Kolumna: Še daleč smo do stanja, ko bo žival res priznana
Mučenje živali ni samo pretepanje in stradanje, življenje na kratki verigi, v mrazu in na soncu, mučenje je tudi zanemarjanje.
Sanjala sem o majhnem nebogljenem psu, ki je ležal na stopnišču stolpnice in imel povezane noge. Rešila sem ga in okarala otroke, ki so mu to naredili. Trije majhni fantje, bratje. Zbudila sem se zelo žalostna in tudi jezna. Dolgo časa nisem mogla zaspati, do jutra pa je bilo še daleč. Pred svitom sem se zbudila, še bolj žalostna. Sanje so se nadaljevale, v njih sem se znašla v prostorni moderno opremljeni hiši, trije bratje so bili že najstniki. Ko sem jih vprašala, kje imajo psa, mi je eden nonšalantno odgovoril, da je pospravljen!
»Kako, kje? Ste ga ubili?« sem vpila.
»Stopite z mano!« me je vehementno povabil najstarejši med njimi.
Odprl je vrata pralnice, kjer je zraven delujočega pralnega stroja, poleg veder in metel skrušeno sedela rjava kratkodlaka srednje velika psička. Niti pogleda ni dvignila. Centrifuga je glasno ožemala, ona pa je negibno strmela v prazno.
To so bile najbolj grozne sanje zadnjega obdobja.
Ko sem razmišljala o njih, sem to povezala z novico, ki sem jo mimogrede ujela pri radijskih poročilih. O noveli zakona o zaščiti živali. Razveljavljen je del, po katerem bi se lahko kvalificirani prijavitelj, če se ne bi strinjal z ugotovitvijo inšpekcije, pritožil.
Sprožil se je travmatičen spomin izpred nekaj let, ko sem bila velikokrat v Karlovcu. Ob lepi kolesarski poti, ki sem jo velikokrat prevozila, je bilo veliko zapuščeno posestvo z ogromnimi hlevi. Pri ograji je vedno sedela nemška ovčarka, ki so se ji zasvetile oči, ko sva se ji s prijateljem približevala. Skozi kvadrate ograje sva jo božala, moja drobna roka je bila za nas velika prednost. Potem sva ji začela prinašati hrano, velika konzerva je bila pospravljena v trenutku, saj so bili včasih od dežja namočeni, od sonca razbarvani in posušeni briketi njena edina hrana. Enkrat sva srečala moškega, ki ji je prinašal hrano. Povedal je, da ji je ime Nina. Vsako pomlad in jesen sva videla mladiče, ki jih čez čas ni bilo več. V luknji je bila ograja, ki sem jo tudi sama začela izkoriščati, tako sem jo lahko česala in božala. Enega poletja, ko je bilo zaradi vročine na njej polno insektov in je imela ušesa vsa v krastah, je bilo mojega objokovanja dovolj. Šla sem k veterinarju, priskrbela zdravilo in začela boj z birokracijo. Čakala na hodniku inšpekcije, prepričevala inšpektorje. Stvari so se premikale počasi, jeza in žalost sta vsakič zaznamovali moje kolesarjenje. Inšpekcija je ugotovila, da je psička čipirana in da ni podhranjena. Obvestili so lastnika, ki se je grobo odzval, saj da psica čuva ozemlje, ki mu ga banka želi odvzeti. Tudi sama sem govorila z njim, kasneje je začel groziti. Sosedje hlevov se še spominjajo transportov goveda in grobosti delavcev.
Nina je bila žrtev brezčutnih ljudi in neodzivnega sistema. Mučenje živali ni samo pretepanje in stradanje, življenje na kratki verigi, v mrazu in na soncu, mučenje je tudi zanemarjanje. Tako kot moja psička v drugem delu sanj, čustveno zanemarjena, apatična, depresivna.
Podlaga zakona je, da so živali čuteča bitja. To vsekakor ne more biti definicija za človeka, kajti vse preveč je brezčutnih dejanj med ljudmi in do vse žive in na videz nežive narave. Tendenco, ki se z vzponom desničarskega populizma bori za prevlado, nazorno izraža predsednik komisije državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Branko Tomažič, ki je razočaran in zaskrbljen, saj meni, da imajo nevladne organizacije preveliko moč. »Odločba je spisana v duhu današnjega časa, ko se pravica upravljanja in vodenja daje ulici, s čimer se razvrednotijo državne institucije, posledično pa se zmanjšuje tudi demokratični nadzor nad izvrševanjem upravnih nalog. Bojim se, da prav tendenca biti všečen posameznikom in določenim nevladnim organizacijam močno vpliva na drsenje Slovenije in EU v napačno smer,« je dejal Tomažič.
Prepričana sem, da je pred nami še dolga pot do spoznanja vseh posameznikov, da se vsako živo bitje odziva na čustva.
Če je slavni eksperiment Masaruja Emota dokazal, da se na čustva odzivata voda in kuhan riž, koliko časa bo človeštvo še potrebovalo, da bo dojelo, da so živali čuteča bitja in ne hrana, dragoceni sopotniki, terapevti, ki brez besed odpirajo trda človeška srca?
Mi smo vedno skrbeli za veliko mačk, zaradi bolezni in bližine ceste imamo sedaj samo enega, z imenom Bačo. Mama vsak dan poudari, kako je pameten, da nobeden do sedaj ni bil tako, mogoče Pepica, da ne bi omalovaževala spomina nanjo. Bačo, ker je edini, dobi vso našo pozornost, zato se je njegova mačja narava v celoti razcvetela.
Veliko se je v odnosu do živali že spremenilo na bolje, saj pregovorno grobo ruralno okolje že nekaj časa kaže svoj mehkejši obraz, toda do stanja, ko bo žival res priznana in občutena kot čuteče bitje, smo še daleč.
