Robert Balen

Pričujoča kolumna nastaja na slovenski obali, kjer opazujem nekaj, kar se nam zdi povsem samoumevno – prost dostop do morja. Šele ko pogledamo čez severno mejo, ugotovimo, da ni povsod tako. Do vode pogosto vodijo ograje, zapornice in zasebni interesi. Pri nas smo se za javni dostop znali postaviti in ga tudi ubraniti.

Danes se sprašujem, katera bitka nas čaka zdaj. Ena od njih je nedvomno povezana z odpadki.

V Sloveniji poteka razprava o gradnji sežigalnic. V Mariboru, Ljubljani in Celju poslušamo, da gre za nujno infrastrukturo, če želimo postati samozadostni pri ravnanju z odpadki. Na prvi pogled se sliši smiselno. Odpadke spremenimo v toploto, zmanjšamo količine za odlaganje, morda celo nekoliko pocenimo ogrevanje. Problem rešen.

Ali pa tudi ne.

Kar me pri tej razpravi najbolj preseneča, je lahkotnost, s katero smo sprejeli osnovno predpostavko. Da je sežigalnica logičen naslednji korak. Kot da je odločitev že sprejeta. Razprava se vrti okoli lokacij, tehnologij in zmogljivosti, precej manj pa o realnih vplivih in končni ceni tega projekta, ki ni le finančna, na kar enotno in odločno opozarjajo tudi zdravniki.

Desetletja poslušamo, da moramo ustvarjati manj odpadkov. Da moramo stvari uporabljati dlje časa. Da jih moramo popravljati, izmenjevati, ponovno uporabljati in reciklirati. Slovenija je prav na tem področju postala ena uspešnejših evropskih držav.

Zdaj pa se zdi, da smo pripravljeni sprejeti logiko, po kateri je najboljši odpadek tisti, ki ga lahko zakurimo.

Sežigalnica ne potrebuje okoljske ozaveščenosti. Potrebuje gorivo. In gorivo so odpadki. Ne eno leto. Ne pet let. Več desetletij.

Če nam bo šlo pri preprečevanju nastajanja odpadkov odlično, bo to za sežigalnico težava. Ali si res želimo sistem, katerega uspeh je odvisen od tega, da nam pri zmanjševanju odpadkov ne uspe preveč?

Papir, kovine, steklo in številni drugi materiali niso odpadki. So surovine. Vsakič, ko jih ponovno uporabimo ali predelamo, prihranimo energijo, zmanjšamo potrebo po pridobivanju novih virov in ustvarjamo delovna mesta. Kurjenje teh materialov je podobno, kot če bi v peči kurili pohištvo. Res je, da dobimo toploto. A težko rečemo, da smo ravnali gospodarno.

Ko enkrat zgradimo sežigalnico, se ne odločimo le, kaj bomo počeli z odpadki. Odločimo se tudi, koliko odpadkov bomo v prihodnje pripravljeni sprejeti kot nekaj povsem običajnega.

Zakaj se ne pogovarjamo raje o preprečevanju nastajanja odpadkov, ponovni uporabi in krožnem gospodarstvu? O tem, kako bi sredstva za sežigalnico lahko uporabili za vse te rešitve tudi v vsakdanjem življenju posameznikov in podjetij?

Sežigalnice niso odprava problema z odpadki, ampak simptom tega, da smo obupali nad boljšimi rešitvami. In ko bo peč enkrat stala, se ne bomo več pogovarjali o tem, ali jo potrebujemo. Pogovarjali se bomo le še o tem, kako jo napolniti.