Profimedia

Prerekanja in prepiri v vsakdanjem življenju so nekaj povsem normalnega in sprejemljivega. Kot pravijo, se morajo kresati iskre, za tem šele izluščimo pravo rešitev za vse vpletene. Vsi vemo, da smo se tu in tam sporekli s starši, vzgojitelji, skratka s tistimi, ki krojijo naš socialni krog v nekem življenjskem obdobju ali kar vse življenje. Poskušajmo te nedolžne prepire, ali bolje kresanje mnenj, prenesti v današnji čas. Resnica danes ni tako enostavna. Družba nam je vcepila, da smo lepo tiho in, kot pravijo, politično korektno naslovimo vse, se samocenzuriramo.

S komer koli se srečam danes in malo poklepetam o tej temi, pride do zaključka, da smo takšni postali med oziroma po pandemiji. Ne bo držalo. Vsega tudi ta nesrečna pandemija ni in ne more biti kriva. Pandemija je zgolj naplavila na površje tisto, kar smo skrivali pod plaščem. Med drugim tudi kup teoretikov zarote, ki so do takrat živeli v nekih svojih mehurčkih in svoje teorije, podkrepljene s kolažem naključno izbranih sličic, kazali svojim somišljenikom. Pandemija z uporabo vseh družbenih omrežij jih je pač, tako kot marsikaj drugega, zgolj naplavila in jih umestila na virtualni oder.

Pixabay

Nisem nostalgik, da ne bo pomote. Ne toži se mi po časih, ko smo za svoje delo s sabo tovorili kupe knjig in priročnikov, pisali na znamenite stare pisalne stroje Olympia in tako dalje. Res mi je ljubša današnja tehnologija. Tako kot s takratno je treba znati delati in predvsem uporabljati tudi današnjo. Uporaba je bila nekoč morda res nekoliko bolj izbrana. Če si želel brati ali slediti zgodbi, je bilo treba časopis v trafiki kupiti, kot pri vsem drugem pa smo tudi pri časopisih izbirali, kateri nam je ljubši. Za nakup kar vsepovprek denarja ni bilo.

Danes imamo pač omrežja in protokole, ki ponudijo vse, mi pa izberemo (seveda brezplačno), kaj bomo brali in česa ne. Človeška radovednost je past, kliknemo tudi na tisto novico, ki je morda ne bi prebrali pred kakšnimi štirimi desetletji. Tu nastopi prej omenjeni virtualni oder – brezplačen je, vsi ga lahko uporabimo, vsi lahko napišemo, kar koli želimo. Udobno iz domačega naslanjača ali s klopce v parku. Izlijemo svoj gnev, napišemo, kako je minil dan, zraven prilepimo lepo misel in klik, pa že vsi, ki smo jim dali možnost, to vedo in vidijo. Predstavljam si, da mora biti naporno vzdrževati to svojo podobo, biti nenehno v skrbi za izgled in tako dalje. Odločitev je seveda odvisna od vsakega posameznika.

BOBO

Uporabe družbenih omrežij in ustvarjanja vzdušja so se s pridom lotili vsi, ki kakor koli krojijo naša življenja, v širšem in ožjem smislu. Jasno, da so to zelo preračunljiva dejanja. Volitve bodo čez dobro leto in puščice, ki bodo letele na vse strani, so že usmerjene v napetih lokih. Sicer bi se ob tem veljalo spomniti pesmi Adija Smolarja: »Vsi vemo, kako je, če v družini vlada le prepir, vse narobe gre zarad' očitkov in zamer. Če pa družina sk'p drži, vse probleme rešit zna. Tako kot za družino tud' za narod to velja. Ajajaj, lepa si Slovenija, ajajaj, le mal' preveč si skregana. Dejmo, dejmo, dejmo raje bolj sodelovat'!«

Besede o sodelovanju in podobne floskule bodo bolj za odrske nastope v živo. Ti se že kar vrstijo, približno tako kot se rojevajo nove stranke. Zanimivo je zavidljivo število strank glede na število prebivalcev naše države. Torej smo tudi v tem smislu lahko ponosni. Ponosni na kreativnost pri izbiri imen, programska izhodišča so namreč različna le v odtenkih.

Življenje pa je zelo preprosto in se ne ozira na floskule in pripadnosti. Na koncu smo vsi samo ljudje. Vem, da je tudi ta stavek zelo obrabljen, a sta mi dala misliti dva literarna dopoldneva, ki sta bila namenjena osnovnošolcem. Predstavljena dela niso bila dela o časih, ko še ni bilo sodobnih tehnologij, govorila sta o čisto povprečnih družinah, ki bi lahko živele kjer koli. O odnosih, o življenju kot takem, ki ni vedno rožnato. Vsem delom je bilo skupno povprečno življenje, povsem povprečno poletje, brez moraliziranj, prve najstniške ljubezni, skrivni kotički in čisto vsakdanji odnosi.

Pixabay

Odrasli bi morali veliko večkrat poseči tudi po takih delih. Marsičesa bi se naučili, pa še prepirali se ne bi okoli reči, na katere imamo samo domnevno vpliv. Na koncu, kot potihem sami vemo, nas tisti z obljubami o deželi, kjer tečeta med in mleko, le zavedejo, da postanemo strokovnjaki prerekanj in prepirov, ki ne vodijo nikamor in ničesar ne rešijo.