Kolumna: Naj živi svoboda medijev in ustvarjalcev
Redki so zanesenjaki, ki niso pripravljeni požreti kodeksov in normativov, sploh pa svojih načel za kakšen cekin več.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Minil je praznik, ki naj bi slavil delo. Pravice so bile težko priborjene in svojevrsten paradoks je, da ravno v ZDA, kjer so se nemiri in z njimi povezan boj za delavske pravice začeli, tega dne ne praznujejo.
Na sončni strani Alp pa ga, verjetno ne zato, ker ga na oni strani luže ne, praznujemo dva dni. Prazniku dela sledi dan svobode medijev. Letos je padel na nedeljo.
Simbolična je ta nedelja. Praznik svobode medijev se mi zdi primerljiv s kulturnim praznikom. Praznujemo ga, ker se tako spodobi. Vmes potarnamo, koliko medijskih delavcev je izgubilo življenje, to nam lepo pokaže statistika, se morda celo zamislimo za trenutek ali dva, ker so nas že od zibke učili, da se o tistih, ki jih ni med nami, ne govori, tu pa se vsa medijska svoboda konča.
Zanimivo pri tem je, da v tej »igri« sodelujejo tudi tisti, ki medijske ustvarjalce preganjajo, a ne ob prazniku, to se namreč ne spodobi.
Sam sem se znašel v družbi medijskih ustvarjalcev povsem naključno. Ko smo v osnovni in srednji šoli spoznavali paleto poklicev, tega dela ni bilo na mojem seznamu. Nekateri so ugibali, da bi bilo pametno študirati pravo, drugi so bili prepričani, da se bo moja pot nadaljevala na gledaliških odrih, na koncu je zmagala slovenščina.
Zdelo se mi je, da bom verjetno v kakšni založbi prekladal osnutke knjig, tam do upokojitve. Naše poti pa so seveda bolj razgibane. Nekega večera sem se na poti s predavanj ustavil pri znanki, ki je našla študentsko delo natakarice, in ta obisk me je, tega takrat še nisem vedel, privedel v svet medijev.
Tam je bil urednik takratnega nočnega programa na RGL, ki je iskal ustvarjalce, sam sem radoveden sprejel poskusno delo v nočnem programu, če bi šlo tam po sreči, bi delal tudi v dnevnem. Radijska režiserka Ana Turk me je ob prvem javljanju v eter držala za roko, trema je namreč kar pogosta spremljevalka. Pri tem moram dodati, da ne mine, vedno je, kar je dobro.
To so bili časi, ko je RTV Ljubljana postal RTV Slovenija, dobili smo svojo državo, polni smo bili optimizma in vzneseno zrli v prihodnost. RGL-u sem ostal zvest slabo leto in se po naključju, še med tem delom, znašel na stolu pred pisarno legendarne Ajde Kalan, prvakinje radijskega govora in nastopa pred kamero.
Pri sebi sem pomislil, če mi uspe pri njej, potem je to očitno pot, ki me čaka. Res me je, v dnevnoinformativnem programu. Čas, ki sem ga preživel tam, je bil naporen, a mi ni bilo nikoli žal. Ob delu smo se izobraževali pri fonetiku in napovedovalcih, ki so bili in so še vedno legende. Izplačalo se je.
V tistih časih smo še lahko govorili o relativni svobodi medijev, nakazovalo pa se je že, kam pes taco moli. Vse več je bilo zasebnih lastnikov in mrež, ki so seveda predvajale takšne vsebine, kot so jim jih narekovali lastniki, pa naj bodo domači ali tuji.
Danes govoriti o svobodi medijev se mi zdi cinično, da ne rečem neokusno. Vsi, ki smo vpeti v ta sistem, dobro vemo – ali morda bolje – smo dobro poučeni, kaj lahko kje povemo ali napišemo. Svoboda je lepa reč, a le na papirju in ob kakšni slovesnosti, sicer je je bolj malo. Že povsem običajna novica, podkrepljena z utemeljenimi dejstvi, zna biti težava.
Novica kot taka sicer ne, ampak vsi tisti, ki se počutijo poklicane, da povedo svojo zgodbo ali svojo, kot je dejala tiskovna predstavnica Bele hiše, alternativno dejstvo. Tudi če pobrskaš po vseh razpoložljivih virih, to morda ni dovolj, tudi alternativna dejstva je treba videti.
Doslej mi še nihče ni zmogel razumno razložiti, kakšna so ta alternativna dejstva po definiciji. Dejstvo je lahko le eno, alternative namreč ni. Medij so tudi vsa omrežja, le zavedati se je treba tega. Pred kratkim mi je hitel nekdo razlagati, da je profil zaseben. Res je tvoj ali moj in zaseben. Splet pač ni. Splet ne pozabi. Poznamo razne zajeme zaslona, kar pomeni, da je med t. i. prijatelji zagotovo nekdo, ki bo to »tvoje« dejstvo posredoval naprej.
Svoboda medijev, kot nam jo želijo prikazati, ni mogoča brez sredstev. Svoboda medijev se začne in konča, kot to razume lastnik ali delničar. Videli smo nakupe časopisov in odpuščene delavce, ki niso želeli pisati »naročenih« člankov, polnih polresnic. To je ta svoboda in demokracija.
Redki so zanesenjaki, ki niso pripravljeni požreti kodeksov in normativov, sploh pa svojih načel za kakšen cekin več. V večini pa se dozdeva, da je bolj od tehtnih tem pomembno, katera izmed (bolj slabo znanih) zvezdnic ima novo barvo las. To nas bo verjetno rešilo globalne krize, finančnih polomov in skorumpiranih gospodarstvenikov. O katerih pa lahko govorimo pogojno in ob vnaprejšnji avtorizaciji.
Naj torej živi svoboda medijev in ustvarjalcev. Ti zadnji so še najbolj pogrešljivi, če že poslušni niso. Pozorno preberite stavek ali dva, kaj hitro vam bo jasno, ali so sodobna orodja avtor ali le pomoč.
Za svojim mnenjem stati, se podpisati in pokazati zahteva pogum. Vse drugo je le strahopetno slepomišenje. Vsaj mene so tako naučili, tako kot lekcijo, da delam le tisto, po čemer lahko ponoči mirno spim. Saj poznamo tisto, da pišemo in govorimo o drugih tako, kot bi sami želeli, da drugi pišejo in govorijo o nas.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
