Vestnik

Pred tedni je »soboški parlament« izglasoval pobudo, da se naziv častnega občana posthumno podeli Stanku Polaniču. Navajeni smo, da različna društva, občine in združenja svojim članom podeljujejo številne nagrade in ob koncih leta smo priča pravi inflaciji tovrstnih podeljevanj, tako da posameznik oziroma tisti, ki jo je prejel, niti ne pride do ušes neke širše javnosti in tako nagrada ostane zgolj list papirja, ki obvisi nekje v predalu ali na steni, brez širšega odmeva.

Politika

Naziv častnega občana soboške občine posthumno Stanku Polaniču

Prav tako smo priča številnim nagrajencem, ki po neki časovni vrsti pridejo na vrsto in niti ni nujno, da so s svojim delom naredili neki presežek, ampak so zgolj opravljali svoje delo in ob določenem času prišli na vrsto. Tako se mora vsaka organizacija zavedati, da ko v posameznem letu ne prepozna nekih presežkov, nagrade niti ni treba podeliti, kar je vsekakor bolje, kot če nagrado podeljuješ »na silo« in s tem razvrednotiš njen pomen.

Vanesa Jaušovec

Naziv častnega občana ni primerljiv z nagradami v športu, kjer so vsi časi in dolžine merljivi, ampak je priznanje ali bolje povedano prepoznavanje nekogaršnjega dela in osebnosti v presežnikih. Ne zgolj, da je posameznik opravljal svoje delo, ampak je s svojim ravnanjem naredil več, kot se je od njega pričakovalo. Tako naj bi bil videti tudi naziv častnega občana, nekaj, kar posamezniku ne prinaša konkretnih koristi, ampak je v večji meri lahko zgled drugim, motivacija v širši skupnosti.

Ko se vprašamo, kdo so bili tisti, ki so premikali meje mesta predvsem v nekem idejnem pomenu, se seznam zelo hitro zoži na nekaj posameznikov. Na zidu proti Rakičanu še danes stoji napis Mura 1925. Letos bi bilo sto let, kar se je v Murski Soboti začela Cvetičeva organizirana tekstilna dejavnost, ki je mesto zaznamovala še pred dvajsetimi leti. V starih zapisih zasledimo, da je nekdanji župan Hartner odstopil oziroma prodal svoje zemljišče v fazaneriji občini in je na njem zraslo kopališče ter nogometno igrišče.

Pri velikem razvoju mesta se vsekakor ne moremo izogniti imenu Josip Benko, ki je kot tovarnar podpiral tako infrastrukturni razvoj kot tudi ostale dejavnosti, ki jih potrebuje mesto, če se želi imenovati mesto, vključno z vzpostavitvijo hranilnice, podporo gasilstvu in drugim dejavnostim. Naslednje veliko ime gre vsekakor pripisati času, ko je postala ABC Pomurka eno vodilnih podjetij na področju nekdanje Jugoslavije. Tukaj mnogi omenjajo ime Gusti Grof, ki je bil za tiste čase vizionar, ki ni dosegal zgolj poslovnih rezultatov, ampak je vplival na razvoj kadrov in kakovostni dvig kmetijstva v širši regiji.

Vanesa Jaušovec

V nekem trenutku ni bilo športnega, gasilskega ali kulturnega društva, ki se ne bi, ko je kaj potrebovalo, spomnilo imena Rudi Cipot in kasneje Ivan Zajc. In seveda, Stanko Polanič.

Čeprav je kariero začel v domačih podjetjih, se je najprej uveljavil v tujini, da se je lahko nato z znanjem in izkušnjami, ki jih je pridobival na relaciji Ljubljana–Beograd–Budimpešta–Dunaj–Praga, vrnil in v domačem okolju sestavil zloženko, ki danes sliši na ime Pomgrad in Panvita.

Naj so bili ali so lastniki ali direktorji, je še danes mnogo takih, ki si ne upajo sprehoditi se skozi mesto. Ali pa še huje: tudi, če se sprehodijo, jih nihče ne prepozna.

Vsi prej omenjeni lahko gredo ali so šli skozi mesto in so jih ljudje prepoznavali, se lahko usedli v kateri koli gostilni, popili kavo ali špricar in bili vedno med ljudmi dobro sprejeti. Še več, ljudje so se počutili počaščene, da so v njihovi družbi. In v tem je smisel nagrade ali bolje povedano prepoznavnosti naziva častnega občana.

Aleš Cipot

Ker pri teh posameznikih ni šlo zgolj za posel, ampak so veliko vračali tudi skupnosti, v kateri so posel naredili. Veliko te pomoči je vidne s pomočjo logotipov, ki jih nosijo številne publikacije in transparenti na športnih ali kulturnih prireditvah, še več te pomoči pa ni bilo nikoli zabeležene in obstaja v spominu tistih, ki so jo prejeli, ko so to najbolj potrebovali. Zaradi tega naziv častnega občana združuje tako zasebni, intimni poklon kot tudi javni. Čast se ne kupuje, ampak jo pridobiš v očeh drugega. Gre pač za ljudi, ki so s svojim delovanjem spremenili to lokalno okolje in ga naredili boljšega za širšo skupnost. Ker so videli naprej, ker so tudi v majhnem posamezniku iskreno videli potencial, ki ga lahko ta razvije, in bili to pripravljeni tudi podpreti. Ker so tekli v prostor, kamor bo žoga šele prišla in ne, kjer je sedaj, ker si tako vedno prepozen.

Prav zaradi tega je pametno, da je občina podelila naziv častnega občana g. Stanku Polaniču, čeprav prepozno, vendar zasluženo. Ker je vzgojil mnogo kadrov, pomagal širši skupnosti in s svojimi idejami in delovanjem spremenil okolje bolj, kot si marsikdo misli. Kolikor smo ga poznali, bi bil sam vsekakor zadovoljen z nazivom Stanko, še bolj pa, ko bi tudi danes lahko spil kakšen deci na ulici z ljudmi, ki počnejo kaj zanimivega. To ga je najbolj zanimalo. Naj ta naziv ne ostane zgolj diploma na papirju, ampak navdih in primer, kaj lahko stori posameznik kot del skupnosti.