v tistem velikem, ustavnem pomenu besede. Mislim preprosto mlad. Malo nor, malo neumen, malo preglasen, kdaj zaletav, kdaj brez občutka za posledice in predvsem prepričan, da se svet vrti nekoliko drugače, kot trdimo mi, odrasli. Ker mladost je tudi neumna. In prav je tako.
Dajmo si priznati, mi ultra odrasli, zreli in strašansko pametni ljudje: delali smo neumnosti. In to konkretne. Takšne, za katere danes nikakor ne bi želeli, da jih počnejo naša deca. Pa smo jih. Razlika je predvsem v tem, da nas pri tem ni snemalo petnajst telefonov.
Nismo naslednje jutro pristali na portalih, družbenih omrežjih in, bog ne daj, na nacionalki. Naša neumnost je imela privilegij, da je ostala neumnost. Ni postala javna razprava o stanju mladine, propadu vrednot, nevzgojenih otrocih in nesposobnih starših.
Danes pa smo iz mladosti naredili skoraj javni projekt. Ne samo da smo že celotno bivanje ukalupili v neke vzorce, urnike, pravilnike, priporočila in predstave o tem, kako se spodobi živeti. Zdaj bi radi še mladost spravili v kalup.
Mladi naj bodo sproščeni, ampak primerno. Naj bodo pogumni, ampak previdno. Naj razmišljajo s svojo glavo, ampak tako, da bodo prišli do zaključkov, ki so všeč nam. Naj se zabavajo, ampak lepo. Naj bodo drugačni, vendar ne toliko, da bi nas zaradi njih kdo čudno pogledal.
In potem se mi, ki smo nekoč počeli vse mogoče bedarije, postavimo v vlogo rabljev. Sodnikov. Tistih, ki že vedo. Ampak, dragi moji, mi nimamo pojma. Ne, ne velja tisti večni odrasli argument: tudi jaz sem bil mlad, zato vem. Ne veste. Tudi jaz ne vem.
Mi smo bili mladi v drugem svetu. Nam so se vrteli drugi filmi. Imeli smo drugačne strahove, drugačne možnosti, drugačne omejitve. Naša napaka ni dobila tisoč komentarjev neznancev, preden smo se naslednje jutro sploh zbudili. Naš najbolj neumen večer ni postal digitalni dokument, ki ga lahko nekdo čez deset let potegne z interneta. Čas ni isti. Izzivi niso isti. In zato tudi mladost ni ista.
Priznajmo si že enkrat, da se je svet spremenil. In niti malo ne kaže, da se namerava umiriti. Biti mlad danes ni enostavno, pa če še tako radi ponavljamo, da imajo današnji mladi vse. Da jim je vseeno. Da niso dovolj spoštljivi. Da ničesar ne cenijo. Da smo mi pri njihovih letih že ne vem kaj vse. Seveda smo. Vsaka generacija si čez čas napiše svojo precej olepšano biografijo.
Ne, ne bi bila najbolj vesel in radosten starš, če bi na nacionalki gledala svojega otroka, kako spreja ali je posprejan z vso tisto kemikalijo, pa ob tem še radostno norčav in vesel povrh vsega. Zagotovo bi doma marsikaj rekla. Ampak eno je biti starš svojemu otroku in nekaj povsem drugega je postati javni razsodnik tuje mladosti.
Poglejte malo te slike zares. Ne glejte samo dejanja. Poglejte obraze. Z njih večinoma brbota mladost. Čista, otroška, prismuknjena mladost. Tista mladost otrok, ki smo jim že pri petih letih prepovedali plezati previsoko na drevo, ker lahko padejo. Ki smo jim odstranili nevarna igrala, zavarovali robove, nadzorovali korake, spremljali telefone in jim skoraj do minute organizirali otroštvo.
In potem smo začudeni, ko si nekje pozneje sami poiščejo drevo, na katerega bodo splezali. Ali zid, čez katerega bodo pogledali. Ali mejo, ki jo bodo prestopili samo zato, ker smo jim povedali, da je tam.
In veste kaj? Mene to na neki čuden način veseli.
Veseli me, da mladosti norčavost, neumnost, provokativnost in tista lahkomiselna brezbrižnost do strašansko resnega sveta odraslih še niso zapustile. Da mladostni žar pod pritiskom ocen, dosežkov, pričakovanj, kamer, družbenih omrežij in naše večne potrebe, da jim razložimo, kako bi morali živeti, še ni ugasnil.
To seveda ne pomeni, da je vsaka neumnost sprejemljiva. Da ni meja. Da ni odgovornosti. Da ni posledic. Seveda so. Mlad človek mora kdaj tudi slišati, da ga je polomil. Ampak med posledico za dejanje in javnim križanjem človeka je ogromna razlika. In zdi se mi, da smo odrasli to razliko nekje izgubili.
Mladost mora kdaj narediti nekaj, ob čemer bomo odrasli zavili z očmi. Mora kdaj prestopiti mejo, da ugotovi, zakaj sploh obstaja. Mora provocirati. Mora misliti, da ve več od nas. Mora se nam smejati. Mora biti prepričana, da bomo mi stari prdci nekoč končno dojeli, da nimamo prav.
In morda res nimamo. Zato ne pozabimo, vred z menoj, vsi učeni starši, vsevedi pedagogi, spletni sodniki in vsa ostala obsojajoča, vse znanje posedujoča družba: mladost je norost.
Nad mladimi so se pritoževali že davno pred nami. Že stoletja poslušamo iste zgodbe o nevzgojeni mladini, pa v slogu karavane, ki gre naprej – mladost je še vedno tukaj. Še vedno se smeji preglasno, še vedno misli, da je nesmrtna, še vedno počne bedarije in še vedno odraslim para živce. In čudežno – svet se vseeno vrti naprej.
Mene bolj kot mladost, ki kdaj naredi neumnost, straši mladost, ki si je ne upa več narediti. Mladost, ki ves čas razmišlja, kdo jo snema, kdo jo ocenjuje, komu bo všeč in ali bo njena napaka jutri javno secirana. Za odraslost bodo imeli še ogromno časa. Pustimo jim vsaj mladost.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
