V Flo Cukeraj na "melšpajs" – tisti pravi in še leseni
Robert Jurak se je tokrat poigral z lesom in ustvaril okrog 2000 tortic
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V kavarni Flo Cukeraj v središču Ljutomera lahko čez poletje ob kavi in kakšni slaščici izpod rok lastnice Florjane Kastelic »poskusite« ali si bolje rečeno ogledate še druge slaščice – lesene, ki jih na prvi pogled kar težko ločimo od tistih pravih iz biskvita in nadevov. Kasteličeva, ki je v prleško prestolnico prišla leta 2019 iz Ljubljane, že vse od odprtja kavarne stavi na sodelovanje z lokalnimi ponudniki in ustvarjalci. Tokrat se je povezala s kiparjem Robertom Jurakom in ta je ustvaril okrog 2000 kosov lesenih slaščic, ki so v kavarni na ogled na razstavi, imenovani Melšpajs.
Kot je dejala Florjana Kastelic, si je že pred časom želela, da bi Jurak nekaj ustvaril za njeno kavarno. »Ideja o torticah je stara že nekaj let. Prvo serijo sem ustvaril že pred kakšnimi petimi leti, ko smo ustvarjali neko skulpturo in je ostalo nekaj odpadnih kosov. Tiste tortice so v glavnem pošle. Lesa se do tega projekta s Flo nisem dotaknil tri leta, zato mi je bilo ponovno ustvarjanje iz tega materiala nekakšen balzam za dušo,« je pojasnil Jurak. Tortice je želel približati slaščicam Flo Cukeraja z idejo, da ko obiskovalec hodi med mizami in pladnji, ugiba, ali je tortica prava in jo je mogoče pojesti ali pa je razstavni eksponat. »Od odprtja razstave v maju do danes so si gostje, ki so prišli na sladico, z veseljem pogledali še razstavo. In to je tisto, kar sem si želela, da pridejo na neki dogodek ob kavici in sladici in vzdihnejo 'kako sta se fajn povezala',« doda Florjana Kastelic, ki poleg sodelovanja z lokalnimi ponudniki stavi na svojo gostoljubnost in na prostor, v osrčju katerega je čudovit notranji vrt. »Moj 'plac' je plac, kjer se ljudje še lahko v miru pogovarjajo in ne ždijo na telefonih,« pove mojstrica slaščic, ki prisega na manj sladke različice teh.
V vitrini kavarne najdete vse mogoče tortice, sladoled in tudi tradicionalne sladice, kot sta prleška in prekmurska gibanica. Za prvo je že dve leti po vrsti prejela zlato priznanje, pri drugi pa je ena od 39 ponudnikov s certifikatom. Med slaščicami, na katere stavi, je tudi tiramisu – pred 30 leti se je njegove priprave učila pri zelo znanem italijanskem kuharju in vse od takrat ostaja zvesta tej recepturi. Pohvalijo ga tudi Italijani, ki pridejo v kavarno, tudi na splošno je veliko stalnih gostov z vseh koncev.
In kako kot Ljubljančanka doživlja Prlekijo? »Način življenja se bistveno razlikuje od tistega v Ljubljani. Prihajam iz centra Ljubljane, tako da imam malo domotožja po tistem vrvežu, utripu, širini ljudi. Ljudje se tukaj na podeželju ne družijo na tak način kot v mestu, ne posedajo po lokalih, kot to počnejo v Ljubljani. Tukaj imajo več piknikov, več internih, domačih zabav in druženj.« Utrip zato želi spodbuditi tudi s takšnimi dogodki, kot je aktualna razstava, za naprej pa ima v mislih še druge dogodke in nastope manj uveljavljenih domačih glasbenikov.
Tudi na odprtju razstave sta sodelovala dva mlada obetavna glasbenika, Izabela Trstenjak in Rene Barber. Je pa razstava navdihnila še dve novi ideji. Prva je, da bi lesene tortice ponudili kot turistični spominek iz Flojine kavarne. Druga ideja pa je povezana z umetniško skupino BKBF (Bober Kunst Bildhauer Fabrik), del katere sta poleg Juraka še Izidor Zadravec in Nedim Hadži Ahmetović - Mafa. »Razmišljali smo, da bi del teh slaščic spravili do naših prijateljev bobrov in jim simbolično pustili te tortice pred njihovimi domovi, o tem pa bi posneli kratek filmček,« pojasni Jurak, ki smo ga vprašali tudi, do kdaj točno bodo lesene tortice na ogled v ljutomerski kavarni. »Do naslednje kurilne sezone,« je odgovoril v svojem slogu.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
