Nataša Juhnov

V tem napetem predvolilnem obdobju sem pričakovala naval objav, pojavljanj in obljub na temo okolja. Pa (skoraj) nič. Če samo pomislim na neki izdelek, se mi že začnejo prikazovati oglasi zanj. Algoritmi očitno zelo dobro vedo, kaj si želim. Politika pa – kot kaže – precej manj. Kot nevladnica, ki jo zanimata okolje in kultura, me pomanjkanje diskurza na to temo preseneča. Smo pred ključnimi okoljskimi odločitvami – kaj s sežigalnico, kaj s kavcijskim sistemom, v katero smer bo šel naš promet in kako se bomo lotili energetike. To niso tehnična vprašanja, ampak odločitve, ki bodo vplivale na kakovost našega vsakdana, zdravje in prostor, v katerem živimo.

Stranke in liste producirajo bolj kot ne neuporabna sporočila za zainteresiranega volivca. Kjer ni vsebine, tam pač gledamo šov: soočenja, ki so postala nujno zlo, in podkaste, za precej katerih res ne bi bilo nujno, da obstajajo.

Promet.si

Se pa sprašujem tudi, ali so prazne obljube res boljše. Nobena obljuba s področja pravičnega podnebnega prehoda in zaščite narave, dana pobudi Glas ljudstva, namreč v preteklem mandatu ni bila v celoti izpolnjena (šest jih je bilo delno izpolnjenih, osem pa prelomljenih). Morda je torej trenutna politična zadržanost vsaj iskrena. Pričujoča garnitura vsaj ne obljublja tistega, česar potem ne bo izpolnila. Težko se je odločiti. A bolj pomembno je, da grem na volitve in obkrožim vsaj možnost, ki bo omogočala okolje, kjer lahko strokovni in kritični glasovi normalno delamo in opozarjamo na probleme. Da lahko nevladne organizacije opravljamo svoje delo brez političnih pritiskov, diskreditiranja ali groženj – in da naše delo ni razumljeno kot ovira, ampak kot nujen del demokracije.

Zdaj nevladniki, čez čas kdo drug – potreba po grešnih kozlih je vedno aktualna. Filozof in politični analitik Boris Vezjak je opozoril tudi na zanimiv vzorec v naših razpravah: namesto da bi problematične politične izjave in napovedi temeljito prevprašali, nanje pogosto reagiramo predvsem s strahom.

Robert Balen

Pomen kritičnega glasu 

Kot da je že sama možnost političnega pritiska dovolj, da začne javni prostor delovati bolj previdno in tiho. A prav kritično prevpraševanje je bistvo demokracije. Če kritični glasovi utihnejo ali se umaknejo, izgine tudi prostor, v katerem se lahko resno pogovarjamo o javnih politikah – tudi okoljskih. In če o njih ne govorimo, jih tudi ne moremo izboljšati. Včasih se zdi, da se stvari premikajo naprej predvsem zato, ker se nekdo zelo potrudi – ne pa zato, ker bi sistem dobro deloval. Kljub temu pa si težko predstavljam, da lahko kot družba napredujemo brez jasne vizije. Okoljska politika ne bi smela biti nišna tema ali program ene same stranke. V času podnebnih sprememb bi moral biti dober okoljski program pravzaprav osnovni program vseh strank, ki bi med seboj tekmovale le še v tem, katera ga zna izpeljati bolje.

Če politika o okolju ne govori dovolj, niti v predvolilnih kampanjah, potem to temo v javni prostor lahko vrnemo samo državljani. Ne tako, da čakamo na obljube ali še to ne, ampak tako, da postavljamo vprašanja. Vztrajno. Ne le enkrat na štiri leta, ampak ves čas. Če okolje ni tema kampanje, še ne pomeni, da ni naša tema. Pomeni samo, da jo bomo morali odpreti sami.