Shutterstock

V tišini poznega nedeljskega popoldneva zrem skozi okno. Nad mesto se počasi spušča mrak. Tišino moti le zvok dežnih kapelj, škrebljanje bi lahko rekli. Pri sebi pomislim, da bi mi tako vreme, s tišino vred, pred leti paralo živce. Zdaj sem globoko pomirjen, lepo se mi zdi, da dežne kaplje operejo prah in odplaknejo teden, ki se poslavlja.

Teden, v katerem se je zgodilo nekaj, česar niti v najbolj drznih sanjah ne bi pričakoval. V polovici prvega jesenskega meseca sem bil namreč dogovorjen za literarni večer z Brankom Šömnom. Z Brankom se nisva srečevala, razen ob zvočnih pismih iz Zagreba enkrat na teden, pa še od tega je minilo kar nekaj časa. Z veliko mero spoštovanja sem se pripravljal na pogovor z novinarjem, pedagogom, scenaristom, pisateljem in publicistom, ki sem ga poznal po delih in glasu. Nenazadnje ne srečaš kar tako nekoga, ki je delal za ameriške produkcije, predaval na fakultetah, živi pa v prestolnici sosednje države.

Maja Hajdinjak

Zbirka novel, zbrana v knjigi z naslovom Človek, ki ga ni, je zgoščeno pisanje, kakršnega smo pri Branku vajeni. V zadnji od šestih novel na humoren način opiše, kolikokrat se je sam znašel na tanki meji med tem in onim svetom. Srečala sva se in se rokovala. Branko me gleda, verjetno tudi zasluti tisto, čemur pravimo strahospoštovanje pred velikim imenom, in me na čisto svoj način povabi, da naj pridem k njemu, ali če se ga morda bojim. Bojim ne, spoštujem pa vsekakor, sploh od nedavnega jutra, ko me je v nabiralniku pričakalo njegovo pismo.

px

A ostanimo še malo pri Branku. Ko je bil led prebit ali tisti oklep, ki si ga nadenemo, sva se spomnila pokojnega hudomušnega in zelo empatičnega, s čisto samosvojim humorjem obdanega Milana Vincetiča ter še nekaterih avtorjev. Veliko knjig, avtoric in avtorjev je šlo skozi moje roke in literarne večere, torej je bilo več kot dovolj snovi za pogovor.

A Branko zna v trenutku, ko najmanj pričakuješ, povedati stavek, ki ti da misliti. Denimo da ga zelo spominjam nanj v letih, v katerih sem, in mi veli, »piši, pisanje je plemenito dejanje in pomaga«. Že kar lepo število ljudi mi je reklo, da naj pišem, doslej se za pisanje nisem odločil. Vsak ima namreč zgodbo, ki jo lahko ubesedi, po mojem mnenju pa sam nimam nič kaj posebnega za povedati.

Pa naj nadaljujem pri dogodku, dveh, če smo natančni, ki se zgodita sila redko v današnjem času, ko vljudnost in hvaležnost nista več v modi, a zato toliko bolj iskani.

Kak teden pred Brankovim pismom mi malo po polnoči zabrni telefon in priznam, da sem se obrnil in spal naprej. Zjutraj naslednjega dne me čaka sporočilo prav tako pesnika in pisatelja Ferija Lainščka z zahvalo in komplimentom za pogovor z njim. Ne le z Brankom, tudi pogovora s Ferijem sem se lotil pripravljeno, ker se mi zdi to edino prav, iz spoštovanja do ustvarjalca in izdelka ali publike.

Jure Zauneker

S Ferijem se skoraj dnevno srečujeva, pa tudi prebral sem veliko njegovih del in bil posredno ali neposredno poleg, ko so po predlogah njegovih del nastajale skladbe ali filmska dela. Torej sva se nekako srečevala na več področjih. A tudi Feri je, tako kot Branko, ustvarjalec z impresivnim številom del, znan, prevajan in še bi lahko našteval.

V teh dneh bo prišla še čisto sveža knjiga Dušana Šarotarja, Počivališča na poti. Z Dušanom se bova sprehodila po počivališčih, ki so novele, zbrane (morda čisto zares) na poti. Dušan, ki raziskuje globine človeške duše in melanholijo, je bil prav tako takoj za kakšen pogovor.

Mankica Kranjec

Morda tiči ravno v tej pisateljem lastni odprtosti in rahločutnosti ter sprejemanju ključ, zakaj mi je bila od vedno blizu literatura. A kdo ve, zakaj nas nekaj privlači.

Ob koncu morda le še Brankova misel, da je hvaležen za pogovor in da naj ostanem takšen, kakršen sem. Redko, a tu in tam se vendarle zgodi, da ti nekdo s preprostimi besedami polepša dan, teden, mesec. Prav tako kot Feri, Dušan pa je že s privolitvijo za pogovor dal kompliment.