Kolumna: Vsako leto zaradi zavržene hrane ubijemo enega človeka
Ines Baler
1. 2. 2026, 09.20
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja
Naši predniki so živeli v pomanjkanju, zato so znali še vsak krajec ali skorjico kruha shraniti in porabiti. V današnjem svetu, ko je vsega na pretek, tega nismo zmožni.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Dva kosa kruha, dve rezini sira, dva trakova paprike in kos pora. To je sendvič, ki je minuli mesec razburjal del slovenske javnosti. Vsaj tisti, ki je v medijih prebral ali videl novico o šolski malici, ki so jo v eni od gorenjskih šol dobili učenci tretjega razreda na športnem dnevu. Eden od staršev je menil, da malica ni primerna oziroma dovolj hranljiva, in je šoli podal pritožbo, zgodba pa je prišla v javnost in sprožila številne odmeve. Veliko je bilo takih, ki so menili, da gre za pretiravanje, številni pa so se strinjali, da bi si sendvič zaslužil še kakšno mesnino.
Minuli mesec je del slovenske javnosti razburjal sendvič, ki so ga otroci ene od slovenskih šol prejeli za malico.
Jaz sem se ob vsej tej gonji zoper šolo, ki je verjetno osemletnikom za okrepčilo dala sendvič, vprašala, kje mi živimo. Ker še sedaj ne razumem, kaj je bilo tako zelo narobe s tem sendvičem, da si je zaslužil pritožbo. Žal pa je tako, da danes nismo z ničemer zadovoljni in znamo samo kritizirati. Kljub temu da je šola pojasnila, da je šlo v tem primeru za polnovreden obrok, da so imeli otroci ves čas na voljo še sadje in čaj, po koncu športnega dneva pa jih je v šoli čakalo kosilo. Zanima me, kaj imajo taki ljudje doma za malico. Ker verjetno ne izbirajo med ponudbo kakšnega kraljevskega zajtrka kot v kakšnem petzvezdičnem hotelu.
Žal pa je tako, da danes nismo z ničemer zadovoljni in znamo samo kritizirati.
Premalokrat se spomnimo, da je bila hrana nekoč razkošje. Naši predniki so živeli v pomanjkanju, zato so znali še vsak krajec ali skorjico kruha shraniti in porabiti. V današnjem svetu, ko je vsega na pretek, tega nismo zmožni. Hrane ne znamo ceniti in se do nje obnašamo, kot da jo na vsakem koraku dobimo zastonj in zanjo ne plačamo. In to ne malo.
Premalokrat se spomnimo, da je bila hrana nekoč razkošje.
Temu pritrjujejo tudi podatki Statističnega urada Republike Slovenije, ki kažejo, da Slovenci na leto zavržemo skoraj 170 ton hrane. Od tega je okoli 60 ton še užitne hrane in slabih 108 ton neužitne, na primer olupkov, kosti, koščic, lupin ... Številka vsako leto narašča, če jo razčlenimo, pa ugotovimo, da vsak prebivalec v povprečju na leto zavrže 79 kilogramov hrane.
Toliko tehta en konkreten človek, in če ta podatek uporabimo v prenesenem pomenu, lahko povemo, da vsako leto ubijemo enega človeka. Kajti nenazadnje bi s to količino hrane nahranili številne lačne ljudi. Če gremo še globlje: povprečno slovensko gospodinjstvo vsak teden zavrže nekaj več kot dva kilograma hrane. In ravno v gospodinjstvih nastane največ odpadne hrane, sledijo pa gostinstvo, proizvodnja hrane in trgovine z živili.
Vrnimo se v šolski prostor, obroki tam so pripravljeni po smernicah za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ne bom ocenjevala, kakšne so, ker številni menijo, da so preveč »zdrave« za okus otrok, sploh z izbiro določenih sestavin, ampak dejstvo je, da je nekaj sto učencem v enem zavodu z eno jedjo težko vedno ugoditi. Sploh v današnjem času.
Obroki v šolah so pripravljeni po smernicah za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih.
Številnim otrokom je zakon sendvič s piščančjo klobaso. Tako je bilo v času mojega otroštva in tako je še danes. Če je bila takšna šolska malica, so se nasmehi razlezli do ušes, če je bilo možno dobiti še repete, pa je bilo veselje še večje. Sama ga nisem delila s sošolci, ker že od otroštva ne jem nobenih klobas in salam. Do tega ni prišlo zaradi nobenih načel, enostavno ne morem. Pa so me spodbujali, naj poskusim, in res sem poskušala, ampak ni šlo. Sčasoma so se s tem vsi sprijaznili. Zaradi tega, ker določene stvari ne jem, se v šoli nisem zmrdovala, ko je bil za malico sendvič, ker sem bila tako ali tako edina, ki ji to ni bilo všeč. Pa tudi nikomur ni na kraj pameti padlo, da bi se pritožil, kako smo lahko dobili za malico sendvič, kruh s sirom ali kakršnim koli namazom.
Številnim otrokom je zakon sendvič s piščančjo klobaso.
Priznati je treba, da je organizacija prehrane v današnjem času še toliko težja, ker so se v desetletjih, odkar sem zapustila osnovno šolo, dodatno razvili novi načini prehranjevanja, od veganstva do vegetarijanstva, vse več otrok je intolerantnih ali alergičnih na kakšna živila ali sestavine. Po drugi strani pa je jasno, da v šolskem sistemu danes ni teme, v katero se določeni starši ne bi vtaknili. Nestrinjanje s pravili, neodobravanje malic, jeza zaradi ocen, ni da ni. Nezadovoljstvo povsod. In kako naj bo otrok potem »normalen« in ne zavit v vato, če se mu v vsem daje potuho in se ga v vsem »ujčka«? S tem mu ne delate uslug, ampak mu bo pozneje v življenju samo težje. Ker se bo slej ko prej srečal s situacijo, kjer bo moral prevzeti odgovornost, krivdo ali stališče.
Vanesa Jaušovec
