Gregor Ravnik

Že od nekdaj imam rada resničnostne oddaje. Spomnim se časov MTV, ki je, zanimivo, ravno lani začel ukinjati nekatere programe, medtem ko sem jih sama kot majhna deklica z navdušenjem spremljala. Oddaje, kot so Next, America’s Next Top Model, Teen Mom, Date My Mom in še bi lahko naštevala. Rada pa sem gledala tudi Keeping Up with the Kardashians, Say Yes to the Dress, Ice Road Truckers, Hoarders in še mnoge druge.

Tudi slovenske oddaje sem rada spremljala, denimo Kmetijo, Sanjskega moškega, MasterChef, Slovenija ima talent, Ljubezen po domače, Exatlon … Tudi danes ni nič drugače – še vedno rada pogledam kakšno oddajo. Letos denimo redno spremljam Sanjskega moškega Hrvaške. Nekoč pa sem spremljala tudi Delovno akcijo.

Pri zadnji, pa tudi pri nekaterih drugih resničnostnih oddajah, mi po nekem času postane neprijetno. Bodisi zaradi vedenja udeležencev bodisi zato, ker se mi začne vse skupaj zdeti zaigrano. Takrat neham gledati – ali pa me preprosto ne pritegne dovolj, da bi oddajo spremljala do konca. Pogosto se tudi ujamem v misli, da bi lahko čas porabila »bolj kakovostno«, kot radi rečejo nekateri. S tem se do neke mere strinjam, a hkrati verjamem, da si včasih preprosto moramo dovoliti odklop in počitek za misli.

Jure Kljajić

Pred kratkim se je začela nova sezona Delovne akcije, ki sem si jo iz radovednosti ogledala, čeprav je zadnja leta nisem več spremljala. V prvi epizodi je ekipa pomagala veliki družini z desetimi otroki, kar me je pritegnilo h gledanju, saj danes tako velikih družin več ne najdemo pogosto. Še preden sem si oddajo ogledala, sem na družbenih omrežjih zasledila številne negativne komentarje – pravzaprav nič nepričakovanega, ker kdo pa danes komentira pozitivno? Ljudje so se zgražali nad številom otrok, nad stanjem hiše, nad tem, da bi lahko plesen odstranili sami, da so starši leni, da so živali zanemarjene …

Instagram

Ob tem sem se znova vprašala nekaj, o čemer danes pogosto razmišljamo: nekoč je bilo tako, nekoč smo živeli kvalitetnejše življenje, nekoč nismo imeli toliko vsega, a bili smo srečnejši ... Velikokrat slišimo tudi pripombe v smislu, kakšni so danes otroci. A zanimivo pri tem mi je bilo, da v primeru te oddaje komentarji niso bili takšni. Se je kdo od komentatorjev vprašal, ali ta družina morda živi na način, ki je bil nekoč povsem običajen? Očitno ne. Pogosto se zdi, da je najlažje kritizirati, težje pa pokazati kanček razumevanja ali celo privoščiti nekomu nekaj dobrega.

dreamstime

Res je, hiša ni bila v najboljšem stanju. Tudi pohištvo ni bilo novo. A mene je spomnila na hiši mojih babic, ki ju danes žal ne morem več obiskati. Še vedno pa se spomnim vonja, ki me je zajel ob vstopu, hladnih hodnikov in spalnic z značilnimi težkimi odejami. In hkrati toplih kuhinj, iz katerih je vedno dišalo po domači hrani, kjer smo preživljali lepe trenutke, igrali družabne igre in se smejali.

Ravno na to sem pomislila ob gledanju oddaje – še posebej ko sem opazovala otroke. Delovali so srečni. Veseli, da imajo drug drugega. Veseli, ko sta bila srečna njuna starša. In morda je prav v tem bistvo. Ne v popolni hiši, ne v najnovejšem pohištvu, temveč v odnosih, povezanosti in občutku varnosti. Nekoč so bile babice doma, skrbele za gospodinjstvo, kuhale, vzgajale otroke – in v tem ni bilo nič spornega. Danes pa pogosto hitro sodimo, ne da bi razumeli širši kontekst.

Shutterstock

Če se vrnem k resničnostnim oddajam – kljub temu da jih nekateri vidijo kot površinske ali celo kot izgubo časa, menim, da odpirajo številna vprašanja. Govorijo o družbi, odnosih, vrednotah, pa tudi o nas samih – o tem, kako hitro sodimo, kako dojemamo druge in koliko empatije premoremo. Morda ravno zato ostajajo zanimive. Ne le kot zabava, temveč kot ogledalo časa, v katerem živimo. Strinjam se s tem, da vsi nismo kompatibilni ter da nam nekateri ljudje res niso všeč. Vendar v vseh teh oddajah poskušam pomisliti na vse plati, kljub temu da si, kot vsi, ustvariš svoje mnenje o udeležencih in o oddaji sami.